Brez kategorije

V torek sem imela rojstni dan. 43 let. Tako kot pri Gajinem rojstnem dnevu, ki ga je imela par tednov nazaj, sem tudi pri sebi občutila globoko hvaležnost, da SEM. Da sem še tu. Zase in za svoje Drobežke. Dan pred rojstnim dnem sem šla v pisarno, kjer delam, da sem za sodelavce spekla en […]

Danes ima moja ljuba prvorojenka deset let. Gaja je stara deset let. Jaz sem deset let mama! Midva sva deset let starša. Ne vem niti pravzaprav, kaj želim ubesediti. Tako zelo sem hvaležna, da sem še tu. Da sem še mama svoji Gaji. In Nejcu. Pet let nazaj, ko smo praznovali Gajin peti rojstni dan,

Jaz se že kako dobro leto mojstrim izvajanja čustvenih premikov. Moja draga mojstrska učiteljica, Nataša Martinčič Emeterio (www.ashvata.si), me je popeljala v svet, kjer počasi, z vsakim čustvenim premikom, prihajam nazaj k sebi. Odkrivam svojo notranjost. Spoznavam sebe. In se pogovarjam s svojo Dušico Rožico. Tako si prinašam olajšanje. Olajšanje za olajšanjem, glede česar koli

Letos mi je bila zima v decembru pisana na kožo. Mrzla in bela. Taka kot mora biti. Obožujem belo zimo. Te barve snega in sonca, lesketajoči kristalčki, opazovanje snežink, hoja po novo zapadlem celcu, stresanje snega s smrekovih vej na spodaj hodeča otroka. Milina, radost, mir. Bil je sneg doma, bilo je snega povsod dovolj.

Tale jesenski čas v letu bi jaz lahko poimenovala kar “Christmas came early this year”. Pa ne mislim s tem, kaj vse sem dobila za darila, ampak bolj v smislu obujanja spominov preteklega leta. SEPTEMBER Lansko leto septembra sem izvedela za diagnozo. Drugo diagnozo raka v treh letih. Letos pa je bil september prijazen do

Ali poznaš tisti občutek, da si doma, četudi nisi doma? Feels like home so far away from home. No, to! Ko veš, da si točno tam, kjer moraš biti. V fizičnem in psihičnem smislu. Na okus morja sem letos prišla že konec maja, ko sem šla sama na morje na slovensko obalo. Tam sem bila

Včeraj sem imela rojstni dan. 42 let. Kaaaaaaaaaaaaj? Vem, ja. 42 let. Pa nimam občutka, da sem stara. Kako že pravijo, bolj star bolj nor. Jaz pa pravim, da ne gre za norost, ampak za modrost. No, ali pa je za nekatere to norost. Kakorkoli vzameš, jaz sem šla danes prvič v življenju sama na

Tri mesece je od mojega zadnjega objavljanja. Tri mesece vzponov in padcev, od kar sem prišla sredi decembra domov iz bolnice, ko sem bila na jodovi terapiji. Še v bolnici, ko sem čakala na izvide, sem se zjokala ko mala punčka, ker ne psiha ne telo nista več prenesla slabih novic. Pa novice sploh niso

Predpriprave: V ponedeljek in torek me je ta teden čakalo spet nekaj preiskav. Odvzem krvi, dajanje dveh injekcij rhTSH, jemanje testne doze radioaktivnega joda in čakanje na sredo, ko sem imela slikanje ščitnice. V ponedeljek sem šla lahko na pregled hvalabogu po zajtrku in nisem rabila biti tešč. Takoj po aplikaciji injekcije sem imela planirano

Danes je točno mesec dni od operacije. Nimam ravno fizičnih bolečin v vratu, rana se lepo celi, ampak tako zelo sem izčrpana. In ob tem se počutim tako nemočno. In strah me je, ker me naslednji teden zopet čakajo pregledi na Onkološkem institutu in v sredo morda spet hospitalizacija zaradi terapije z radioaktivnim jodom. Tako