Norost ali modrost?

Včeraj sem imela rojstni dan. 42 let. Kaaaaaaaaaaaaj?

Vem, ja. 42 let. Pa nimam občutka, da sem stara. Kako že pravijo, bolj star bolj nor. Jaz pa pravim, da ne gre za norost, ampak za modrost. No, ali pa je za nekatere to norost. Kakorkoli vzameš, jaz sem šla danes prvič v življenju sama na dopust.

Kaaaaaaaaaaaaj?

Vem, ja.

Kak mesec nazaj sem sprejela to odločitev. In takrat sem bila tako zelo ponosna nase. Da sem se izrazila, da sem se odločila in da sem si rezervirala hotel. Ja. Hotel. Rezervirala sem si največjo sobo, zahtevala teraso, in ko me je prijazna gospa iz hotela na drugi strani telefonske žice vprašala za koliko oseb, sem takoj rekla, da za eno. Ampak v trenutku, ko sem to izrekla, sem rekla, da mogoče me vmes pride še kdo obiskat. In potem se midve pogovarjava o vsem potrebnem za potrditev rezervacije, in na koncu nisem mogla iz svoje kože, ko mi je izletelo iz ust: “Gospa, ampak veste, saj jaz sem poročena in imam dva otroka. Ali bo soba res dovolj velika?” Po tistem, ko sem odložila telefon, sem prasnila v smeh, šla možu povedat za pogovor in sva se smejala kot že dolgo ne, da bogve kaj si bodo mislili. Največja soba za eno osebo, lepo prosim z največjo možno teraso, vmes bodo prišli še obiskovalci, ampak ne pozabite, jaz sem vendar poročena in mama dveh otrok. Noro! Sedaj, ko gledam nazaj, ne vem, ali sem se opravičevala sama sebi, ali se nisem bila sposobna sprijazniti s predsodkom, da je nekaj s tabo narobe, če greš sam na dopust.

Z vsakim dnem po potrditvi rezervacije sta mi ponos in pogum upadala. Čeprav sem globoko v sebi ves čas čutila, da moram sama na dopust. Ker si to želim. Ker to rabi moja Dušica Rožica. Želela sem si biti v najboljši družbi – s sabo. Mož me je podprl, otroka tudi. Mali Nejc se mi zdi, da se še do včeraj sploh ni zavedal, da res grem. Moja ljuba Gaja, ki je res ogromno že pretrpela v teh parih mesecih zaradi moje odsotnosti in slabega počutja, pa je sprejela tako kot pač otroci. Takoj mi je servirala, da očitno nočem bit z njima. In si prvi možni vikend spogajala , da prespi pri mojih starših z argumentom, da jaz itak nočem biti z njima, ker če bi hotela, bi ju vzela s seboj na morje. Ja, ni ga čez iskrenost, učim svoja dva otroka. No, pa moža tudi, ampak to je že druga zgodba. Ampak Gajina izjava me je pribila na rit in zbudila Teto krivdo, kako slaba mama sem, ker bom šla sama na morje. Seveda sem ji tisti večer pustila it prespat k babici.

Ampak tisti večer sem šla vase. Brez obsojanja. Moža ni bilo doma, jaz sem se pa sama s seboj pogovorila. Katera misel mi je bolj všeč, da grem sama na morje ali da ne grem? Da grem. Toliko sem se že naučila, da skušam slediti svoji Dušici Rožici. In tisto, kar je prijetnejše, je usklajeno z mojo Dušico Rožico. Torej grem, sem se odločila. Ampak krivda me še kar ni spustila. Pa sem poskušala biti ne obsojajoča do krivde. Roke stran od stene, bi rekla meni ljuba mojstrica Natasha Ashvata. In sem do danes, ko sem šla od doma, bila v marinadi čiste jasnosti, da grem na morje, in kombinaciji krivde ter strahu. To mi je tako fino, da sedaj vem, da je za napredek dovolj že to, da sem lahko v zavedanju kombinacije dveh čustev ali misli, slabe in dobre. In da to ne pomeni, da jaz kaj narobe delam. Ali da je z mano kaj narobe. Ne, ne rabim biti ves čas ultra srečna in radostna. Je pa dobrodošlo, če uporabim moč neobsojanja, kadar nisem ok. Namreč ves čas sem v sebi sicer čutila jasnost, da je prav, da grem. Pa vendar so prihajale misli: Ali bom zmogla? Ali bom lahko sama peljala do obale? Kaj pa če začnem težko dihat? Kaj pa če se mi bodo spet tako roke tresle, da bom komaj držala volan? Kaj pa, ko me bo spet bolel želodec? Ali naj vzamem s seboj kolo? Pa saj sem tako utrujena, da ga sploh ne bom uporabljala. S kom se bom pa lahko pogovorila?

Ja s sabo, vendar. Končno je čas, da se začnem obračati vase in se pogovarjati s sabo! Že celo življenje iščem in hrepenim po tem, da bi imela ob sebi ljudi, ob katerih bi se lahko svobodno izrazila. In sem hvaležna za ljudi, za peščico mojih ljudi, ki mi stojijo ob strani. Ampak čas je, da najdem stik s sabo. Da poiščem svoj notranji vir moči. In potem lahkotno to še vedno delim z drugimi. Ne pa, da se zanašam na druge, utopično mislim in pričakujem, da mi bodo drugi pomagali, ko je vendar vsa moč v meni.

In sem šla. Danes sem tu. Sama v kraljevi sobi s kraljevo teraso. Neverjetno, kakšna mavrica občutkov je za mano. Doma sem imela kepo v želodcu. Slabo mi je bilo. Roke so se mi tresle, ko sem pakirala. S solzami v očeh sem mojim trem Drobežkom napisala pisemce, ki jih je pričakalo, ko so prišli domov iz službe/šole/vrtca. Nekje do Postojne sem imela skalo na prsnem košu. Potem sem pa kar naenkrat opazila, da imam nasmeh na obrazu. Čedalje bolj lahkotno sem se počutila. In svobodno! Do hotela sem prišla sicer čisto izčrpana, ampak potem sem pač bila s to izčrpanostjo. Brez obsojanja in nežna do sebe. Na terasi sem čakala, da me pokliče Gaja, ko pride iz šole. In ko sem jo videla na telefonu, krivde ni bilo več. Samo veselje, da slišim in vidim Gajo ter veselje, da sem jaz na morju. Ne znam podrobneje pojasniti. In spet se lahko navežem na naslovno misel. Najbrž je to za nekatere norost, zame je pa to taka mojstrska modrost. Da sem sledila sebi, svojemu klicu po počitku, da sem v najboljši možni družbi – sama!

In danes je za mano krasen dan. Cel dan v nežni vibraciji cenjenja in uživanja ob vonju in šumu morja, ob toplem soncu na moji koži, ob dotiku hladne slane vode na stopalih, ob branju krasne knjige, ki sem jo podarila najboljši prijateljici za rojstni dan, sedaj pa jo hlastno požiram še jaz. Nobenih čudnih občutkov nimam, ker sem sama. Tudi na večerji v hotelu mi je bilo presenetljivo znosno, da sem sama za mizo. Se pa seveda veselim naslednjega oddiha z mojimi. Ampak danes se mariniram v svoji družbi. Ker nekaj pa le vem in globoko čutim, najpomembnejši odnos je odnos s sabo. Z Mojo Dušico Rožico.

Jutri je nov dan. Se odpiram za sprejemanje zadovoljstva, radosti, hvaležnosti! Če me bo kaj depresiralo, bom pa pogledala današnje slike. Da znam in zmorem sama kreirati super vibracijo. Ali pa se spomniti na to, da vedno, ampak vedno lahko izberem vsaj malo bolj prijaznejšo vibracijo kot sem jo bila vajena do sedaj. Danes je skozi mene zagotovo teklo zdravje!

Na zdravje, draga mojstrica! Hmmmmmm. Na zdravje!