Letos mi je bila zima v decembru pisana na kožo. Mrzla in bela. Taka kot mora biti. Obožujem belo zimo. Te barve snega in sonca, lesketajoči kristalčki, opazovanje snežink, hoja po novo zapadlem celcu, stresanje snega s smrekovih vej na spodaj hodeča otroka. Milina, radost, mir. Bil je sneg doma, bilo je snega povsod dovolj. Sedaj sicer počasi kopni, ampak spomini ostajajo. In me božajo.
Vikendi so bili bolj kot ne belo obarvani, hoja ali tek na smučeh, pač v družinski dinamiki. Moram se pohvalit, da sem res uživala v naravi, telesu pa sem pustila, da mi samo sporoča, koliko napora naj vložim v kakšno zimsko aktivnost. Ne bom pozabila izleta na tekaške proge v gozd Martuljek, ko sem pretekla dejansko samo en krog, slabe dva, dokler mi je bilo v užitek in mi ni predstavljalo upora zaradi telesnega napora. In to meni, ki sem včasih gledala na svojo športno uro, koliko kilometrov sem pretekla, koliko kalorij porabila in koliko višincev premagala. Več, ko je bilo, bolje sem se počutila.
Sedaj pa vem, da je manj več.
Res opažam, da se mi ne da več matrat! Pa ne vem, če je to toliko zaradi tega, ker sem telesno še vedno tako zelo izčrpana za leta nazaj, ko si nisem znala prisluhniti. Bolj se mi zdi, da se rojeva nova Tanja, ki ji je preprosto všeč, da se ne rabi več matrat in trudit. Ne zase, ne za druge. Cenim to, da zmorem, toliko kot zmorem. In pika. In svojemu telesu vsakodnevno podarjam počitek na kavču tudi čez dan. Kaj? Čez dan? Kaj pa stara Tanja, ki se nikoli ni ulegla, razen če je bila bolna?
Hja, tudi letos sem imela zanimivo izkušnjo, ki mi je podarila vedenje in zavedanje ravno tega, da NE rabim stare zgodbe in prepričanja, da je počitek za bedne, bolne in nemočne. Počitek je za pogumne. Za mojstre in režiserje svojega življenja.
17. decembra sem imela polletni pregled na Onkološkem.
Pregled za mojo ščitnico. No, te pač nimam več. Za moje ščitnične hormone, tumorske markerje in kar pač zraven pritiče. Kako sem pričakovala tale pregled? Cel december sem imela nekje v ozadju zavedanje, da me čaka pregled za ščitnico. In želela sem se prijaviti tudi na letni pregled za mojo ledvičko. Za ščitnični pregled sem že imela datum in sem pač čakala. Za ledvičko pa bi se morala naročiti.
In v tednu pred petkom, ki je bil 17. december, sem spet fasala virozo. Zabasane sinuse, kašelj, smrkelj, ki je kar kapljal na mizo med delom. In prav noro mi je bilo, ker sem se zavedala, da sem tale nahod pridelala z razlogom. Sedaj to toliko bolj dobro vem, ko se ozrem nazaj. Ampak tokrat sem se tega zavedala tudi medtem, ko se mi je ta prehlad dogajal. Z vsakim dnem nahoda sem vedela, da se moram spočiti. Vmes so švigale misli, pa si ja nisem tega pridelala zato, da sama sebi onemogočim vikend, ki je planirano sledil pregledu na Onkološkem. Z možem sva namreč imela rezerviran mini dopust čez vikend v Ratečah brez otrok. Samo midva in pes. Pa ja meni telo ne skuša s tem prehladom sporočiti, da z možem nimam kaj več početi? Dobro, najin odnos je bil res na malo več kot na nuli. Na pozitivni nuli, bi lahko rekla, če sem popolnoma iskrena do sebe. Pa sem si rekla, naj se odvije v moje najvišje dobro. In sem poslušala klic Dušice Rožice, da naj počivam. Ker sem si želela za vikend od doma. Ne toliko zaradi tega, da bi bila sama s Sašotom, ampak bolj zaradi tega, da se predahnem od otrok in da si podarim belo zimsko pravljico. In sem počivala. Vsak dan po delu, včasih tudi med delom, sem šla ležat. In samo bila sama s sabo. Največkrat sploh nisem zaspala. Samo bila. Nič misli. Samo dihanje. In prišla sem do spoznanja, da je prehlad prišel z razlogom, da se spet malo ustavim. Dal mi je darilo, da se nisem pretirano ukvarjala s skrbmi glede petkovega pregleda na Onkološkem. In jaz sem bila v treh, štirih dneh počitka na kavču, le po kako slabo urico na dan, v petek na dan pregleda, popolnoma mirna. Šla sem na Onkološkega tako mirna, da sem še samo sebe z vsakim korakom presenečala. Notri v stavbi pa je bila druga zgodba. Neverjetno veliko ljudi, zadnji petek očitno pred prazniki in so zgleda skušali podelati dvojno količino pacientov. Ponavadi res vse gladko teče, tokrat pa sem na pregled čakala gotovo debelo uro. Vsi, ki so prišli pred menoj kot tudi tisti, ki so prišli za menoj, so šli pred mano v ambulanto. In postajati sem začela nemirna. Čutila sem kepo na prsnem košu, grlu, abdomnu. Povsod. In v nekem momentu je priletela misel stare Tanje, sedaj bom pa vstala in šla sestro vprašat, kaj se dogaja. Tanja, ki je bila vedno za akcijo. Nakar prileti misel, misel moje Dušice Rožice, naj se ustavim. In še ena misel. Ker vem, da je vse energija, se tole zagotovo dogaja z razlogom. In zate. In sem zamižala. In dihala na stolu. In občutila vse te težke občutke, ki so se očitno še morali občutiti. Tokrat jih nisem niti skušala poimenovati. Nisem se ukvarjala s tem, ali čutim strah, tesnobo, nemir, nemoč, obup, depresijo. Karkoli. Samo čutila sem brez obsojanja, brez nalepk, brez poimenovanja in označevanja, kaj čutim. Samo čutila sem. In napetost je popolnoma popustila. In po klicu sestre, naj vstopim v ambulanto, sem h kirurgu prišla popolnoma mirna. Ko me je vprašal, kako sem, sem samo odgovorila, da sem ok. To je to. Nobenega vprašanja. Ponavadi sem prišla z listom vprašanj, da ja česa nisem pozabila vprašati. Nič nisem drugega rekla in ničesar več vprašala. Kirurg me je še pretipal, vse je bilo ok. Tudi krvni izvid je kasneje pokazal, da sem ok. Tumorski markerji povsem negativni, ščitnični hormoni po letu dni končno znotraj referenčnega okvirja in doze umetnih hormonov ni potrebno spreminjati. Uau! Bravo jaz!
Najin vikend v dvoje
Temu pregledu je sledil vikend s Sašotom in Aikom v Ratečah. Najela sva krasen apartma, vreme je bilo božansko, snega povsod v izobilju. Res prava zimska pravljica. Zavestno sva se oba usmerjala v to, da nimava nič splanirano in da si dajeva dovoljenje, da cel vikend pravzaprav ne počneva nič. Po občutku. Iskreno do sebe in drug do drugega.
In o moj bog, kakšen vikend sva si midva skreirala.
Po predlogu Sašota, naj nazdraviva na dobre izvide, sem se ujela pri misli, da saj vendar še ne vem, ali sem zdrava ali nisem, ker še nisem šla na letni pregled za ledvičko. Pa sem se ustavila in rekla sama sebi, o ne, takole sem razmišljala včasih, sedaj pa ne želim več. Imam dobre izvide in si zaslužim nazdravit. In misel je šla mimo in stran iz mene. Tako sem se lahko sprostila in prepustila. In uživala z veliko začetnico.
Dala sem si dovoljenje za imeti se lepo. Za užitek. Za lahkotnost. In nama se je odprl svet. Obema. Nadzemeljska izkušnja, za katero niti ni besed. Zbližala sva se in se povezala. In to do takih dimenzij kot si nisva znala niti predstavljati. Magično. Čarobno. Lepo! Hvaležna za ta najin sveti napredek. In prebujena v zavedanju, da je vse energija in slabše ne more več biti. Kaj vse naju še čaka. Naju in Drobežke.
Fenomenalen je občutek, po katerem sem tako zelo hrepenela. Da sem doma. Točno tam, kjer sem. In da se vse odvija točno tako kot se mora.
In še zgodba o predbožičnem čustvenem premiku, ki mi je prinesel najlepše darilo: začutila sem, da SEM ZDRAVJE!
Prvič v svojem življenju sem skozi telo občutila zdravje.
Bil je torek, 21. december. Ob torkih se v Akademiji zavestnega ustvarjanja mojstrimo same krasne dušice. Ashvata Nataša Martinčič Emeterio. Mojstrica, ki nam kaže, kako se vračati k sebi. Neizmerno hvaležna sem, da imam to skupino. Da sem del te ekipe. Jaz nam rada rečem, da smo taka mojstrska familija.
No, ta sveti torek, je bil dan, ko sem skupaj z Natašo naredila čustven premik. V skupini sem razlagala ravno o svojem pregledu na Onkološkem in o tem, da sem po prejemu dobrih izvidov zaznala misel, da še ne morem nazdravit na zdravje, ker še ne vem, kako je z mojo ledvičko.
In sva se z Natašo lotili čustvenega premika. Tokrat iz obratne smeri, da sem začela s tem, kako super se počutim glede mojih ledvičk. In sem začela… Govoriti in čutiti. Sedaj povzemam pisno, kar sem doživljala v živo v skupini in sem lahko zapisala šele po ogledu videa. In globoko čutim, da tole lahko marsikomu pomaga. In tako naj bo!
Here we go. Napisano je to, kar sem strnjeno govorila, v oklepaj bom zapisala to, kar sem doživljala ob tem.
- Moje ledvičke so v top formi.
- So čisto zdrave in opravljajo točno to, kar morajo. (Tega nisem začutila kot prepričljivo).
- Moje ledvičke me podpirajo. Tole sem sedaj res začutila. Tistega prej nisem občutila.
- Moje ledvičke delajo ZAME, ne proti meni. (V tem sem se kar nekaj časa marinirala, ob tem sem vzporedno začutila kepo v želodcu. Nisem obsojala te kepe. Bila sem z njo. S kepo in občutkom, da me ledvičke podpirajo).
- Strah me je še vedno pregleda, zato tudi ne dvignem telefona, da bi se sploh naročila na pregled. Ker si nočem pokvariti praznikov.
- Ampak glej, sedaj mi je pa Dušica Rožica povedala, da si lahko praznike tudi izboljšam.
- Oh. (Zavzdihnem. Pod rebri, kjer so ledvičke, na frontalnem delu abdomna, sem začutila to mešanico občutkov, da si praznike lahko poslabšam, lahko pa tudi poboljšam s klicem, da se naročim na pregled.)
- Pripeljala se je še ena misel. Ker jaz res verjamem, da je vse energija, slabše ne moreč več biti.
- Ta misel mi vzbuja čisto resnico. Slabše ne more več biti.
- To zaznavam po celem telesu. Malo, ampak po celem telesu.
- Ko vprašam Dušico Rožico, ali me mora skrbeti, mi reče, da mi ni treba skrbeti.
- In ta občutek mi je dober.
- Dušico Rožico sem vprašala, ali je važno, kdaj moram na pregled in je rekla, da ni važno.
- In ta odgovor mi vzbuja občutke dvoma: ali obrniti telefon decembra ali počakati na januar.
- Čeprav je zdaj prišla še tretja misel (in ob tem se zasmejim), da kaj če sploh ne grem ledvičke pokazat (“in smeh je že znak napredka, ker če ena misel vzbuja smeh, je to že čisto druga vibracijska frekvenca”, me je vodila Nataša).
- Uau, iz strahu, ali naj grem na pregled, sem prišla do misli, kaj če sploh ne bi šla na pregled. In to je prišlo lahkotno, ta misel ni prišla iz strahu.
- Čeprav vem, da bom šla na pregled.
- Sedaj se je občutek preselil gor, v prsni koš.
- Kaj pa to: če se ne morem odločiti za pregled, je to očitno znak, da ni še čas, da bi šla na pregled.
- Nekaj že mora biti na tem, če se mi ta misel toliko časa rola (ob tem se spet nasmiham).
- Ko bo prišel power, da dvignem telefon, bom vedela, kdaj naj dvignem telefon in se naročim na pregled.
- In takrat, ko se bo to zgodilo, bo lahkotno in ne bo upora.
- Evo, saj sem zdajle prišla do svojega odgovora!!! (Vzdih olajšanja, znak premika).
- Ja, to je to. Se mi že smeji. V redu je.
- Mižim, diham lahko, kepe ni več. Ledvičke delajo zame.
- Bom že. Moj tempo, moja popolnost.
- Imam to jaz. Brez dvoma!
- Čeprav ko sem izrekla, da jaz to lahko brez dvoma imam, me je zapeklo k “svinja” v prsih…
- Ok. Brez obsojanja, oznake, čutim, kar čutim.
- O, tole mi je všeč. Brez oznake, brez poimenovanja. Takole lažje na vse skupaj pogledam skozi oči moje Dušice Rožice in ne čez moje kritične Tanjine oči, ki je doživela toliko slabih stvari.
- Ja. Res lahko rečem, da verjamem v to, da me ledvičke podpirajo. Lahko to rečem.
- Pa da ledvičke delajo zame. To je zame čista resnica.
- Zdaj je sicer prišla misel, da kaj pa če bodo kaj drugega odkrili v abdomnu?
- Samo ne. Dosti je bilo slabih diagnoz. Ne rabim jih več! (Izdahnem).
- Vse je energija in jaz znam delat čustvene premike in zato je lahko samo bolje. Slabše ne more več biti.
- Jaz sem čista izvorna energija in fokusirala se bom na zdravje.
- V bistvu zdajle ČUTIM ZDRAVJE!
- O fak, JAZ PRAV ČUTIM ZDRAVJE!
- JA, TO JE TO!
- Jaz SEM res ZDRAVJE. Jaz sem prav zdravje!
- Ooooooh (zavzdahnem).
- Zdaj sem se spomnila na mojo lipo na vrtu. Rumeni listi jeseni so predstavljali dvom. In zdaj so vsi ti listi odpadli.
- Jaz bom res postala čista vera vase.
- Jaz SEM ŽE VERA VASE!
- O fak, kako mi gre v bistvu dobro.
- The best.
- Veje, ki rastejo iz debla… To JE vera. Čedalje več korenin bom imela, da me ne bo vsaka sapica “zjebala”.
- O fak, ampak res.
- Zdaj sem dobila že idejo za moj blog. The best. (Spet zavzdahnem).
- Evo, to je dokaz svetega napredka, da pridejo take misli. Pridejo!
- Noro. (Še kar mižim in se nasmiham).
- Prav všeč sem si zdajle.
- Nočem, da mi ti feelingi uidejo.
- Kako dobro, kar mravljinčke imam po celem telesu.
- To je prav občutek sreče!
- Ja, to je to, kar rabim in kar želim. In to je to, kar je. (Primem se z dlanmi svojega obraza, da zadržim te občutke na obrazu. In nato vsa vesela odprem oči).
In tako dragi moji, sem JAZ prvič v življenju v lastnem telesu sama ZAČUTILA ZDRAVJE.
Ne rabim najbrž niti pojasnjevati, da je za mano krasno praznovanje Božiča.
Rada nas imam. Drobežke. Sprva samo mi štirje in pes. Peli smo, plesali, rajali in res uživali. Jaz osebno z občutkom čiste sreče in zadovoljstva. Nato pa sem naslednji dan uživala v širšem družinskem krogu v druženju z družino. Vesela sem, da sem in da nas imam!
In kaj si želim v 2022?
Samo še več tega, kar je zapisano zgoraj. I want more of that! Verjeti. Zaupati. Živeti.