Tale jesenski čas v letu bi jaz lahko poimenovala kar “Christmas came early this year”. Pa ne mislim s tem, kaj vse sem dobila za darila, ampak bolj v smislu obujanja spominov preteklega leta.
SEPTEMBER
Lansko leto septembra sem izvedela za diagnozo. Drugo diagnozo raka v treh letih.
Letos pa je bil september prijazen do mene. Sveža in spočita po krasnih poletnih počitnicah, kjer sem se na morju noro energijsko okrepila, to energijo avgusta z največjim cenjenjem še naprej srkala na moji prečudoviti Veliki planini, sem septembra dobila kužka.
Ime mu je Aiko. In Aiko je moj avatar.
Ta kuža meni predstavlja to, da sem si po dolgem času dovolila poslušati sebe. Hkrati pa je ta kuža dokaz, da znam kreirati, da znam manifestirati, da vesolje sodeluje z mano in mi je noro naklonjeno. Aiko je tudi uteha v slabih dneh, da se spomnim na vse prej zapisano, na vse lepe in čarobne darove, ki jih imam.
Že kako leto, če ne dve, me je klicala želja imeti psa. Sprva še sama sebe nisem jemala resno, vedela sem le to, da bi imela psa, ki bi mi predstavljal izgovor, da sem lahko sama. Ko bi hiša postala kar naenkrat preglasna zame, prenatrpana, skratka odveč, da bi imela izgovor, da brez slabe vesti skočim ven. Ker pes pač mora lulat, kakat in potrebuje gibanje. Saj sedaj večino časa vem, da si vse to lahko brez slabe vesti podarim tudi brez psa. Ampak so dnevi, ko še vedno tako začutim. In sem hvaležna, da ga imam.
Še preden sem ga dobila, sem imela ogromno preizkušenj v krogu moje ožje družine, ki si nikakor ni predstavljala mene s psom. In jaz sem z neverjetno mirnostjo, brez zamer, brez naglih odzivov vsa mnenja in kritike uspela sprejeti pač kot so bila izrečena. Ne morem reči, da me mnenje in opazke staršev, sploh mame, da ga ne rabim, da ga ne bom zmogla vzgajati, da kaj mi je samo še tega treba, niso prizadela. So me, ampak sem se naučila, da očitno, kadar res poslušaš sebe, ta žalost ne boli tako zelo. Ker ne rabiš potrditve okolice, zato ker imaš potrditev znotraj sebe. Imaš svojo lastno željo in zavedanje, ki je tako močno, da te ne iztiri preveč, če imajo ostali pač drugačen pogled.
Otroka sta bila itak navdušena, mož je nekako sledil, jaz pa sem začela iskati pasmo, ki bi bila primerna zame in za našo družino. In kako neverjetno se je vse odvilo. Sedaj, ko pogledam nazaj, je očitno celoten univerzum poskrbel za to, da je naš Aiko pritlikavi pudelj. In to rdeči, čeprav je zlato rjave barve. Kadarkoli sem razmišljala o tem, da bom imela psa, sem govorila o tem, da bo imel kratko dlako. In da bo pes lahko zunaj. Danes, ko to pišem, imam prav nasmeh na obrazu, ker vem, da so se vrteli stari programi. Stari vzorci. Pes ni za noter, mora imeti kratko dlako, da za sabo ne potegne preveč dela s sesanjem, da ni prezahtevno, mora biti velik, da to vendar ne bo pes na baterije in za v torbico…. In že sem imela zbrano madžarsko vižlo. Nakar pride k meni na obisk meni tako zelo ljuba oseba, ki je nisem videla že štirinajst let. Ko sva se dogovarjali, da se bova dobili, sva imeli ves čas namen, da se dobiva sami, brez otrok. Poznava se namreč še iz časov ene mojih prejšnjih vez, kar sta bila moj bivši fant in njen sedanji mož zelo dobra prijatelja. No, toliko let kasneje, je očitno vesolje poskrbelo, da sva se na koncu dobili pri nas, na našem vrtu, z otroki in njeno psičko. Prav spomnim se, da sem ji napisala sporočilo tik pred zdajci, naj s sabo pripelje psičko, in res. Ko sem videla to ljubko Molly, shetlandsko ovčarko, ko sem jo božala in opazovala, sem v tistem popoldnevu prišla do spoznanja, da bom imela psa, ki ima dolgo dlako. Da se ga da božat kot plišastega medvedka. Mmmmm, čista terapija. In tako sem kar nekaj mesecev preživela z mislijo, da bomo imeli sheltija. Celo na moj rojstni dan smo se zapeljali do neke psarne na Gorenjsko, jih opazovali in se navdušili nad pasmo. Nato pa se je mesec maj po mojem solo dopustu na slovenski obali hitro prekucnil v junij in zaključek šole in vrtca. Na isti dan smo imeli v našem domžalskem parku zaključek šolskega leta za oba otroka. Družina od ene izmed Nejčevih sošolk iz vrtca, je na to srečanje prišla s kužkom. Takoj, ko sva oba z možem zagledala tega kužka, sva se spogledala in komentirala, kako je lep. Vprašala sem po pasmi in izvedela, da je to pudelj. Dobesedno me je vrglo na rit, ker sem imela pudlje pač v popolnoma drugačnem spominu. Itak samo črne in bele, pobrite in v spominu s tistimi čudnimi repi in nogicami. Ta pa je bil kot medvedek, čudovito kosmat in rjave barve. Tudi moja zelo dobra prijateljica ima pudla in nikoli nisem pomislila, da bi ga imeli tudi mi. No, julija smo nato odšli na morje, ki mi je itak na vseh frontah dobro delo. Imela sem več časa in sem tudi malo raziskovala. In kocka je padla. Odločili smo se za pudlja rjave barve, za katero se je izkazalo, da se reče, da je rdeča.
In sedaj je že dobra dva meseca, kar ga imamo. Aiko je res car. On je našel nas in on je prišel domov že prvi dan, ko so nam ga pripeljali. Takoj je bil domač, zadovoljen, razigran, kot da je že neskončno dolgo časa z nami. Že prvi stik je bil nepozaben, polizal vse nas in se začel poditi po vrtu. Ko je šel prvič v notranjost naše hiše, je kot da bi vse že poznal od prej, zavil k posodicam za hrano in vodo, pojedel, popil in šel nato ležat na posteljico v boksu, ki smo mu jo pripravili. Res neverjetno. In tu ne morem mimo tega, da se ne pohvalim, ker sem imela tik pred njegovim prihodom spet celo akcijo s svojimi starimi programi in prepričanji. Ponoči sem se zbujala v paničnih napadih, kako bom zmogla, ali sem dovolj dobra, saj vendar nimam pojma, jaz nič ne vem o psih… Program “never good enough” se je vrtel na polno. O moj bog, zaradi enega psa! In hvalabogu za znanja in pomoč, ki jih tako srčno in odkrito črpam. Naredila sem neverjeten čustven premik z Natašo Ašvata Martinčič Emeterio po mojem le kak teden dni pred Aikovim prihodom. In sem se uspela fokusirati na to, kako si JAZ želim, da bo, ko bo kuža prišel. In takoj se mi je pripeljala misel “lahkotno naj bo”. In sva z Natašo dihali, prav spomnim se njenih besed, naj samo čutim, kako si želim, da bo. In sem se marinirala v občutkih lahkotnosti, sreče in zadovoljstva. In res! Ta marinada v občutenju lahkotnosti me je držala do prihoda kužka. In še danes pomislim na te občutke, kadar zunaj na polno dežuje in se mi ga ne da peljat ven.
Želja je ŽE dovolj. Želja je dovolj. Želja, kako si nekaj želim, da bo, je dovolj. Ker želja ima vedno prav in je že usklajena na vibracijsko frekvenco moje želene resničnosti (ne glede na to, kakšna je situacija v tistem trenutku). Sama želja je ŽE čustvo, je že občutenje tega, kar si želim v prihodnje.
In to sedaj res vem. To čutim. In si samo želim. Kako mi gre? Hmmm, želim si zdravja. Želim si še boljših odnosov doma, z možem in otrokoma. Želim si še več inspiracije in jasnosti glede mojega življenjskega poslanstva. Želim si več smeha, radosti in strasti. Kako mi gre? Hja, beri naprej…
Skratka Aiko, naš zlati kuža, zlat po barvi, zlat po značaju, zlat po njegovem mestu v naši družini, vsem nam Drobežkom odpira srčne čakre. Povezuje nas vse štiri na način, ki si ga nisem niti predstavljala. Z vso iskrenostjo lahko rečem, da je lepo imeti psa.
Konec septembra sem imela še svoj prvi intervju v živo na internetu. Če ga kdo še ni videl, govori o tem, kaj je meni prineslo sodelovanje z Natašo Ašvato, ki sem jo omenila par vrstic nazaj. In kaj meni prinaša Akademija zavestnega ustvarjanja, kjer se družimo in mojstrimo same prekrasne dušice. Jaz tej svoji poti res na kratko lahko rečem pot od uma do srca, ker končno začenjam čutiti. Čutiti z veliko začetnico. In to v srcu ter celem telesu. To, kar sem dosegla v teh parih mesecih, JE napredek. In sem ponosna nanj. Pa ponosna sem tudi na tale intervju, ker po tem, ko sem ga pogledala celoten posnetek, sem videla, kako sem pravzaprav ves čas zadovoljna in kar naravno se mi obraz smehlja. In vem da zato, ker sem bila v času celotnega razgovora preprosto jaz, jaz. Usklajena s svojo Dušico Rožico, s svojim višjim jazom. And I want more of that! Jaz hočem samo verjeti, zaupati, živeti.
Verjeti. Zaupati. Živeti.
OKTOBER
Lani oktobra se je začela moja odisejada na Onkološkem inštitutu v Ljubljani. Čakajoč na operacijo sem zbolela za korono. In korono sem prebolevala stran od mojih Drobežkov, v hiši mojih staršev, ker sem upala, da bom tam zdrava dočakala operacijo. Na koncu sem okužila svoja starša, Drobežki pa so bili doma v modri hiški. Doma me ni bilo več kot tri tedne. Uau, kateri spomini.
Letos oktobra sem bila doma. Na začetku sprva delala od doma, nakar je Nejc iz vrtca prinesel eno hudo virozo. Ta se kar ni in ni nehala. Vsi štirje smo zboleli. In oktober res ni bil prijazen do nas. Ne, ni bila korona. Ves čas smo se testirali, tudi uradno. Pa saj ne vem, kaj bi bilo bolje. No, kakorkoli, oktober je bil čas, da se soočim še s svojimi sencami in svojo temo. Starimi, svežimi sencami, še sama ne vem. Res sem bila v eni taki temni luknji. Premišljevala o dogodkih preteklega leta in soočajoč se z vsemi simptomi covida. Izrazit kašelj, vročina, izguba vonja in okusa, popolna telesna izčrpanost, boleči in zabasani sinusi… In to pomnoženo s štirimi družinskimi člani naenkrat! Nora hiša! Res, bolano! Pa kak teden na začetku sem se še dobro držala. Srčno sem verjela, da se z vsakim kašljem in obrisanim nosom stara energija poslavlja. Da prihaja novo. Da prihaja boljše počutje, okrevanje in popolno telesno zdravje. No. Pa ni bilo tako enostavno. Po kakem tednu me je res zabrisalo v eno tako temno luknjo. Nisem in nisem bila boljše, mislila sem si, da bi ja moglo telo hitreje slediti. Sploh zaradi vseh novih znanj, ki jih pridobivam, kar se tiče osebne rasti. In ni šlo. Nobeno občutenje v smeri želenega ni šlo. Bilo je prav na silo in se nisem mogla premakniti nikamor. Vmes sem iz enega od kožnih znamenj začela krvaveti. Pod čeljustjo sem zatipala bolečo bulico. Itak, da sem šla v svoje stare filme. Fak, spet rak. Ne morem in ne morem ven iz teh misli. Ja, še vedno pridejo, čim je odklon od nekega povprečno dobrega telesnega počutja. In nisem se zmogla fokusirati na to, o čemer sem pisala prej in mi je res pomagalo že pri marsičem. Da je že sama želja dovolj. Da občutim to, kar si želim in se slej ko prej zmanifestira. Da razmišljam o želenem in se ne fokusiram na neželeno. Ne, tokrat ni delovalo prav nič. In pridna punca kot sem, ki običajno vsak večer pišem v svoj zvezek pred spanjem vsaj nekaj stvari, na katere sem ponosna in ki mi grejo dobro, moj zvezek svetega napredka, včasih v oktobru nisem napisala nič. Ker ničesar nisem štela kot napredek. Nato pa sem se spomnila na besede ene mojstrice, pa samo bodi. In sem bila. Vsa bedna. Večino časa iz domačega kavča. Sem pa tudi opazovala naravo skozi okno in med tistimi kratkimi sprehodi, ko sem Aika vozila lulat. No, nakar sem se lotila pisanja. In prišla sem do spoznanja, da jaz še vedno ne verjamem vase. Še vedno dvomim, ali sem dovolj, ali se trudim dovolj, ali delam dovolj na sebi….Tiste dni jih je bilo napisanih kar nekaj čustvenih premikov. Med enim izmed svojih zapisovanj sem gledala skozi okno, res vsa bedna in depresivna. In pisala o tem, kako se počutim kot en drek. Dobesedno. Prav zapisala sem si to. In se pogovarjala s svojo Dušico Rožico. In med tem smiljenjem sama sebi, ki je bilo povrh vsega še jasno kot beli dan, ker je bilo napisano v zvezek, čez okno opazim lipo. Prečudovito v rumenih barvah. In nato se mi je spet pripeljala misel moje mojstrske sošolke, da drevo samo je. In ne glede na letni čas drevo, ne glede na sonce, veter ali dež, pač samo stoji. Tako sem gledala tisto lipo in dobila uvid. Ob tem, ko sem ob vsem svojem shitty počutju zaznala, da uživam v občutenju tega, ko sem opazovala to lepo rumeno lipo, se mi je pripeljala misel, pravzaprav vprašanje, kaj vse se mora pri meni pobarvati rumeno in bo odpadlo kot listje na lipi to zimo. In kaj bo pri meni spomladi zraslo na novo. V sveži zeleni barvi. Čisto nedolžno in popolnoma na novo. In bam! Tako hitro kot se je pripeljalo vprašanje, se je pripeljala tudi misel, ki je odgovorila. Odpadlo bo nezaupanje. Dvom tudi. List za listom. Počasi bo odpadlo nezaupanje vase. Ob tem sem še prav zapisala: moj tempo, moja popolnost. In kako zelo lepo se mi je to občutilo. In spet sem lahko začela verjeti v to, da želja JE čustvo. In jaz si želim popolnega zdravja.
Tako so počasi prišli dnevi, ko sem začela malo manj kašljati, vročina je padla. Šlo je na bolje. Kakorkoli, brutalno iskreno, sem bila v vsem skupaj hvaležna, da smo bili bolni vsi štirje hkrati, ker če ne bi najbrž moje že tako črnoglede misli bile še hujše. Tako pa sem vendarle vmes sama sebi prinašala olajšanje s tem, ko sem se prepričevala, da je samo viroza. Vsi smo zboleli, vsi se bomo pozdravili.
Moji trije so vsi že ok. Jaz se še nisem čisto pobrala. Zelo sem oslabela in tudi bolniška odsotnost se je kar nekaj časa vlekla. No, po dveh tednih sem začela delati. Hvala bogu za udobje dela od doma, da lahko v udobnih oblačilih pijem ves čas topel čas in si brišem nos. Še vedno porabim par paketov robčkov na dan. Noro, kaj vse gre ven iz mene. Dobesedno in energijsko. Prav zares.
Aja, med enim izmed čustvenih premikov sem se prav tako po navdihu ene krasne dušice, vprašala, ali sem srečna. O moj bog. Ven iz mene je priletel tak NE, da nisem niti vedela, kako naj se ga lotim. Pa še krompirjeve počitnice so bile. Ojoj. In sem se kot krompir tenstala tudi jaz. V tem, da nisem srečna in v tem, kaj si želim. Želim si zdravja. Želim si noro dobrega partnerskega odnosa. In želim si s svojo zgodbo služiti in pomagati ljudem.
Uau, tri fronte. Tri življenjsko pomembne fronte. Pa ko sem si to zapisala, sem prišla tudi do tega, da ne bom bojevnica. Ne. Lotila se jih bom mojstrsko. Z dušo. S svojo Dušico Rožico.
NOVEMBER
Lani sem bila 12. novembra operirana na Onkološkem. Odstranili so mi ščitnico. Uau, že malo manj kot leto dni je od tega.
Kako pa sem?
Po krompirjevih počitnicah sem imela v torek telefonski pogovor z mojo drago prijateljico Natašo. O moj bog, še zaveda se ne, no se, ker sem ji povedala, kako mi je z enim stavkom odprla vrata v nov svet! Jamrala in jamrala sem ji, kako slabo se počutim. Fizično, psihično, you name it. In jaz, ki sem tako zelo vedno potrebovala naravo in sprehode, da sem se zbistrila, si nabrala sveže energije, sedaj nisem zmogla sprehoda več kot par sto metrov. Ravno, da peljem psa ven ali pa da grem po sina v vrtec. Pa nisem jamrala prijateljici zato, da bi igrala vlogo žrtve. Pravzaprav folku niti ne jamram več, kako slabo je moje fizično počutje. Res: raje odgovorim, da sem ok. Le par ljudi imam, ki so mi tako blizu, da sem lahko popolnoma iskrena z njimi in ki vedo, da ne jamram zaradi jamranja, ampak če že, jamram z namenom, ker bi se rada končno dobro počutila. Tako je bil to pravzaprav en tak klic na pomoč. In brainstormava s to mojo Natašo. Kaj bi jaz rada. In povem, da bi rada samo živela. Verjela, zaupala in živela. In bila toliko fit, da bi bila veliko zunaj. In sva kar nekaj časa klepetali, ko mi reče:
“Pa pojdi v spalnico, se uleži in športaj v mislih.”
Čakaj malo, kako? In spet bam! Ja, ja, ja! Ja, ja, ja! Vedno, ampak vedno lahko hodim na sprehod, v gore, kamorkoli si želim v mislih, če pač ne zmorem tega še toliko kot bi si želela. Toliko že vem o nevroznanosti in o energiji, da vem, da TO DELUJE! Možgani ne vedo, ali nekaj počnemo dobesedno ali le v mislih. In uau, do kakšnega olajšanja sem jaz prišla.
Ne znam pojasniti, ampak meni so se res odprla vrata v nov svet. In jaz se sedaj ne ukvarjam s tem, koliko bom utrujena po tem in tem sprehodu, grem, kolikor zmorem, uživam, kolikor se le da, ker vem, da če in ko bom utrujena, še vedno lahko športam v mislih in podoživljam naravo, ki jo bi eventualno pogrešala.
In glej ga zlomka. Moje telo ta teden tako pridno sledi. Vsak dan sem prehodila zagotovo po dva krasna sprehoda na dan, imam dovolj energije, da po teh sprehodih nisem čisto neuporabna in sem tako neizmerno hvaležna, da zmorem. Do lune in nazaj in še več. Uživam, srkam te barve jeseni, ob zvoku naše krasne Kamniške Bistrice. Mmmmmm. I want more of that!
In še nekaj moram deliti. Končno, ampak res končno sem dojela, kaj pomeni neobsojanje sebe. Imela sem trening, čustveni trening z Natašo Ašvato, spet sva govorili o tem, da imam ves čas občutek, da mi še nekaj manjka. Da ne vem, ali delam prav, ali delam dovolj in kot da so se mi zrušili temelji, ko sem ji pripovedovala o svojem oktobru.
Res me je tako zelo zmedlo, da ni pomagalo niti “aktivno” iskanje lepših in prijetnejših misli, kar bi mi prineslo vsaj malo olajšanja in bolje občutke, niti ni pomagalo to, da samo sem, prisotna in v dopuščanju svojih negativnih misli in občutkov. Ker sem se vedno do sedaj, kadar sem se počutila res slabo in sem bila v mračnih mislih in občutkih, tega lotila z namenom in željo, da se te slabe misli in občutki nehajo. In ob tem, da moram izboljšati svoje počutje, sem zgrešila čisto osnovo. Ker če sem se hotela počutiti bolje, kako hudiča ne obsojam tega, kar čutim, če si vendar tako prizadevam počutiti se bolje.
In jaz sedaj res vem, kako lahko samo sem. Kako? Tako, da sem čisto iskrena do sebe! Brutalno iskrena do sebe. Moja popolna iskrenost glede določene misli ali občutka, JE ŽE neobsojanje sebe. Če sem iskrena do tega, kako se počutim, sem že v neobsojanju sebe. In ne ustvarjam nobenega upora glede želenega. Ker si lahko tudi priznam, da ne vem, kako bom do želenega prišla. In že samo to JE dovolj, da želeno priteka. Ker sem energijsko brez upora, lahko energija želenega že prihaja k meni.
Ko si iskren do sebe, si že zdrav.
Tako sedaj krmarim s slabšimi občutki. Če nisem v ultra happy happy občutkih neke radosti, hvaležnosti ali cenjenja, se jih ne trudim več loviti. Ko sem v strahu, zaskrbljenosti, naveličanosti, si rečem, da je dovolj že samo to, da sem iskrena do sebe in da se samo zavedam tega. Ker to pomeni, da ni obsojanja in upora. Meni je to res triumfalno spoznanje, ki srčno upam, da še komu pomaga.
Dovolj je že iskrenost do sebe, kjerkoli na lestvici čustev že smo. In olajšanje avtomatično pride. Ok je, če čutim, kar čutim.
Pa še to, kar ob vsem zgoraj napisanem zadnje dni meni res deluje in mi pomaga, da sem mirna in zadovoljna.
Ne rabim vsega razumet.
Ne, ne rabim. Ker verjamem, z vsako celico svojega telesa verjamem, da se stvari že urejajo zame točno tako kot se morajo!