Bolj kot razmišljam, ugotavljam, da imam angela varuha. Oziroma več njih.
Ne, težka sapa in občasen kašelj, kar se je začelo spomladi in nadaljevalo čez celo poletje, bojda nimata nobene veze s ščitnico. Je bilo pa dovolj, da sem začela biti spet bitko s svojim strahom “kaj če…” in začela hodit okrog zdravnikov. Če težko dihaš, seveda najprej pomisliš na pulmologa. In sem šla. Naredila vse teste, slikanje pljuč, spirometrija, testi za alergijo, astmo, KOPB, vse ok. Ne bom pozabila dneva, ko je pulmologinja rekla, pa si vi res s tem stresom želite priklicati raka? Tako zelo sem se zjokala v njeni ordinaciji, da ne govorim o sceni v čakalnici, ko solze niso in niso nehale teči. Ampak ko si tako na dnu, ti je vseeno tudi to, kaj si bodo mislili drugi. Kljub dobrim novicam, da je s pljuči vse ok, mi ni odleglo. In sem se stresirala še zaradi tega. Da ne zmorem biti vesela ob dobrih izvidih.
In v mesecu avgustu sem počasi že začela prihajati do sape, energetske vaje in terapija so pomagali, ravno sem prišla na okus, da sama sebe stresiram in da je vse psihosomatskega izvora. In sem se miselno okrepila. In začenjala verjeti, da bo še vse ok. Da bodo vzponi in padci, ampak da bo ok.
Konec avgusta sem imela s kolegicami rezerviran vikend zase. In kako neverjetno intenziven je bil ta vikend. Šle smo se imet fino, končala pa sem v črnomeljski službi za nujno medicinsko pomoč. Padla sem z rafta. Vse smo popadale z rafta na Kolpi že po prvi minuti spusta. Dobesedno. In močno udarila in poškodovala sem se samo jaz. Po starih vzorcih bi šla v vlogo žrtve, zakaj se samo meni to dogaja. Ampak nisem šla. Ker je bila ob meni prijateljica, ki je bila svojo bitko. Njej pa je zalilo telefon. In nama je obema postalo jasno. Vsaka je dobila svojo lekcijo. Ona na področju financ oziroma materialnih stvari, kjer je šibka, jaz na telesnem/zdravstvene področju, kjer sem jaz šibka. In sem neverjetno dobro psihično prenesla, da me spet(!) nekaj boli. Kako sem bila vesela, da energetske vaje pomagajo. In začela sem verjeti, da sem močna. Da sem bojevnica!
Ampak ta padec je kljub močnim bolečinam prinesel vendarle nekaj dobrega. Najprej seveda teden dni bolniške, do pregleda na travmatološki pa sem morala zaradi celotne situacije zaradi epidemije kar pošteno čakati.
Vem, da je bila sreda, ko sem šla v službo, tako da se je odvrtelo kakih slabih 10 dni od samega padca. In iti v službo je bil zaradi vseh ukrepov izvajanja dela od doma in vzdrževanja socialne distance takrat pravi blagoslov. Zame pa dobesedno! S sodelavkami smo šle tisto sredo na malico v bližnji lokal. Usedle smo se zunaj, bil je lep in topel poletni dan. Še nekaj smo se presedale, ker ena od nas je imela sončna očala, druga ne. In smo čvekale. Ponavadi itak čebljamo druga čez drugo. In kar naenkrat sem sicer zaznala, da me sodelavka, ki sedi nasproti, opazuje. In je rekla. In hvalabogu, da je rekla: “Tanja, ti imaš povečano ščitnico.” In jaz, prav neverjetno, glede na vse moje prejšnje izkušnje, rak na ledvički, posledičen strah, težka sapa, utrujenost, vse, s čimer sem se ukvarjala, me ni pripeljalo do tega, da bi pomislila na ščitnico. In moja osebna zdravnica žal tudi ne.
Tako da me je rešila sodelavka, ki je opazila bulo oziroma povečano ščitnico. In neskončno sem ji hvaležna, da je bleknila. In ja: res verjamem v dobro energijo, ki mi je poslala angela varuha, ko sem to potrebovala. Ker se je odvilo tako kot se mora! Sodelavka bi lahko sedela na sedežu, da ne bi opazila, lahko bi opazila pa ne bi rekla… Lahko, lahko, lahko. Ampak zgodilo se je! Prišla sem do informacije, da imam bulo na vratu.
In še isti dan sem šla na travmatološko zaradi poškodbe hrbta, ko sem padla z rafta. In mi ni dalo miru. In sem že travmatologa vprašala, če se tudi njemu zdi, da imam povečano ščitnico. In mu opisala vse tegobe, s katerimi se soočam. In še zdaj sem mu hvaležna, da si je vzel čas zame, ne samo za poškodbo hrbta, zaradi katere sem prišla k njemu. In je rekel seveda, tole pojdite pokazat tirologu, da vam naredi UZ vratu.
In tako sem spet jaz bila tista, ki sem pisala osebni zdravnici, naj me napoti naprej za pregled ščitnice.
Krvni izvid v lokalnem zdravstvenem domu ni pokazal nobenih odstopanj. Raven TSH hormonov je bila v mejah normale. Kako zelo sem si oddahnila. A osebna zdravnica me je napotila naprej na ultrazvok vratu. Bulico je potrebno pregledati, je rekla. Za pregled sem se odločila, da grem v Maribor, ker sem tam najhitreje prišla na vrsto.
Sedaj, ko gledam nazaj, mi je neverjetno, da sem bila glede te ščitnice čisto mirna. Niti slučajno nisem pomislila na raka. Še danes ne vem, zakaj. Kot da nisem vedela, da ta organ obstaja. In tudi strahu nisem čutila, ko sem šla na pregled. Sem pa vseeno prosila mamo, da se pelje z menoj. Morda bo v tem času obiskala svojo sestrično, ko me bo čakala. In sva šli. Bil je petek.
In na mizi, ko ležiš, ga čutiš. Tisti strah, ki je v vsaki celici tvojega telesa. Mrzel pot me je oblival. Hotela sem se pogovarjati z zdravnico, da bi mi hitreje minilo. Nisem je zmogla pogledati niti v oči, spomnim se, da sem gledala v strop, maska mi je nagajala. Še zdaj namreč vidim oči zdravnika, ki je tri leta nazaj opazil tvorbo na ledvički. In še preden je kar koli rekel, sem vedela, da novice ne bodo dobre. In tako sem panično čebljala, da mi je zdravnica rekla, bodite že no tiho. In sem umolknila. Nato pa je zdravnica začela… Tale vaša ščitnica je čisto pregorela. Imate popolnoma spremenjeno strukturo in dve bulici. Ena me ne moti, ker je lepo zamejena, druga mi pa ni všeč. In sem jo vprašala. Ali je spet rak? In je dejala, da ne ve, da bodo potrebne dodatne preiskave in da moram naprej k tireologu. Kako točno sem se spravila ven iz ambulante, še danes ne vem. Tudi solz ni bilo od nikoder. Svet se mi je ustavil. Vedela sem samo, da moram priti do sodišča, kjer me je na parkirišču čakala mama. Po vstopu v avto, pa se je z mene usulo… Jok, panika, kričanje, nisem znala več govoriti. Nobena beseda mi ni šla z jezika. In nato sva jokali obe. Še dobro, da je šla z mano, ker jaz ne bi prišla do doma. Nog sploh nisem čutila. V avtu sva celo uspeli pomisliti na kolega, ki mi je pomagal že 3 leta nazaj. Bratov prijatelj. In sem ga klicala, objokana, v paniki, da so spet nekaj našli. Tokrat na ščitnici. Poslikala sem mu izvid in mu ga poslala. In je, še en angel varuh, uredil, da je vse zelo hitro steklo. Celo uspel me je pomiriti, da ni nujno, da je rakavo. Da je takih tvorb na ščitnici ogromno in da v večini primerov niso rakave.
No, pri meni se je izkazalo, da sta obe bulici rakavi: sum na papilarni karcinom ščitnice.
Tirologinja je že v ponedeljek na Polikliniki v UKC Ljubljana naredila krvni test za pregled ščtiničnih hormonov (poleg TSH še T3 in T4), scintigrafijo s kontrastnim sredstvom, ponoven UZ vratu in punkcijo obeh bulic. Tudi tu je bilo govora, da je sumljiva samo ena bulica, hvalabogu je punktirala obe. Po punkciji sem padla v jok, spet na mizi, neposredno pred zdravnico. In me je mirila, da bo vse v redu. Naj se ne izčrpavam in ne obremenjujem na zalogo. Kako sovražim besede, da bo vse ok. Ker lahko pač ni.
Citološki izvid je bil gotov že naslednji dan, ko me je tirologinja klicala, da sta žal rakavi obe bulici. Saj ni res, pa je.
Kako je, ko drugič v življenju izveš, da imaš raka? Obupno. Ni besed, ki bi opisale to stanje zavesti. Tokrat me ni spreletela nobena misel, samo šok. In jok. Bila sem sama doma, ker sem imela delo od doma, otroka sta bila v vrtcu in šoli, mož je bil ravno zdoma. Poklicala sem ga. Nato še mamo. In poslala sms prijateljicam, ki so vedele, s čim se ukvarjam. Kmalu nisem bila več sama. Kaj več pa se dosti ne spomnim.
Spomnim pa se, da sem začutila neverjetno moč. Jaz sem res bojevnica! Tole bom premagala. Tega raka bom premagala! In potem… se je spet oglasil drobni glasek, da strah bo pa ostal.
In odločila sem se, da bo tole bitka, ki ni samo bitka z rakom. Temveč bitka z mojimi starimi vzorci, ki so me pripeljali do sem.