Adijo bojevnica, pozdravljena mojstrica!

Tri mesece je od mojega zadnjega objavljanja.

Tri mesece vzponov in padcev, od kar sem prišla sredi decembra domov iz bolnice, ko sem bila na jodovi terapiji. Še v bolnici, ko sem čakala na izvide, sem se zjokala ko mala punčka, ker ne psiha ne telo nista več prenesla slabih novic. Pa novice sploh niso bile slabe, pravzaprav so pred odpustom pregledali celo telo in izvid je bil ugoden! Ampak tole pričakovanje slabega je bilo tako zelo naporno, da sem natočila kubike solz, da se je stres sprostil ven iz telesa.

In odšla sem domov z mislijo, da se ne zmorem več bojevati. Jaz moram zaupati!

Doma je bilo vzdušje fenomenalno. Pred mano so bili božični prazniki, otroka vesela, da je mami doma, mož in ostali bližnji pa tudi. Vsi smo vse skupaj doživljali, da je vse hudo za mano. Celo otroka sem lahko relativno kmalu stisnila k sebi v objem, ker količina radiojoda ni bila več tako velika. Na božično jutro sem ju lahko oba od blizu opazovala, ko smo odpirali darila. Lepo mi je bilo. In ko se oziram nazaj, ja, sem preživela lepe praznike, predvsem pa sem uspela začutiti, da lahko vse slabo pustim v letu 2020 in da bo 2021 predvsem zdravo.

Sedaj je čas za nove začetke

Kaj vse se mi je dogajalo od decembra do sedaj, sredi marca, sploh glede mojega psihičnega počutja, ki je nihalo sorazmerno glede na stanje fizičnega telesa! O, ljubi bog.

Najprej je na vrsto prišel “PROJEKT HRANA”:

Tisti, ki me zelo dobro poznate in me poznate že dolgo časa, veste, da sem jaz vedno rada jedla. In vedno sem rada dobro jedla. In vedno sem bila neobremenjena glede hrane. In za oko povprečnega Slovenca, sem celo življenje pravzaprav zdravo jedla. Kje sem glede odnosa s hrano sedaj? Porkaduš, da so mi vsi strokovnjaki tega sveta, za katere sem zapravila več sto evrov, če upoštevam še vse, kar sem na podlagi njihov priporočil kupila, sem že zagotovo na dobrih tisoč evrov, vzeli veselje do uživanja dobre hrane. No, saj mi niso oni tega naredili. Sedaj to vem, toliko sem se pa tudi že naučila o sebi, da sem se pustila vplivati. Razmišljala sem, da mogoče je pa razlog za dve izkušnji raka v tako kratkem času pač hrana. Oziroma to, kar dam vase. Resnično, izvedela sem toliko nasprotujočih mnenj, od tega, da naj ne jem mesa, rib in izdelkov mesnega izvora (mleko, jajca, ipd.), do tega, da naj nujno jem ogromno mesa in rib, ker moje telo pač rabi beljakovine. Potem da ne govorim o žitih. Ja gluten, ne gluten. Stročnice. Obvezno stročnice, seveda, saj so vendar zdrave beljakovine, do bognedaj stročnic, sploh ne sušenih stročnic, ker imajo preveč škroba. O ljubi bog. In dopustila sem, o ja, sama sem to dopustila, da sploh ne vem več, kaj naj jem. Vsem je bilo skupno le to, naj ne jem mlečnih izdelkov (ki jih že leta ne uživam) in pšeničnih izdelkov. Vse ostalo je bila pa cela poplava popolnoma nasprotujočih mnenj, ki so me privedla do tega, da še sedaj ne vem, kaj naj jem. Ampak vem le to, da se bom našla tudi v tem nazaj. O ja! Prihaja nazaj ta moja draga Tanja, ki je rada jedla in je uživala ob dobri družbi in polni mizi.

Vmes je bil na vrsti “PROJEKT ANTIDEPRESIVI”:

Že ob odpustu iz bolnice sredi decembra sem izvedela, da mi pripada le še štirinajst dni bolniškega staleža. Se pravi ravno do novega leta. Jaz pa sem se počutila kot bi me povozil tank. Šumenje v glavi, tresenje rok kot da bi imela kakšne nevrološke težave, občutek napihnjene in pijane glave, omotice, ki so mejile na vrtoglavice, izrazita utrujenost… No, večino teh težav imam še danes. Ampak nekako shajam z njimi. Ko je fizično slabo, me seveda psiha rukne v spiralo do dna slabega počutja. In ko sva se konec meseca decembra slišali z osebno zdravnico, me je vrglo na rit. Če ne zmorem nazaj v službo, mi bo morala predpisati antidepresive. Pa se mi ni dalo niti pregovarjati z njo. In sem pristala na to, da mi jih predpiše. Seveda jih nisem vzela. Niti enega, ker tole bom jaz uspela preživeti brez antidepresivov. In zaenkrat shajam brez njih. Ker sem pri sebi prišla do zaključka, da če sem si sama tole vse pridelala, si bom tudi oddelala.

Projekt “BRANJE in MEDITACIJA”:

Že par let nazaj sem začela brati Joe Dispenzo. In se mi je zataknilo. Tisti njegov Placebo mi ni in ni šel več kot do približno stote strani. Blokada. Čista blokada. Enako se mi je letos poleti zgodilo s knjigo Ko telo reče ne od Gabor Mateja. Povsod sem brala samo še o raku in doživljala same panične napade kot da ga že imam. No, pa sem si pridobila še eno izkušnjo raka. O ja. Nato sem letos pozimi spet prišla v stik z Dispenzo in njegovo knjigo Odvadite se biti to, kar ste, pa čudežna in tako zelo berljiva Abraham Hicks… in začela sem brati, brati, brati. In meditirati. In poslušati na you tube vse te njihove modrosti. In ugotovila, da je vse v meni. Cel proces zdravja je že v meni. Le še priklicati ga moram in mu zaupati. No, zaupati sebi. In začeti moram razmišljati o tem, kako si želim zdravja in ne o tem, kako strah me je bolezni. V stik sem spet prišla s prijateljico iz otroštva, v naročje mi je padel cel online paket Dispenzovih meditacij. In sem začela. In mož z mano. Meditirati. Uau, že po prvi meditaciji sem bila navdušena. Da sem se lahko sama spravila v take občutke radosti, ljubezni, hvaležnosti, cenjenja! In to samo z mislimi. Svojimi mislimi. In še danes meditiram. Komaj čakam, da vidim, kaj si ustvarim. Z močjo misli in občutkov.

AHA MOMENT NA VELIKI PLANINI:

Januarja, no pa februarja spet, smo si navkljub vsem državnim režimom privoščili in skreirali sanjski zimski dopust na Veliki planini. Jaz sem bila fizično tako slaba, da peš nisem zmogla niti več sto metrov. Zima je bila letos res radodarna s snegom. In pot do Velike planine pač velik izziv, da pridemo do koče na vrhu. Ampak sem zaupala. Sem verjela, da se bo uredilo, kot se mora. In se je: dobesedno priklicali smo si prevoz (januarja z ratrakom, februarja z motornimi sanmi) do naše koče, otroka sta vriskala, jaz pa sem prišla do spoznanja: “I want more of that!” Se pravi, če verjamem in zaupam, da se bo uredilo, se BO uredilo kot je v moje najvišje dobro. In imeli smo se res noro sanjsko, jaz sicer fizično zelo izčrpana, temu primerno pač neaktivna, ampak ta belina, te smreke, ta sproščenost, so mi dali energije in elana. Ter upanja. Da se da, če veruješ. Sebi! In se ne bojuješ! In dobila sem dokaz, da lahko, če se imam fino, pozabim na to, na katerih področjih mi telo vse odpoveduje in pozabim na strah pred boleznijo.

PRAVI LJUDJE OB PRAVEM ČASU

Nato mi je vesolje v svoje življenje spet pripeljalo določene ljudi, ki jim popolnoma zaupam. Določeni prijatelji odpadajo, ampak kreirajo se nove vezi, nova poznanstva, nova prijateljstva. In spet osnova: zaupanje! Do sebe in sveta/vesolja/younameit: vse se ureja kot se mora!

Na Onkološkem institutu mi noro pomaga psihologinja. O tem, kako sem do nje prišla, in čez kakšno stigmo sem spet morala, da sem jo dobila na napotnico, ne bom zgubljala besed in svoje energije. Potem zdravnica iz Maribora, ki se noro spozna na hormone in mi daje upanje, da morda pa je res celotno počutje povezano s hormoni in mojim totalnim neravnovesjem, ki se bo počasi uredilo. Počasi, draga Tanja. Počasi.

In potem dve Nataši! Ena Nataša, moja draga prijateljica iz otroštva, ki me sprejemaš točno tako kot sem. Popolnoma brez obsojanja. In druga Nataša, iz popolnoma drugega konca sveta ( https://www.facebook.com/asvata.natasa). Ne vem, kako sem prišla do tebe, vem le to, da je najino sodelovanje spet dokaz, da vesolje skrbi za mene. In da s tvojo pomočjo prihajam do notranjega dialoga s sabo s tako vibracijo nežnih besed, da še sama sebe včasih ne dohajam. Mmmmm ja, znam biti mojstrica.

In nato še dve osebi, ki sta se mi noro približali v tem času. Saša in Sašo. Vidva že vesta, kdo sta! Brez vaju bi težko speljala zadnje tri mesece. Saša, ti ki biješ svoje bitke, sicer popolnoma drugačne kot jaz, ampak vseeno, tako zelo vesela sem, da sva se zbližali, ker imam ob tebi občutek, da nisem še za v umobolnico. In hvala za vsak čvek in skupno meditacijo. Midve bova obe prišli do svojega cilja. Bova! Ko bom jaz spet v svojem filmu strahu in nemoči, me pocukaj za rokav in me spomni, da mi bo uspelo. In dragi Sašo, ki si mi šel toliko na živce, da sva bila že skoraj v ločitvenem postopku: kaj naj rečem… Dolgo je trajalo, da sem prišla do teh občutkov, ampak tudi s tvojo pomočjo, predvsem z vsemi najinimi nočnimi seansami, ko ne morem in ne morem spati, ko me bodriš, ko se smejiva, in ko hkrati vmes, ko kaj razlagam, tudi zaspiš… vem le to: Uspelo mi bo! Uspelo nama bo! Kakor koli pač. Uspelo nam bo! Drobežki smo zakon. In čutim tudi to, da imam ob sebi ljudi, ki verjamejo vame. Tudi, ko jaz ne vase.

DOBILA SEM NOVO SLUŽBO:

Med vsem tem svojih psihičnim in fizičnim sranjem, nisem odnehala upati in verjeti v to, kar sem kolegom govorila že leta. Dovolj imam zastopanja na sodiščih, moj ego je s tekmo z odvetniki in sodniki do konca nahranjen, dušica pa čisto izčrpana. To nisem jaz. In znotraj naše zavarovalnice, sem dobila službo v drugem oddelku, kjer bom imela stik s pravom in zavarovalništvom, ampak bo v ospredju vse to, kar me kliče: odnosi, odnosi, odnosi. Med kolegi, s strankami, z nadrejenimi. Uau, kako sem vesela. In kako lahkotno je bilo kljub ne popolnoma dobremu zdravju iti nazaj v službo! Kot da bi se mi ogromna skala skotalila s prsnega koša.

IN TAKO JE NASTALO PISMO SEBI:

Prejšnjo nedeljo, zadnjo nedeljo preden sem začela s službo, je nastalo pismo sebi. S pomočjo ene Nataše sem prišla v stik z Dispenzo in s pomočjo druge Nataše začela verjeti v mojstrico v sebi. Psihologinja na Onkološkem institutu mi je svetovala, naj si napišem pismo sebi, preden se vrnem nazaj v službo. Da ne pozabim, kaj sem ugotovila, ko sem bila na bolniški. Ker vsakdanji tempo me bo spet potegnil nazaj v stare vzorce in je fino, da imam napisano, kaj vse sem med svojo bolniško ugotovila.

“Draga Tanja!

Pišem ti pismo, da ne pozabiš stvari. ki si se jih naučila v preteklih 5 mesecih. Jutri se vračaš v službo. Prebolela si raka na ščitnici, še pred tem virusno okužbo s covid-19. Telo je še vedno izčrpano in rada bi, da si zapomniš, kaj TI je v resnici pomembno. Ne pozabi, ljudje okrog tebe se niso spremenili. Le ti si bogatejša za niz življenjskih izkušenj.

Najbolj iz srca ti želim, da ohranim MIR in LJUBEZEN v SRCU. V resnici, draga Tanja, SI LJUBEZEN. In SI ZDRAVJE. Saj veš, VSE JE ENERGIJA. Zaupaj VASE in v svojo DUŠICO ROŽICO. Ko ti bo UM nagajal in polnil glavo s slabimi mislimi, ki te bodo vodile do slabih občutkov glede sebe, zdravja in tvojih najbližjih, ne pozabi, da sta um in srce sklenila dogovor, da sta od sedaj naprej najboljša frenda. Iz srca se pogovori z umom, pohvali ga, ker ga neizmerno ceniš in si zaradi njega v tem življenju ogromno dosegla, nato pa skupaj s srcem povabita v tvoje življenje lepše in prijetnejše misli. Nežnejše misli bodo zagotovo vodile do nežnejših občutkov. Zagotovo!

In ne pozabi, čeprav si MOJSTRICA, ne rabiš biti POPOLNA!

Bodi pristna in iskrena, tako da bo Dušica Rožica najbolj izpopolnjena. In ti tudi, ker ti je odnos s tvojo Dušico Rožico najbolj pomemben.

Vsaka prijetna misel ti pošilja ZDRAVJE, zato, draga moja MOJSTRSKA USTVARJALNOST, vzemi si čas:

• da boš meditirala in zalivala “novo” Tanjo
• vsako slabo misel in občutke nepopolnosti, nevrednosti in krivde, zaznaj pravočasno in jih nežno spusti mimo; energija bo stekla in našla boš pot do višje vibracije;
• poišči in delaj stvari ter dejavnosti, ob katerih UŽIVAŠ, se SMEJIŠ in ob katerih TI IGRA SRCE
• ne pozabi, da TI PRIPADA ČAS ZASE!!!
• če boš ugotovila, da je Teta Jeza spet prevečkrat na obisku, ustavi se in ugotovi, na katerih področjih si se spet oddaljila od SEBE
• ZAUPAJ SI: pri tem imaš za križišče svoje občutke: zaznaj in mariniraj se v dobrih občutkih, ki so namreč skladni s tvojo Dušico Rožico; slabe občutke pa opusti – nisi to ti!
• delaj v miru! Delaj počasi. Dihaj! Si dovolj dobra v vsem, česar se lotiš!
• ne izgubljaj energije z ljudmi in stvarmi, ki ti ne prinašajo ničesar pozitivnega. Ne pozabi: kjer je tvoja pozornost, tam je tvoja energija! Usmerjaj torej pozornost v ŽELENO in ne v to, kar je ta trenutek prisotno v tvojem življenju!
• SI LJUBEZEN, SI ZDRAVJE in SI SVOBODA
• SI CELOVITA in ne rabiš stvari, ljudi, okolja, česarkoli, da bi se počutila DOBRO. Ker si DOBRA samo zato, ker SI.
• ne pozabi niti na malo Tanjo, vsake toliko časa preveri, kako je, in jo pocrkljaj s tem, kar potrebuje.

Tako, draga Tanja! Vse se bo uredilo. In se že ureja. ZAUPAJ! IN SPREJEMAJ DOBRO!

14/03/2021 – nedelja“

IN TAKO JAZ, TANJA, NISEM VEČ BOJEVNICA. Tako zelo dovolj imam boja. Boja s sabo. Boja z bojaznijo. Boja s strahovi. Boja z boleznimi.

SEDAJ SEM MOJSTRICA! Mojstrica zavestnega ustvarjanja boljšega jutri, ki se začne že danes.

Pa da ne bo kdo mislil, da se super duper fino počutim ves čas. O, kako zelo to NE drži. Imam ogromno telesnih in posledično psihičnih izzivov. Vsak dan. Tako hitro me pahne v slabe misli, slabe občutke, strah in nemoč. Sploh ne vem več, kaj je sprožilec. Ampak imam tehnike. Imam orodja. Imam prijatelje in ljudi, ki verjamejo vame. In jaz vem in ČUTIM, da je ZDRAVJE V MENI, čeprav se niti slučajno to še ne odraža na mojem telesu. In na momente se mi res zdi, da mi telo odpoveduje na vseh frontah. Ker se tresem. Ker na momente ne čutim nog. Ker imam mravljince na tistih mestih, za katere sploh vedela nisem, da obstajajo. Mislim, ni da ni. Ampak na dober dan, včasih se kak dan že drži drugega, VEM in ČUTIM: upanje, radost, veselje, ljubezen. ŽIVLJENJE!