V torek sem imela rojstni dan. 43 let. Tako kot pri Gajinem rojstnem dnevu, ki ga je imela par tednov nazaj, sem tudi pri sebi občutila globoko hvaležnost, da SEM. Da sem še tu. Zase in za svoje Drobežke.
Dan pred rojstnim dnem sem šla v pisarno, kjer delam, da sem za sodelavce spekla en izvrsten kolač in smo šli na kavo. Prejela sem čudovit šopek, ki sem se ga resnično razveselila, ker nisem popolnoma nič pričakovala.
Nato sem popoldan uživala v peki zdravega peciva zase za naslednji dan. Za moj rojstni dan. Imela sem si plan speči torto, ampak se ni izšlo. Hvalabogu za delo na sebi, da sem pravi čas prepoznala, da se mi ne bo izšlo. Včasih bi z glavo rinila skozi zid, se lotila peke torte, ob tem jamrala, da sem sama za vse in z negativnim razpoloženjem posledično slabo vplivala še na ostale. Tako pa sem šla pred kuharskim ustvarjanjem še lahkotno z Nejcem na kolo, malo naokoli za našo prečudovito Kamniško Bistrico, nato pa šele zvečer spekla kolač, kar je bila enostavnejša izbira, ker ni vzel toliko časa kot torta.
Ob tem sem bila v enem takem krasnem pričakovanju. Namreč s Sašem sva se odločila, da greva na moj rojstni dan sama na morje. No, midva in naš kosmatinec Aiko. Gaja je tako in tako ta dan do konca tedna odšla v šolo v naravi, Nejca pa sva se odločila dati v varstvo mojim staršem. Kaj lepšega kot to. Vsi Drobežki smo bili navdušeni. No, le Gaji je bilo hudo, ker je na moj rojstni dan ne bo ob meni.
Tako sem lepo v miru spakirala za vse in odšla spat srečna in v pričakovanju naslednjega dne.
Mojih 43
V svoje rojstnodnevno jutro sem se zbudila ob Nejcu, ki je spal kot angel in ob Sašu. Ker je bila Gaja v šoli v naravi, sva Nejcu dovolila, da spi pri nama. Med nama. In tako sta mi zjutraj oba fanta še v postelji zapela »vse najboljše«.
Cel dan se je odvil noro lepo. Zjutraj smo pojedli izvrsten kolač. Dopoldan sem še delala od doma za službo, Nejc je šel v vrtec, čez dan pa so kapljale prisrčne in iskrene čestitke od različnih ljudi z vseh koncev sveta. Zame. Letos se mi zdi, da sem se ob vsaki posamezni čestitki znala ustaviti in vsrkati vsako lepo misel in željo, ki sem jo prejela. In prvič v živjlenju sem imela občutek, da mi vse, kar mi ljudje voščijo, resnično pripada. In sem se odprla prejemanju ter se tako marinirala v krasnih željah. Zame. In uživala s sabo. Lepo je imeti rojstni dan. Pa čeprav sem kot otrok vedno imela rada svoj rojstni dan, sem mi zdi, da šele sedaj začenjam na novo živeti in zavestno uživati v stvareh, ki jih odkrivam o sebi in mi prinašajo dobre občutke. In leots mi je bilo res lepo imeti rojstni dan.
Z mojo krasno prijateljico Natašo sva šli opoldan na krasen brezglutenski burger, hvaležna sem, da jo imam in da sem uživala v krasni družbi in izvrstnem kosilcu. Želim pa še deliti, da sem ravno od nje dobila najboljše rojstnodnevno voščilo. Prišla je k meni, me objela in rekla: »Nič ti ne bom voščila. Ker vse, kar si želiš, že je.« Nasmehnila sem se, jo močno objela in uživala. Namreč res verjamem v energijo. Vse okoli nas je energija. Mi smo energija. Obstaja toliko več kot to, kar je vidno in zaznavno našim fizičnim čutilom. In vem, res vem, no včasih me rukne v grmovje in še malo dvomim, ampak imam že toliko dobrih izkušenj z energijskim delom, da vem, da se lahko naslonim na zavedanje, da je VSE energija. In zato dosegljivo. Vse moje želje so dosegljive, da se uresničijo. Že samo, da si želim, JE dovolj. In če ob tem začutim še čustven naboj, da mi to LAHKO pripada, ker v paralelnem svetu želene resničnosti vse že obstaja, sem prepričana, da je manifestacija želenega že na poti. Včasih težko zdržim to pričakovanje in kadar sem v grmovju, se mi zdi, da se meni ne bo nikoli uresničilo to, kar si želim, ampak sedaj vem tudi to, da so moja grmovja nepogrešljiva na moji poti osebnega spoznavanja. Ker le s čepenjem v grmovjih in soočanjem z najtežjimi občutki, se lahko ustavim, prečutim in sprejmem negativna čustva, in nato se vedno, vedno oglasi moj izvorni pogled, moja Dušica Rožica, moj dušni jaz. Ta mi pokaže in da vedeti, da vse že JE. In tako se odpre vera. Upanje. V to, da se vse odvija v moje najvišje dobro. Zame! Je, kar je. Sem, kar sem. In v tem je moja moč in moja svoboda.
No, da ne zaidem preveč, čeprav bi o energiji in o delu na sebi lahko pisala ure in ure, želim tokrat deliti občutke zadovoljstva, da sva letos na moj rojstni dan s Sašom odšla na morje. Nejca sva po vrtcu peljala k mojim staršem, kjer smo pojedli kolač, sladoled in nazdravili. Počakala sem še na bratov objem, potem pa sva šla z možem na morje.
Lansko leto sem namreč sebi za svoj 42. rojstni dan prvič v življenju podarila to, da sem odšla sama na dopust. V hotel. Za cel teden. Potrebovala sem odklop. Od familije. Od moža in najinega zakona. Od vsega.
Ampak letos je (bilo) drugače. Letos sem v takih občutkih hvaležnosti in sreče, da sem se pred odhodom na morje veselila kot majhen otrok. Veselila sem se najine dvojine. Najinega časa brez otrok. In to ne zaradi tega, ker hočeva biti malo sama, da sploh lahko zadihava, ampak ker sem si ŽELELA biti sama z njim. Z možem. Z očetom mojih otrok.
Na poti na morje sva v avtu dala v predvajalnik CD, ki mi ga je pred odhodom podaril moj oče. Misleč, da gre za zbor različne glasbe, me je ob začetku predvjanja dobesedno sezulo in ruknilo v solze. Za darilo sem dobila darilo, ki sem ga jaz 29 let nazaj podarila svojim staršem za Božič. Posnetek mojega petja in igranja na klavir s tako lepim spremnim govorom, da sem jokala skoraj celo pot do hrvaške meje. Neopisljivo sem bila ganjena. V prvi vrsti za to, ker vidim, da z delom na sebi krepim vrsto medsebojnih odnosov, med drugim tudi z mojima staršema (in če to bereta: ja, gotovo se bomo kdaj še skregali). In tako opažam, da s tem ko spreminjam sebe, se spreminja tudi odnos njiju do mene. Imam občutek, da me bolj sprejemata kot kadarkoli. In sem ponosna na to, da tudi oče pokaže čustva naklonjenosti in nežnosti. Poleg tega pa sem ob tem predvajanju glasbe, ko pojem in igram na klavir, lahko stopila v svoje čevlje takrat štirinajstletne letne Tanje, ki ni bila samo nesrečna in na avtopilotu sledenja različnim vlogam pridne punčke, kot se sebe večino časa spominjam iz svojih trenutnih čevljev. Ne. Skozi poslušanje otroškega petja in igranja sem začutila srečo in ljubezen. Začutila sem to, da sem bila tudi kot otrok in punca ogromnokrat srečna in zadovoljna. In to mi je bilo tako lepo, da sem solzam res dolgo časa pustila, da tečejo. Solze ljubezni. Glasbo sva si namreč vrtela prav do gostilne malo pred mejo, kamor sva odšla na rojstnodnevno večerjo.
Na večerji sva nazdravila na zdravje in na ljubezen. In hvaležna sem, da sem od moža slišala besede, da je vesel, da je z mano za moj rojstni dan. Ker lansko leto tak čas sva bila res v eni taki čudni luknji, iz katere si nisem mislila, da bova splezala.
Po večerji sva prišla na morje, odšla na plažo na sprehod, kjer je Aiko, tokrat prvič na morju, lajal na privezane jadrnice. Smejala sva se mu in nato me je iz šole v naravi poklicala še Gaja in mi voščila ter sporočila, da se ima fino v šoli v naravi. Krasen zaključek krasnega rojstnega dne.
Midva
Midva sva se spoznala dobrih 12 let nazaj. Letos januarja sva imela deseto obletnico poroke.
Ko sta se najini življenji prepletli, se še danes spominjam občutka, da je s Sašem preprosto vse steklo. Brez kompliciranja, brez pregovarjanja, brez napora. Preprosto pasala sva skupaj in ta občutek mi je bil izvrsten. Tudi na dan poroke se še v živo spominjam občutka, kako srečna sem bila, da nisem zaznala niti najmanjšega dvoma v to, ali se možim s pravim moškim. Takrat sem vedela, da se. In tudi danes vem, da imam ob sebi pravega moškega. Vmes pa se nama je zgodilo življenje.
Po dveh letih skupnega uživanja se nama je rodila Gaja, ki sva se je oba neskočno veselila. Gaja je bila še v času nosečnosti res eno zaželeno bitje, ki sva jo oba nestrpno pričakovala. Tik pred porodom pa je za rakom zbolela moja mami. In v zadnjem mesecu nosečnosti sem prejokala večino dni. Gaja je ob rojstvu na ta svet prinesla s seboj toliko ene žalosti. Ali pa strahu. Saj ne vem. Pa niti ni važno. Analiziranje za nazaj ne bo ničesar spremenilo. Dejstvo je bilo, da je Gaja kot dojenčica ogromno prejokala. S tem, ko zapišem ogromno, res mislim ogromno. Nič in nihče je ni potolažilo. In tako se je začelo, da sva midva kot Tanja in Sašo začela zgubljati vsak sebe. In naju. Zradirala sva se kot tista majhna radirka na svinčniku, ki vedno tako hitro poide. V ospredju je bila Gaja, vse njene potrebe, oboževala sva jo, hkrati pa nama je bila tako zelo energije jemajoča punčka. Takrat si nisva znala pomagati in sva oba samo vklopila gumb za preživetje. Da preživiva posamezen dan. In dnevi so postajali meseci, meseci pa leta. Vsake toliko časa sva se vmes zavedla, da tole ne pelje nikamor, ampak se nisva znašla in našla rešitve, ki bi naju povezala. Gaja je rasla in odraščala v izjemno bistro in zelo čutečo deklico. Bolj kot vsega na svetu sem se prav zaradi mamine bolezni zavedla, da ne želim, da odrašča sama. Oba s Sašem namreč izhajava iz relativno majhnih družin. In res sem začutila, da bi bilo prav, da Gaja dobi družbo. Bila je stara tri leta, ko sva ji povedala novico, da bo dobila bratca ali sestrico. Še zdaj se mi orosijo oči, ko se spomnim na njeno srečo ob tej novici. Tekala je okrog jedilne mize in po celi dnevni sobi ter se nama zahvaljevala.
In nekaj mesecev pred njenim četrtim rojstnim dnem se je rodil Nejc. Nejc nas je takrat kot družino neizmerno povezal, ker je bil dojenček, ki ni rabil veliko pozornosti. Vendar dvojine v najinem odnostu s Sašem nekako ni izvabil na plano. Pa sva se že takrat kar nekaj pogovarjala in ozavestila, da ne smeva dovoliti, da se nama zgodi isto kot po Gajinem rojstvu. Pa sva bila oba zgleda tisti osel, ki ne gre samo enkrat na led.
Tako so spet tekli dnevi, meseci, ko sva dobesedno živela v čisti operativi. Kaj bomo jedli, kdo bo otroka peljal v vrtec/ iz vrtca, oba sva hodila v službe, jaz toliko bolj izčrpajočo, ker sem takrat zastopala zavarovalnico v sodnih postopkih in ob večini bolezni otrok nisem mogla vzeti nege zanju. In oba sta bila kot mala res veliko bolna, sploh Gaja, in je Sašo ostajal doma z njima, jaz pa sem letala po sodiščih.
Če se sedaj ozrem nazaj, se mi zdi, da sva tu nekje vmes zamenjala svoji vlogi. Jaz sem živela v prevladujoči moški energiji, Sašo pa v ženski.
Nato sem prvič zbolela. In takrat so na površje ruknila vsa speča čustva, ki sem jih tlačila in tlačila. Jeza, žalost, pa spet jeza in žalost. Ogromno je bilo tega za prežvečit in vedela sem, da se moram dati na prvo mesto. Sebe. Na najin zakon nisem imela časa misliti. Že skrb za oba otroka mi je bila na trenutke odveč. Da ne govorim o posledični krivdi in sramu, ki sem ju čutila, da nisem dobra mama. Ker sem bolna mama.
Zggubila sem tla pod nogami. Sicer sem mislila, da mi je dal prvi rak ogromno enega zavedanja, kako ne želim več živeti, pa vendar sedaj, ko se oziram za nazaj, vem, da sem še vedno na avtopilotu uspešno premagala prvega raka. Ni bilo časa, da se poglobim vase, bilo je le, da preživim. Da premagam operacijo, bolnico in posledično okrevanje. Za reševanje odnosov ni bilo časa. Nejc je bil star šele eno leto, Gaja pet, bila sta majhna, in ogromno časa je šlo še vedno za golo operativo. Da preživimo. Pozabila pa sem ŽIVETI. Čeprav je bilo že takrat ogromno solz, hrepenjenja in dela na sebi. Ogromno delavnic, ogromno svetovanja, tudi zakonske terapije in partnerskih delavnic. Ki seveda ne morem reči, da ni zalegla, ampak vseeno se mi zdi, da naju je ohranjala zgolj na površju. Tik nad gladino, toliko da nisva ravno potonila.
In potem se mi je dve leti nazaj znova sesul svet. Nenadno slabo počutje, prvi val Covid epidemije, na kar se je spet zgodila izkušnja raka. Spet bolezen. Spet bolna Tanja. Bolna mama, bolna žena. In ja, spet je bilo ogromno ene žalosti, ampak čedalje bolj se je zbujala jeza. Jeza na Saša. Ven so usekali vsi slabi vzorci, slaba prepričanja. Jeza na moža se je nato razvila v čisto zavedanje tega, da tako ne morem in ne želim več živeti. In pri tem mi je Sašo celo prikimaval. Tudi on si ni več želel preostanka življenja preživeti na avtopilotu. Samo zato, da preživiš posamezen dan. Jaz sem hotela živeti. Hrepeneti. Se ljubiti. Se smejati. Plesati. Peti. Noreti. Se skregati in pobotati. Oba sva vedela, da je najin zakon v razsulu in oba sva vedela, da za vsako ceno pač ne bova ostala skupaj. Sašo je imel še voljo in energijo, da reši zakon, jaz nisem imela niti tega. Jaz sem se spet borila za življenje. In tokrat z vso zavestjo, ki jo premorem, resnično pričela svojo energijo usmerjati vase. In nič v najin zakon. Nisem vedela kako bova to zvozila, Sašo tudi ne.
Kolikokrat sva zvečer sedela na kavču in se pogovarjala. Vedno na mojo pobudo, Sašo je samo sledil. Ampak sedaj, ko se ozrem, je tudi to moč. Slediti. Čeprav sem mu to tolikokrat očitala. Da samo sledi. In nič ne kreira in ne daje pobude. Ampak v luči reševanja najinega zakona sedaj vem, da se je vse odvijalo kot se mora. Tudi to, da je bil ob meni in ni odšel ter da je samo sledil, JE vrlina. Sedaj to vem in sem skrajno hvaležna za to.
V živ spomin se mi je vtisnilo, ko sva nekega dne obsedela in oba ugotovila, da nama najin zakon ni všeč. Jaz izrčrpana kot sem bila, sem iskreno povedala, da nimam niti energije iskati rešitev, Sašo pa je dejal, da ne bo obupal. Takrat mi je šlo to pravzaprav na živce, ker sem čutila, da sama misel, da še ni obupal, dejansko ne bo rešila najinega odnosa. Da je potrebna akcija, sem mislila. In kako sem se v resnici zmotila. No, saj nekaj akcije je vendarle rešilo najin zakon, ampak tehtnico je prevesilo ravno to, da Sašo (še) ni obupal, jaz pa sem si dala dovoljenje, da ne rabim iskat odgovora na vprašanje, ali naj se ločiva ali ne. Oh, kakšno olajšanje je bilo v tem čustvenem premiku. Odkotalila se mi je tonska skala s telesa, da se ne rabim odločit, ali naj se ločim ali ne. Dala sem si dovoljenje za negotovost in dvom. Ker sem bila na prvem mestu jaz in moji občutki. In to, ali naj se ločim ali ne, mi je jemalo toliko energije, da sem se vrtela kot mačka okrog vrele kaše. In ko sem si dala dovoljenje, da se (še) ne rabim odločit, ali naj se ločim ali ne, so se stvari začele odvijati. Sicer ne na videz, ker je to obdobje kar dolgo trajalo. Ampak počasi se je pričela dvigovati moja, njegova in posledično najina vibracija. Ko sem to delila z možem, se spomnim samo njegovih besed: »Ok. Ti se ne rabiš odločit, ali se bova ločila ali ne, jaz pa ne bom obupal«. Nato sva se zmenila, da se bova vsak večer pogovarjala. Jaz sem samo vedela in izrazila, da se rada pogovarjam, Sašo niti jaz pa nisva vedela, kako naj se vsega skupaj lotiva. In sve se zmenila, da se bova pogovarjala. O vsem, o nama, iskreno drug do drugega. In sva se. Vsak večer. Na kavču, brez televizije, brez mobilnih telefonov. Včasih sva bila tako utrujena, da sva samo sedela. Sicer pa sva se pogovarjala…
Na lanski poletni oddih smo šli v zavedanju, da je morda naš zadnji skupni. Spomnim se solza na morju, ko se zaveš, da morda ne boš otrokoma nikoli nudil več družine kot sta jo navajena. Obema nama je bilo hudo. Ampak moji čustveni premiki in najino pogovarjanje so začeli delati čudeže. Po morskem dopustu smo šli na našo Veliko Planino, kjer sva se po dolgem času spet poljubila. Zato, ker sva si oba tako želela. In sva uživala v tem. Pod zvezdami na noč utrinkov. In ne, en poljub še ni rešil zakona. Ker vmes sem jaz še vedno čutila isti dvom in negotovost, le da sem bila mirna glede tega, ker se mi ni mudilo iskati odgovora, ali se naj ločim ali ne. To sem čutila kot tako jasnost, da mi je bilo vseeno za mnenja bližnjih, češ da sem nesrečna in da je vir mojega nezdravja v odnosu z možem. Ker sem globoko v sebi ves čas čutila, da moram najprej najti sebe. Šele potem se bom lahko ukvarjala z odnosem z možem.
Sašo je nato jeseni začel obiskovati moško podporno skupino. Ne vem, meni se je to zdelo tako z6elo všečno in seksi, ko je šel v akcijo. Jaz sem bila namreč še vedno izčrpana in brezvoljna glede naju. Se mi je zdelo, naj se izteče kot se mora. Spustila sem vsa pričakovanja in hkrati dopuščala, da je tudi ločitev možna opcija. In tako sva se midva še vedno vsak večer pogovarjala. Včasih sva komunicirala in drug ob drugem ob kaminu brala knjige. V tem sem čutila tako povezanost kot nikoli prej. Čeprav telesno še vedno nisva bila intimna, ker sem si obljubila, da nikoli več ne bom počela ničesar, kar ne začutim. In sva se pogovarjala. O čustvih, občutkih, stiskah, o tem, kako mi gre kdaj na živce, kako ga kdaj niti videti ne morem… Se mi zdi, da je z mojo iskrenostjo tudi Sašo ogromno dobil, se pa oba zavedava, da naju čaka še ogromno priložnosti za rast.
In nato se spomnim, da sem se pozno jeseni lotila čustvenega premika in se je spontano skanaliziralo zavedanje, da z vsakim dnem, ko se ne odločim za ločitev, SE odločim za našo družino. In ta misel, da se odločim za družino, mi je bila tako prijetna, da mi je zadoščala in sem se je oklenila kot mala punčka svoje najljubše igračke. Po vsem energijskem delu na sebi sem toliko že vedela, da so moji občutki vodilo. In če mi prileti kaka misel, ob kateri se počutim prijetno, VEM, da je to misel moje Dušice Rožice. Moje izvorne energije.
In potem se nama je pozimi decembra zgodila najina zimska pravljica. Šla sva na skupen oddih. Jaz sem imela ravno polletni pregled na Onkološkem inštitutu in sva se odločila, da greva za vikend sama na sneg. Brez pričakovanj. Samo da sva. In delava nič. In tam se je skristaliziralo VSE. Prišla je povezanost, čista jasnost, da paševa skupaj. Da sva skupaj. Prišlo je hrepenjenje, telesni dotiki brez prisile, prišla je nazaj najina dvojina. Midva. In od takrat dalje nimam več dileme. Ni dvoma. Ni negotovosti, ali naj se ločim ali ne. Ker si želim ostati v zakonu z mojim možem. Z očetom mojih otrok.
Ali je bila ta pot spoznavanja lahka in enostavna? Ne. Niti slučajno. Dostikrat sem že skoraj obupala. Kdo je zaslužen, da sva, kjer svaŠ? Oba. Sašo, ki večinoma sledi in jaz, ki večinoma vodim. Sedaj vidim obe te najini lastnosti kot vrlini, ker brez tega se ne bi odvilo kot se je. Ne, ničesar ne obžalujem. Tudi srčno verjamem, da paševa skupaj. In tudi vem, da se bova še miljonkrat skregala. Tudi vem, da mi bo šel Sašo še na živce. In bom jezna, žalostna in še marsikaj. Ampak se bova znova in znova pobotala. Kontrasti morajo biti. To zdaj znam sprejemati. Ni svetlobe brez teme, ni zdravja brez bolezni. Ni ljubezni brez strahu. Vsi smo cela mavrica. Vsak od nas je vse. Tudi midva.
In danes?
Sedaj tole tipkam na terasi apartmaja, kjer uživava v dvoje. Uživava v darilu, ki mi ga je za rojstni dan podarila moja krasna prijateljica Saša. Ki me je ves čas mojih dilem in ovir glede odnosa s Sašom razumela, me ni obsojala in mi stala ob strani. In mi še vedno. Neskončno hvaležna sem za njo in za presenečenje, ki so nama ga z njeno družino pripravili za moj 43. rojstni dan.
Za nama je krasen dopust, poln povezovalnih trenutkov. In ko mene še sem in tja ruka v grmovje zaradi mojih strahov glede zdravja, imam ob sebi človeka, ki se mu lahko zaupam. Ki se mu ne zdim nora. Ki bdi ob meni, če je potrebno, me posluša in išče besede, ki bi mi prinesle olajšanje. Imam človeka, s katerim lahko delam čustvene premike. Imam človeka, ki ve, da ima sam pred sabo še ogromno dela na sebi. Tudi jaz vem, da je večino dela glede odnosa do mojega zdravja moja odgovornost, ampak je lepo imeti zavedanje, da je v dvojini lažje. Lažje prihajam do olajšanja. Do miru. Do užitka. Do ljubezni. Predvsem do sebe. In dvojina tako avtomatično sledi… Rada naju imam.