Kaj imajo skupnega spomladanski zvonček in neprijetna čustva oziroma občutki?
Oboje pokuka ven, ko dozori. Ko je zrelo. Zrelo, da zraste zvonček oziroma ko dozori čustvo ali občutek, da pride na površje in se izrazi.
Ali se ti kdaj zgodi, da se imaš super duper fino, ali s prijatelji ali s svojo družino, tebe pa medtem ali pa nesporedno po tem super uživanju zajame nek tesnobni občutek. Ali pa se ti prikrade neka čudna, ne podporna misel. In ker je naše telo tako zelo celovito, je jasno, da misel v glavi sproži reakcijo na ravni telesa, da začneš zaznavati neka čudna telesna občutja ali pa čutiš težja čustva kot so negotovost, nevrednost, strah, nemoč, dvom, skrb in podobno. In bam, iz super druženja v dobri družbi si pahnjen v neke čudne občutke, ki jih ne znaš niti pojasniti.
Meni se je to pripetilo ravno ta vikend. Bila sem v fenomenalni družbi krasnih žensk, se imela neverjetno lepo in povezano. Tako zelo domače sem se počutila. Ko pa sem se vrnila domov, se je kar nekaj začelo tihotapiti v moje telo. Nemir. Tesnoba. Občutek, da moram nekaj narediti. Se še kaj naučiti. Kar ni mi dalo miru. Pa je bila vendar nedelja in čas zame in za mojo družino.
Kaj pa če ti povem, da ima vse svoj smisel? In vse svoj čas? Čustva in občutki so tu res samo zato, da se ustaviš. Jim daš svoj čas in pozornost. Jih opazuješ. In s tem nameniš energijo, da se lahko sprostijo. Res se lahko le tako osvobodijo in razbremenijo tvoje telo.
Te to kaj nagovori? Da ti bo naslednjič lažje, ko spet pride val težjih občutkov? Ej, tvoja edina naloga je, da zdržiš. Da se spomniš na spomladanski zvonček, ki kuka ven iz speče, zimske narave. Tako se tudi čustva in občutki v tebi prebujajo zato, da te nagovorijo: »Ej, pomlad prihaja. Ampak dajva zdajle zdržati s tem, kar je. To je tvoje največje darilo sebi. Da se ustaviš, zadihaš in čutiš, kar čutiš.« Le tako boš lahko čutil svojo pomlad. Svojo svetlobo. Svoje sonce. Da zdržiš s temo. S svojo zimo. In jo tako docela osvobodiš.
Meni je pomagalo. Jaz sem si že včeraj dovolila biti nežna s svojimi občutki zaskrbljenosti in nevrednosti. Ves čas sem si šepetala, naj se imam rada, ne glede na to, kaj občutim in kako se počutim. Danes pa sem šla na sprehod v gozd in kar med sprehajanjem delala tehniko čustvenega osvobajanja… Si priznavala, kako sem in kaj doživljam. Ter zagledala te čudovite zvončke, ki so me nagovorili. In neprijetna čustva so se odklenila iz telesa ter ga povsem razbremenila. Sedaj sem ok. Kljub oblačnemu dnevu lahko čutim svoje sonce. Svojo pomlad. In razumem, da se je prav včeraj in danes moralo izraziti to, kar se je.