Deset let

Danes ima moja ljuba prvorojenka deset let. Gaja je stara deset let. Jaz sem deset let mama! Midva sva deset let starša.

Ne vem niti pravzaprav, kaj želim ubesediti. Tako zelo sem hvaležna, da sem še tu. Da sem še mama svoji Gaji. In Nejcu.

Pet let nazaj, ko smo praznovali Gajin peti rojstni dan, sem čakala na operacijo moje ledvičke, ki sem jo imela dober teden dni kasneje. In ko je imel Nejc pet let, sem imela operacijo ščitnice. Kako simbolično. Dva raka in dve operaciji, obakrat ko je bil eden od mojih otrok star pet let.

Ampak danes ima Gaja deset let. In praznujem(o) življenje!

Včeraj smo ji pripravili družinsko slavje. Kako lepo jo je gledati, ko odrašča v pravo damo. Rada ima nakit, rada ima zapestnice, dobila je svojo prvo zapestnico. Tako kot jo imam jaz in njena sestrična ter najboljša prijateljica. Hkrati pa je ta mala dama še tako zelo otročja. In kako srčno je bilo včeraj otroke opazovati, kako so se brezskrbno podili po vrtu.

Res se kopam v občutkih globoke sreče, da sem še tu. Z njo. S sabo. Z mojimi Drobežki.

Neverjetno se mi zdi, da sem ravno ta praznični vikend doživela globok uvid in občutenje, da SEM ok. In da SEM zdrava. In čutim, da SEM rada mama. In da najboljše glede biti mama šele prihaja. To mi je tako zelo dober občutek, da ga privoščim vsem mamam tega sveta.

Glede vloge mame imam kar nekaj masla na glavi. Ampak kar je najlepše pri vsem skupaj je to, da nimam (več) obžalovanj. Z delom na sebi in s čustvenimi premiki sem spoznala in zadnje čase to tudi globoko v sebi začutila, da sem svojima otrokoma najboljša mama. Sem točno taka mama kot me potrebujeta, da vsi rastemo skupaj. Ona dva z mano in jaz z njima. Vsak od nas zori v svojem tempu in na svoj način. In če pride kak dan, ko me še odnese, se zaderem in kaj grdega rečem, znam svoje napake zaznati, jih priznati in se iskreno pokesati. Kaj več od tega jima pa niti ne rabim predati. Mar ni to pravzaprav največ, kar lahko? Iskrenost do sebe na prvem mestu in iskrenost do mojih otrok takoj za tem.

Všeč mi je, da ČUTIM. Všeč mi je, da sem se Gajinega rojstnega dne veselila na nek način skoraj tako kot ona. Vznemirjena, vznesena, globoko ponižna in hvaležna za vse, kar doživljam v tej zemeljski izkušnji.

Vse je (lahko) samo stvar odločitve, kako živeti v posameznem sedanjem trenutku. “Lahko” sem napisala v oklepaju, ker ta “lahko” sploh ni tako lahek. In med zadnjimi premiki, ki jih kreiram, ki jih delam zase kot tudi že za druge mojstrice in mojstre, spoznavam, da znam že začutiti sveto prisotnost sedanjega trenutka. In moč zavedanja ter posledično izbire, da s svojo prisotnostjo in iskrenostjo do sebe kreiram svoje življenje. Začenjam novo zgodbo.

Zgodbo zdravja.

Te dni se mi je usidralo, da SEM ok in da SEM zdrava. Dva dni sem imela prisoten prav vseobsegajoč občutek, da sem zdrava in da prejemam zdravje. V vsaki celici svojega telesa. In da se razumemo, nisem še brez telesnih bolečin. Pravzaprav nasprotno. Pride kak posamezen dan, ko sem brez težav in bolečin. In vsak tak dan mi je sveto darilo, da sem na pravi poti. Da pišem novo zgodbo. Zgodbo zdravja. In zato mi je bilo to občutenje še toliko bolj dragoceno. Usidralo se mi je, da je dovolj že samo zavedanje zdravja. Če me pač kaj zaboli, mi je dovolj, da se samo spomnim na ta občutek zdravja. Ki sem ga že čutila in ga še bom. Ja, bom! Imam moč odločitve v posameznem trenutku, da najprej sploh prepoznam, kako nočem več razmišljati na stare načine. Želim razmišljati drugače. Bolj nežno in milo do sebe. Ne pa ves čas v krivdi in sramu, kaj vse delam narobe. Kaj delam premalo. Kaj ne delam pa bi morala. Ne, te misli mi ne vzbujajo prijetnih občutkov. Neprijetne misli in neprijetna prepričanja mi kažejo, v kaj ne želim več vlagati svoje pozornosti. Sedaj želim biti prijazna do sebe. Z mislimi, ki mi vzbujajo prijetne občutke. S stvarmi, ki mi vzbujajo prijetne občutke. Z ljudmi, ki mi vzbujajo prijetne občutke. Sliši se preprosto. In na trenutke tudi je. Včasih pa pač ni. Ampak tudi ta nasprotja sem osvojila in docela posvojila, da pač morajo biti. Ni svetlobe brez teme. Ni zdravja brez bolezni. Ni ljubezni brez strahu. Ne bi čutila dobrega, če ne bi čutila tudi slabega. Dve plati enega kovanca. In jaz sem en kovanček. Vsak od nas je.

Zadnje dneve mi uspeva, da imam v ospredju tudi zavedanje svoje Dušice Rožice in njeno prisotnost. Ona je zdravje. In jaz sem ona! Moja izvorna energija. Vse je mogoče. In kaj vse je še mogoče, če je vse mogoče!

Delim z vami, kako sem včeraj zaključila dan. Ko je bilo konec Gajine žurke, sem začutila bolečino, zoprno in špikajočo pod desnim rebrom, ki je segala po celem desnem delu trebuha in črevesja. Z možem sva šla spat in zvečer naredila premik v postelji. Ulegla sva se in na glas sem mu pripovedovala:

• Boli me pod desnim rebrom in malo me ta bolečina vznemirja.
• Čutim pa, da bi rada verjela tem občutkom, da SEM zdrava, ki sem jih tako močno začutila v vsaki celici svojega telesa zadnja dva dni.
• Bom poskušala čutiti oboje, to kombinacijo zaskrbljenosti in prijetne misli, da sem zdrava.
• Dovolim si čutiti strah in skrb. To mi je neprijetno. In fino se mi je ob tem zavedati, da je moja Dušica Rožica ob meni. Fino mi je tudi vedeti, da neprijeten občutek pomeni to, da moja Dušica Rožica na to telesno bolečino gleda čisto drugače kot jaz.
• Občutim toplino po celem telesu. Ni mi več težko čutiti bolečine pod rebrom.
• Mižim in diham.
• Hkrati lahko pomislim na krasne občutke, da SEM zdrava. Misel na to, da se lahko odločim, da SEM zdrava, mi je prijetna. In mi daje moč.
• “Receiving mode” za zdravje je na “ON”.
• O, kako mi paše to občutiti.
• In kako mi paše vedeti, da sem ok.
• I can do it. I am doing it.
• Prejemam zdravje.
• Začenja me boleti še v levem delu trebuha in pri jajčnikih.
• Ampak sem ok.
• Čakaj, bom poskusila pokukati v želeno resničnost, kjer že vse je. Točno tako kot si želim.
• Mir je.
• Ok sem.
• Zavedanje v vsakem svetem sedanjem trenutku, da sem ok, je tako božajoče in pomirjajoče.
• To mi povsem zadošča.
• Sašo, mislim, da sedaj lahko zaspim. Tako zelo sem utrujena in me že zmanjkuje.

Nato sva še klepetala, kako naju premiki povezujejo. Kako sva lahko popolnoma iskrena do sebe in drug do drugega. No, Sašo ima še precej manevrskega prostora. Ampak se trudi. V svojem tempu. Na svoj način. In to mi zadostuje. Skupaj rasteva tudi midva.

Včeraj sem tako res preživela krasen dan. Danes pa še vedno slavim. Slavim Gajo. Da je. In da sem ob njej tudi jaz. Mama. Deset let mama.

Danes praznujeva obe. Zato sem tudi sebi danes kupila darilo.

Vesela sem, da imam tako veliko punco, ki že z lastnim zanimanjem rada prebere moj blog. Sploh današnji prispevek, ki je namenjen njej. Brez nje tudi jaz ne bi bila to, kar sem.