Telesu sem rekla DA in službi NE
Dober teden dni je že, odkar sem doma. Želim ubesediti dogajanje okoli moje odpovedi. Po dvajsetih letih dela pravnice, od tega dobrih osemnajst let v zavarovalništvu, sem se odločila, da je čas. Čas, da sebi in svojemu telesu rečem da in službi ne. Služba me, če sem docela iskrena do sebe in svojega telesa, nikoli ni navdihovala in me polnila. Bila je le dober vir zaslužka, ki sem ga potrebovala za preživetje.
Nikoli se nisem pravzaprav ukvarjala z vprašanjem, kaj si želim in kako naj služim denar. Pravzaprav se tega nisem spraševala niti ob izbiri fakultete. Sledila sem sistemu. Po lepih in dobrih ocenah greš na pravo, medicino ali ekonomijo. Te izbire mi je predstavila tudi svetovalna delavka ob koncu gimnazije. Tako sem uspešno zaključila pravno fakulteto in logično je bilo, da sem po diplomi šla delat še pravosodni izpit. Tudi takrat bi se lahko ustavila in se vprašala, če si to sploh želim? No, nisem. Rinila sem po stopničkah »tihih« normativov, česa naj se loti mlada pravnica, ko diplomira. In tako sem se po opravljenem pripravništvu na sodišču in uspešno opravljenem pravosodnem izpitu znašla v službi pravnice v zavarovalnici.
Kako sem prišla do odločitve, naj dam odpoved? Uf, to je bil proces zadnjih sedmih let. Ja, dobrih osemnajst let sem bila v isti službi in sedem let je nad mano visela želja, da dam odpoved. Se pravi je bilo prvih enajst let službe ok? O moj bog, ko sedaj te črke vidim zapisane na ekranu črno na belem, me kar stisne. Dobesedno sem bila zaslepljena in neprebujena. Sploh se nisem ukvarjala s sabo. Bila sem na čistem avtopilotu, da se pač hodi v službo in služi denar. Ustvarila sem si družino in pač vsak dan šla v službo. Kot robot. Sem bila srečna in zadovoljna v službi? Ne. Nikoli. Sem se s tem kdaj ukvarjala? No, zadnjih sedem let sem se. In sedaj z vsemi izkušnjami, ki jih imam, vem, da se je vse in se še, odvija v božanskem tempu. Zame in za mojo družino. Očitno sem za to, da sem se docela prebudila, potrebovala leta. In eno bolezen za drugo.
V letu 2017, se pravi sedem let nazaj, ko sem izvedela za svojo prvo diagnozo raka, me je dobesedno na licu mesta že v ordinaciji prešinila misel, da moram pustit svojo službo. Me slišiš? Nisem pomislila na svoja dva otroka, ki sta bila takrat stara eno leto in pet let. Nisem. Slab mesec dni, ko sem zaključila s porodniškim dopustom svojega mlajšega otroka, se je prvič oglasil notranji glas, moje vodstvo, naj pustim službo. Toda takrat nisem znala in zmogla zbrati zadostne količine energije, da bi sledila temu glasu. Ta misel, da naj pustim službo, je tako kar nekam odtavala. In čas je tekel. Tri leta kasneje je prišla druga diagnoza raka in jaz sem v sebi močno začutila, da ne morem več. Ne morem več ostati v isti službi. Na naši zavarovalnici je takrat vzporedno s svetovnim izzivom, ki nam ga je prinašal covid, potekala še združitev dveh zavarovalnic. Kaos je bil prisoten na vseh oddelkih, tudi pravnem in med nami ljudmi je vladal nemir. Ampak zaradi bolezni, sem lahko izstopila iz službenega kaosa, saj sem odšla na bolniško. Meseci so tekli in po operaciji ščitnice se je odvrtelo tako, da se je znotraj istega podjetja ponudila priložnost, da grem na manj zahtevno delovno mesto, kjer mi ne bo več potrebno hoditi na sodišča in zastopati zavarovalnice v težkih pravdnih postopkih. Tako zelo mi je odleglo in z občutkom, da me vesolje res podpira, sem šla na to drugo delovno mesto, kjer sem delala zadnja tri dobra leta. Bilo je mnogo lažje, pa vendar se je po parih letih na zdravju spet začelo kazati, da ne delam tega, kar si iskreno želim. Vesolje me je zopet začelo porivati v situacije, da si začnem postavljati vprašanja: Kaj sploh hočem, kaj je moje poslanstvo, zakaj sem tu, v svojem telesu?
Moč vprašanj
Ko sem letos spomladi fasala hudo bakterijsko okužbo, ki mi je poškodovala pljuča in sem bila na večmesečni bolniški, se mi je na Facebooku prikazalo tri dnevno brezplačno izobraževanje, ki me je dobesedno povabilo, da se ga udeležim. Ker sem bila doma in imela veliko časa, sem se prijavila in ob tem dobila še darilo osebnega posveta s predavateljico Marjeto Oblak. Govorili sva manj kot eno uro in postavila mi je ključno vprašanje, s katerim sem prišla do čiste jasnosti:
»Tanja, kje svojemu telesu še vedno govoriš NE?« Bam! Zletelo je iz mene. V službi! Ja, v službi. O moj bog, ideja, ki je sedem let zorela v meni, je dozorela. Vedela sem. Čutila sem. Celo moje bitje je vedelo in čutilo. To je bilo tako močno, da ni bilo več dileme. Od tistega klica dalje tudi enkrat ni bilo več dileme. Bilo je vedenje. Bila je čista kristalna jasnost.
Kdaj, če ne zdaj? To je postalo moje novo vodstvo.
In še en Marjetin stavek, ki je vdahnil življenje moji odločitvi: Čas JE življenje. Dokler smo v tem telesu, čas, ki ga imamo, predstavlja naše življenje. Ko bo časa našemu telesu zmanjkalo, ne bo našega fizičnega telesa in tudi to zemeljsko življenje bo prenehalo.
In sedaj, ko tole ubesedujem, sem opazila, da sem se začela smehljati. Zakaj? Ker na prvo žogo izpade tako, da vse, kar sem potrebovala, je le eno dobro vprašanje. Morda dva. Ampak ne. Vem, da ne. Razumem, da je šlo za dolg proces, ko sem korak po korak, začela stopati v Sebe. Ko sem se končno začela spraševati: kdo sem in kaj si želim.
Sem že popolnoma prebujena in mi je vse jasno? Nikakor. Sem v procesu. Noro se mi dogaja. In vem, da se delo na sebi nikoli ne neha. Ampak bolj jasno pa mi je postalo to, da lahko sama sebi in drugim pomagam tako, da si večkrat postavljam dobra in ciljno naravnana vprašanja. Kje sem, kaj si želim, kako želim preživeti dan, katere izbire bom izbirala? Kaj me navdihuje, kaj me polni z ljubeznijo? In kaj bi storila ljubezen do mene in mojega telesa v določeni situaciji? Ali pa: česa v svojem življenju nikoli več ne bom dopuščala? Česa nikoli več ne bom storila?
Sodelovanje s telesom
In tako sem v sam proces začela še bolj vključevati svoje telo. Telesu sem rekla DA. Službi sem rekla ne. Telo je vedelo bolje od mene (od mojega uma), kaj si želim in kam naj grem. Znala sem si že zelo dobro dovoljevati, kaj čutim in svoja čustva sproti sproščati skozi telo. Sedaj pa dostikrat le z dihanjem pridem do svoje esence, do svoje duše, do svoje biti, ki je doma v mojem telesu. Dokler sem tu, v svojem zemeljskem telesu, je duša doma v telesu. Kje? Vabim te, da raziskuješ in raziščeš. Jaz svoj dom najbolj začutim v predelu pod popkom ali pa v srcu. Res te vabim na to pot vključevanja telesa v svoje življenje. Ne gre brez njega. Le z roko v roki s telesom smo celota. Um se poveže s srcem in (za)slišimo svoj notranji glas, ki vedno ve, kaj je prav. Kaj je naš namen, naše poslanstvo.
Pri svojih petinštiridesetih sem dala odpoved
Zadnjega dne v maju, točno teden dni po mojem 45. rojstnem dnevu sem tako dala odpoved. In vso vesolje me je podprlo. V službi, v korporaciji, kjer sem mislila, da nobeni dogovori izven običajnih okvirjev niso možni, se je vse poklopilo in uredilo. Lahko sem koristila dopust v takšnem obdobju, ki si ga še nikoli nisem privoščila, zato smo imeli Drobežki letos res sanjsko poletje. Delala sem dlje kot je previden odpovedni rok, zadnja dva meseca le po štiri ure, da sem se počasi poslavljala in se postavljala v nove čevlje. Vse se je steklo kot po maslu in občutki so še vedno epski. Na dan podaje odpovedi sem posnela video z namenom, da nikoli ne pozabim, kako dobro sem se počutila. In že takrat sem si dejala, da so že ti občutki dovolj, da mi potrdijo, da sem ravnala prav. Poglej video, če želiš zaznati, kako je, ko se nekdo počuti tako zelo dobro, ko sebi in svojemu telesu reče DA.
In sedaj, po odpovedi?
Dobrodošel poligon opazovanja
Evo, dober teden dni že doma. O moj bog, kaj vse se sproža. Vse pravzaprav zelo pričakovano. Vedela sem, da bo noro. Na momente celo zelo brutalno. Golo. Razgaljeno. Še preden se je iztekel odpovedni rok, sem sama sebi dejala, da sem se pripravljena popolnoma sleči, odvreči vse nazive in vse materialno, da odkrijem kdo sem. Naj odide vse, kar ni moje, kar ni usklajeno z mano in mojo družino, da pride in se rodi Tanja, ki se je utelesila v moje telo z določenim namenom.
In omejujoča prepričanja, za katera sedaj že zmorem videti, da mi ne služijo, kar butajo ven iz omare. Ne počutim se pomembno, če ne delam. Ne počutim se dobro, če ne prispevam v družinski proračun. Nisem vredna, če ne služim. Nisem vredna, če ne garam. Kdo sploh sem? Včeraj sem imela nor tobogan. Zjutraj sem začutila to nevrednost, ker ne delam. In ujela sem se v misli, naj grem pospravit celo hišo. Naj vendar kaj pametnega storim za družino in mojo skupnost. Šopale so mi ideje o pomivanju tal, oken, vse tisto, za kar običajno nimam energije. In veš kaj? Ujela sem jih. Te misli. In prepoznala, da mi ne koristijo. Uspešno sem vključila svoje telo v to igro. Si vzela čas za dihanje. Za meditacijo. Za solze. In se po tem, ko se je energija sprostila, odločila, da si dam na urnik NIČ. Zavestno sem izbrala sebe in cel dan izbirala, da čutim vrednost, ko ne delam »kao nič pametnega«. Ampak sem delala to, kar je bilo pomembno zame. Tokrat, po vseh teh letih garanja, NIČ. Ne zato, ker ne zmorem. Ne zato, ker sem bolna. Ampak zato, ker ne želim. In mi pripada. Uf, ti povem kakšna svoboda je to! Šla sem na sprehod s sosedo in najinima kužkoma, v mesto po par stvari, ki sem si jih zaželela in se dala na kavč in pogledala dve seriji. Dan zaključila s Qigong vadbo, ki me je docela umirila in ohranila sem svoj center. Znotraj telesa, kar se je čutilo tudi navzven.
Any regrets?
Ne! Z največjim navdušenjem, ki ga premorem, vriskam zase in za vse, ki ste v podobnih zgodbah, kot sem bila leta ujeta jaz. Neeeeeeeeeeee! Nič ne obžalujem. In obožujem to, da mi ni popolnoma nič žal.
Ali je enostavno? Ne, ni. Ampak iz svoje moči sem se odločila zase in za svoje telo, zato se čuti tako zelo prav, četudi vmes pridejo sence, pride tema, pridejo ven vzorci in programčki, ki niso podporni. In pride tudi telesna bolečina. Glava vleče nazaj, v tisto, kar je bilo njej vsa ta leta najbolj poznano. V to, da je treba garat, da zaslužim dostojno plačo. V zgodbo, da življenje ni potica, v to, da sem vredna, če imam toliko in toliko denarja na svojem računu in za plačilo opravljam delo, ki me ne veseli.
Uf, veliko se mi je razjasnilo. Um se ne da in želi stare vsebine. Ampak jaz sem tista, ki imam tokrat daljinski upravljalnik v roki. Jaz in moje telo. In midva veva, kam morava. Korak po korak. Bodo neuspehi? Seveda bodo. So že. Ampak razumem, da vsak neuspeh vodi v uspeh. Vse se sešteva. Kaj je obilje, me je vprašala Marjeta. Ja, ista Marjeta, ki mi je pravi čas postavila pravo in ključno vprašanje, da se je rodila jasnost. Obilje je 10.000 evrov na tvojem računu, seveda, ampak obilje je hkrati tudi 10.000 kilogramov dreka. Eno brez drugega ne obstaja. In se spet potrdi rek, da ni svetlobe brez teme. Ne more biti drugače.
Moramo skozi sranje, da sploh začnemo stopati v svetlobo.
Zmoremo! Jaz. In ti tudi.
Vzemi telo na svojo misijo
Javi se mi, če želiš mojo podporo. Razganja me od volje, od znanja, od izkušenj, kako svoje telo vzeti na svojo misijo. Sprejmi odgovornost do sebe in svojega telesa in se vprašaj: kje se lahko še bolj podprem? Kje in kako lahko zaživim še več sebe? Verjemi, v dvoje je lažje. Lažje je, če imaš podporo. Tudi jaz jo imam. Vedno si to izberem Zase.
Iz službe pa sem si domov odnesla rožo, ki sem jo že skoraj dvajset let nazaj posadila in si jo takrat odnesla v pisarno. Namestila sem si jo v jedilnico, da me vsak dan znova spomni, kako dobro sem se odločila. Prav vriska z mano in mi vsako jutro da petko in je dober opomnik, da sem si sledila. Naj raste in se krepi tudi v novem okolju. Pred hišo pa nam dvorišče krasi hrast, ki so mi ga podarili sodelavci. Novi začetki. Naj poženem korenine v svojem novem poslanstvu. Naj rastem z obema, z rožo in drevesom, tudi jaz in moja nova pot.
