In veste kaj? Tole sranje mora ven!
Še sama ne vem, kako se je vse skupaj začelo. Oziroma ali temu sploh lahko rečem začetek. Ampak nekje je treba začeti, a ne?
Predzgodba
Predzgodba tega začetka, ki ga bom opisala v nadaljevanju, je rak na moji levi ledvički. Tri leta nazaj. Pomlad 2017. Po povratku z druge porodniške nazaj v službo me je začelo zvijati v želodcu. Ne vedno enako in ne vsak dan, niti ne po vsakem obroku. S sodelavkami v službi smo si za malico delale smuti in enkrat, ko je bil notri avokado, me je tako začelo vrtinčiti, da sem vedela, da nekaj ni ok. Šla predčasno domov in poklicala bratovega prijatelja, tudi mojega kolega, da me sprejme na gastro. In se ni nič pokazalo razen rahlega gastritisa, ki ne more biti razlog za tako bolečino. Rekel mi je, naredi še ultrazvok abdomna. Za katerega nisem imela napotnice in sem pomislila, spet bom plačevala za preglede, ki bi mi sicer morali pripadati. Pa me je prepričal. Hvalabogu. Tam se je pokazala tvorba na ledvički. Vem, da je bil petek. In že v ponedeljek sem imela CT. V torek sem šla normalno v službo, v sredo smo imeli oddelčni kolegij, spakirana, da grem z dvema sodelavkama na neke pravniške dneve v Portorož. Sredi sestanka sem prejela kolegov sms, Tanja, pridi k meni v ordinacijo. Začutila sem mravljince po celem telesu, šlo mi je na bruhanje, v momentu sem vedela, da izvidi niso ok. Odšla sem na hodnik, poklicala moža, padla v jok, še zdaj ne vem, kako me je ob histeričnem joku sploh razumel, da izvid ni ok in dobesedno sem odletela ven iz službe. Mož me je prišel iskat v službo, jaz sploh nisem čutila svojih nog, in skupaj sva odšla do kolegove ordinacije.
Kako je, ko izveš, da imaš raka?
Ob dveh malih otrocih je bila prva misel, ok, jaz moram pustiti svojo službo. Ne, nisem pomislila na otroka. Niti na moža. Ne, nisem se spraševala, zakaj ravno jaz. Niti enkrat ne in na to sem še danes ponosna! Vedela sem, da jaz bom to predelala. Po diagnozi sva se z možem odpeljala na pivo. Še danes, če grem z malima v isti lokal na sladoled, ima le-ta okus po tistem grenkem pivu. Potem je šlo vse skupaj z bliskovito naglico. Hvalabogu za veze in poznanstva, ki so me že naslednji dan pripeljale do pregleda v UKC Ljubljana pri znanem urologu. Sledi operacija, je rekel. Ostalo bo znano po histološkem izvidu, ko bo tumor odrezan. Takrat sem črpala neizmerno moč sama v sebi. Sedaj, ko od takrat poglobljeno delam na sebi, sploh od letošnjega rojstnega dne dalje, vem, da sem bila na adrenalinu. Na adrenalinu, da preživim. In sem. Bravo jaz! Tanja. Bojevnica! Izkazalo se je, da sem imela najbolj ugodnega raka, ki ga na ledvički lahko imaš. Hvala vesolje, hvala energija, ki me čuvaš. Nisem imela nobene kemoterapije, nobenega obsevanja. Le še redne kontrole.
In tako se je začela zgodba. Zgodba o strahu. Strah se je ukoreninil v vsak del mojega telesa. Kaj, če imam tega raka še kje, kaj če se vrne?
In se je. Letos jeseni.
Zgodba o strahu, ki ima tri začetke kot troglavi zmaj
Prva glava zmaja je opisana zgoraj. Takrat dejansko strahu sploh nisem zaznala. Niti začutila. Sem in tja sem se zjokala. Sem pa veliko kričala. Ampak sem tako uspešno in hitro premagala raka na ledvički in se vrnila v običajen urnik, da niti dojela niti čutila nisem, kaj se v resnici dogaja z menoj. Sedaj vem, preživitveni obrambni mehanizmi pač. Adrenalin. Ves čas na adrenalinu. Biti dobra mama, biti dobra žena in biti dobra delavka. Pa bognedaj, da bi kdaj na glas pojamrala, da sem utrujena. Ne, jaz pa že ne. Za biti dobra Tanja sama sebi ni bilo časa. Še tisto malo, ko sem si vzela čas zase, me je potem glodal občutek krivde. Kot da mi ne pripada. In tako sem se počasi izgubljala v vseh možnih vlogah, le Tanja sem pozabila biti.
Druga glava zmaja je zagotovo prvi val korone. V februarju smo se ravno vrnili z zimskih počitnic. Že na smučanju je zbolela hči, šolarka, pred smučanjem sin, še vrtčevski otrok. Po smučanju sva zbolela še oba z možem. Nor kašelj, vročina, zabiti in vneti sinusi, ni da ni. Par dni za tem, se je začelo v službi. Poznalo se je, da je matica naše družbe, v kateri delam, doma iz Italije in vse ukrepe smo imeli v firmi sprejete 14 dni pred ukrepi, ki so bili sprejeti na ravni države. Kolegi so me imeli za nore, ker nisem več hotela na zabave, čeprav sta imeli dve prijateljici ravno takrat okroglih 40. Pa se je kar naenkrat odvilo. Delo od doma, šola na daljavo, mož kar naenkrat brez posla in dohodka. Poleg cele korone se je v firmi odvrtelo tudi združevanje dveh zavarovalnic, novo vodstvo, nova pravila, novi sodelavci. Brez lastne želje sem imela kar naenkrat novo službo.
Tretja glava pa je zmaju zrasla na moj 41. rojstni dan. 24. maja letos, plus/minus par dni. Dan ali dva poprej sva šla z možem na Golico. Imela sem jo v lepem spominu in sem si za rojstni dan želela podariti sprehod med narcisami, stran od otroškega vrveža in vsakodnevnih obveznosti. Vzela sem celo dopust. Zdaj, ko gledam nazaj, je očitno vesolje hotelo, da me ustavi. Izgubila sva se in sva do vrha Golice po neki strmi poti potrebovala debeli dve uri. Bila sem čisto brez sape, brez moči. Jaz, športnica. In sem si rekla, očitno me je zdelala psiha. Ker sem namreč računala na pol urni sprehod med narcisami kot sem ga imela v spominu, ko sem šla s prijatelji gor za svojih 30 let. Ne pomnim, kdaj sem bila na vrhu hriba tako utrujena, da mi niti jesti ni dobro pasalo. In to meni, ki tako rada jem. In sem ves čas lačna.
Vikend po povratku z Golice je minil družinsko, praznovanje pač. Torta, žurka na terasi, luštno. Ampak od nedelje, 24. maja dalje, sem težko dihala. Nisem prišla več do polne sape. Ne glede na napor. V mirovanju, v hoji v hrib se je celo malo izboljšalo… In sem bila kak teden, morda dva, mirna. Pa saj bo minilo, sem si govorila. Ampak ni. Ponoči sem začela doživljati napade panike. Celo telo so mi preplavljali mravljinci, nisem prišla do sape. V ospredje misli je ves čas prihajalo, kaj če imam raka, kje ga imam… In je peklo od strahu. Peklo. Nisem si znala pomagati. Še tistih par ljudi, s katerimi sem delila svoje stiske, sem dobila odgovore: Tanja, tole moraš nekako predelati. Ne delaj si skrbi na zalogo. Pa saj ti nič ne manjka. Jaz pa sem se čedalje bolj počutila kot da me nihče ne razume in zgubljala voljo do tako napornega življenja, ko si ves čas v glavi, kjer so najbolj strašni scenariji in jih ne znaš in ne zmoreš odmisliti.
Odvrtele so se poletne počitnice, korona ukrepi so se rahljali in po fotografijah sodeč smo preživeli krasne poletne počitnice. Veliko smo hodili naokrog, ampak kamor koli smo šli, se nisem uspela znebiti vztrajajočih misli: kaj, če imam spet raka. Vsakič, ko sem se s plaže vračala v apartma in nisem prišla do sape, ko sem videla novo pigmentno znamenje na telesu, vsakič ko sem zakašljala. Norišnica! In ob vsem bistroumnem zavedanju, da tako razmišljanje ni normalno, ga nisem znala prekiniti. Strašnih misli nisem zmogla odmisliti, meditacija ni pomagala, čuječnost ni pomagala, ni pomagalo niti zavedanje in doživljanje lastnih občutkov in čustev, ki so me ob tem preplavljala. Niso pomagali sprehodi v naravi, ni pomagalo plavanje, ki ga tako obožujem. Letos več kot to, da sem se vrgla v morje in šla nazaj na plažo počivat, sploh nisem zmogla.
Že po svojem rojstnem dnevu sem si poiskala strokovno pomoč. Ki mi je bila vedno na dosegu roke za pomoč, tudi ko je bilo najbolj hudo. Med dopustom, preko maila ali preko sms-a. In sem nekako preživela. Poleg psihološke podpore sem odkrivala značilnosti energetske medicine. Začela sem delati energijske vaje za podporo in črpanje zemeljske energije. Začela sem se učiti, kaj to sploh je. Več o tem kdaj drugič. Ker po začetku teh vaj, je šlo samo še na slabše. Še bolj sem začutila svoje telo, svoje občutke in ugotovila, da sem res čisto na psu. Da strah prežema vsako celico mojega telesa. Strah pred smrtjo, strah pred boleznijo.
In vesolje je poskrbelo, da se je odvrtelo tako, da sem septembra spet izvedela, da imam raka. Raka na ščitnici.