Deževna nedelja. Sedim in čakam, katere črke bodo tokrat zletele iz mene na papir. No, na tipkovnico. Vem samo to, da me žene, da nekaj spet ubesedim. Že dolgo nisem. In ko me takole prime, da nekaj spišem, vem, da se moram poslušati.
Slovo od poletja, slovo od mojstrice
Včeraj sem se vrnila z morja. Moja prijateljica iz Akademije zavestnega ustvarjanja me je povabila za par dni na morje. Da ji delam družbo, ker je na tritedenskem dopustu. In sem se šla imeti fino.
Ko sem bila z eno nogo že skoraj v avtomobilu, da se odpravim na pot, sem izvedela, da nas je zapustila ena krasna dušica. Mojstrica, ki se je z nami mojstrila v Akademiji in je olajšanje našla v tem, da odide onkraj mavrice. Mojstrica, ki je oboževala in ljubila morje. Ki jo je morje zdravilo in polnilo z mirom v duši. V tem sva si (bili) tako zelo podobni. V trenutku, ko sem na telefonu prebrala to slabo novico, me je zmrazilo po celem telesu, začutila sem notranji drget in v hipu so stekle solze. V šoku in žalosti sem šla povedat Sašu. Tudi njemu so se orosile oči. Že tako me je bilo strah vožnje, ki naj bi v povprečju trajala slabi dve uri, potem pa še ta strašna novica. Od kar sem po operaciji ščitnice na hormonskih tabletah, se pravi že slabi dve leti, nisem vozila avta na daljšo razdaljo. Roke so se mi tako še bolj tresle in v solzah sem odšla proti morju. A v avtu sem se po kratkem času pravzaprav zelo kmalu umirila. Kako hvaležna sem, da sem že tako odprta in pretočna za čutenje. Namreč po nekaj minutah vožnje sem začutila prisotnost mojstrice, ki je zgubila bitko z zemeljskim življenjem. Ta občutek je bil tako mogočen in vseprisoten, da je izkušnja sama po sebi edinstvena in skorajda neopisljiva. Kaj takega se mi nikoli še ni zgodilo. Da sem uspela čutiti pokojno osebo tako blizu sebe. V Vsem, kar je. Prav čutila sem jo. Še sedaj, ko samo pomislim na to izkušnjo in na njo, jo čutim. Tako sem vozila in vozila, na kar sem po izhodu iz predora, ko sem zagledala naše krasno slovensko morje, začutila to krasno dušo še bolj, ko se mi je lesket morja prikazal pred očmi. Začutila sem močan vzgib, da moram na morju v vodo.
Ko sem prispela na cilj k prijateljici, sem čutila tako moč in svobodo v tem, da sem brez težav spet strnjeno dve uri vozila avto. Vem, za nekatere čista banalnost. Tudi zame pred nekaj leti. Ampak sedaj, ko je to za mano, sploh pa še po včerajšnji vožnji nazaj, ko mi je celo pot ponoči deževalo, sem tako zelo ponosna nase, da mi je uspelo. Zmorem. Zmorem voziti avto na daljše razdalje in zmorem uživati ob tem, da mi nekaj uspeva. Uau! Zadovoljna.
Ko sem prišla na morje, sva šli s prijateljico kmalu na plažo. Mene je vleklo in vleklo, da čim bolj od blizu vidim morje. Veter je ob vodi kar pihal, a me ni ustavilo. Malo dlje je trajalo, da sem šla v vodo, a volja je bila dovolj močna. V vodi sem imela tako krasen pogovor s to našo mojstrico onkraj mavrice, da se mi še sedaj orosijo oči, ko tipkam po tipkovnici. Vzgib, da grem v vodo plavat, se je tako izkazal za pravilnega. Kako hvaležna sem, da se znam čedalje bolje poslušati in si slediti. V avtu me je namreč vznemirjala misel na to, da eni izmed mojstric, ki je bila ravno tako na poti samozdravljenja kot jaz, ni uspelo. Da je izgubila boj z življenjem. In če njej ni uspelo, kje hudiča piše, da bo meni? Prebujati so se začeli moji stari strahovi, ali sem še bolna, ali bom spet zbolela. Kaj pomeni bolečina v levi rami in kolku. Zakaj se črevesje in želodec ne umirita. A zanimivo je bilo to, da se je vzporedno ob zavedanju vseh teh strahov prebujala neizmerna moč dopuščanja želenega. Prav na lastnem telesu sem med vožnjo lahko (za)čutila moč, da mi uspeva in da mi gre dobro. In da medtem že dopuščam zdravje. In s tem, ko dopuščam, sem odprta za prejemanje zdravilne energije, ki se pretaka po sleherni celici mojega telesa. No, kasneje v vodi pa sem dobila odgovore, ki me še sedaj navdihujejo in me dobesedno držijo pokonci. Naša draga mojstrica mi je prišepnila, da je ona našla olajšanje v tem, da je odšla, ker ni zmogla drugače. Začutila sem tudi, da je ona sedaj v miru. Ampak hkrati sem slišala tudi, da jaz ZMOREM. In da od sedaj naprej, bo ona pomagala meni. Mmmmmmm. Jaz res čutim to kot čisto resnico. Ne vem, kaj se je zgodilo, ampak izkušnja je pustila tako zelo močan vtis name, da na trenutke sploh še ne dohajam. Sem pa neizmerno hvaležna, ker mi je cel ta vikend spremenil pogled na smrt. Ne straši me več tako močno. Onkraj je vse ok. Je brez kontrastov. Je samo čista, brezpogojna ljubezen in neizmerna inteligenca Izvora. Izvorne energije. Vse se odvija kot se mora. V naše najvišje dobro. Mogoče je res čas, da spustim vajeti. Da spustim vesla. In se dodobra predam toku Življenja. Dokler sem Živa. Naj dopustim, da se odvije to, po kar sem prišla, ko sem se utelesila v svoje telo. Naj se zgodi Življenje.
Tile dnevi na morju so bili tako krasni. Sploh popoldnevi. Na sončku je bilo še zelo toplo, za kopalke in plavanje v morju. Za sončenje. Za martinčkanje. Odkar sem brez ščitnice sem dobesedno kot en močerad, ki kar kličem in kličem sonce, da si pregrejem kosti in kožo, ker me tako zelo zebe. In trije dnevi so bili tako prijazni z mano, da sem se res dodobra ogrela. No, trajalo ni kaj dosti, ker sedajle, ko sedim za računalnikom, že sedim v volnenih nogavicah, v kaminu pa že gori ogenj medtem, ko kapljice nežno, a vztrajno padajo na strešno okno.
Res je konec poletja. Te dni sem se dobesedno poslovila ne samo od meni ljube osebe, temveč tudi od poletja. Tako zelo sem hvaležna, da sem bila letos veliko na morju. Morje mi toliko da in me tako zelo napolni z energijo, da si sploh ne predstavljam, da bom sedaj do naslednjega poletja spet brez.
Malček me bodo čez leto pogrele fotografije, večinoma pa spomini. Pa ne toliko na same doživete dogodivščine, temveč na doživete uvide in spoznanja, ki jih tako zavzeto utrjujem.
Darovi poletja:
1. Pelješac in izjemna moč misli
Na skoraj tritedenskem dopustu, ki je trajal do sredine julija, sem začenjala spoznavati, da imajo misli neizmerno moč. Nekje v mesecu maju me je začela boleti leva rama. Iz nič. In kar nekaj časa me je držala misel, da tako kot je bolečina prišla, bo tudi odšla. Ko sva bila maja za moj rojstni dan s Sašem sama na dopustu v Dajli, sem komajda premikala levo roko in komajda plavala. Naredila sem kar nekaj čustvenih premikov za levo ramo. Takih pravih, da sem si vzela čas, pisala in sproščala nabrano staro energijo ven iz telesa in iskala olajšanje za olajšanjem v prijetnejših mislih, kar je vodilo do lažjega shajanja z bolečino.
Tako sem do dopusta na Pelješcu v sebi premlevala, da bom do morja zrihtala svojo levo ramo. V tem nisem čutila prav posebnega upora. To me je navdihovalo. Vsakič, ko sem se ujela v mislih, ali naj grem k zdravniku, da mi ramo slikajo in sem si v mislih že predstavljala cel scenarij diagnosticiranja, sem ozavestila, da mi to ne prinaša dobrih občutkov in sem uspela te misli ustaviti in sem zavestno izbrala prijetnejšo misel, da bom do morja letos levo ramo zrihtala. Ob tem sem si predstavljala, kako celo poletje plavam in ob tem neizmerno uživam v svobodi gibanja.
In kaj se je zgodilo na morju z mojo levo ramo? Ja kaj, cel dopust sem plavala kot nora. Brez težav, brez bolečin. Čista uživancija v plavanju. Kot v dobrih starih časih, ko sem bila po ure v vodi in plavala in plavala. Pravzaprav še bolje kot včasih. V preteklosti sem bila preobremenjena s tem, koliko bom preplavala. Letos sem uživala ob vsakem gibu, ki ga je moje telo zmoglo, ob vsakem dotiku vode s telesom, ko se potunkaš in začutiš vodo na čelu, ko te voda boža in boža. Čutila sem, kako se mi čisti aura, kako se zdravim.
Pa je bolečina v levi rami izginila? Ne. Ni. Žal. Še danes me boli ko pes. Ampak dojela sem, da je moč misli izjemna. Ker v mojem projektu “do morja bom zrihtala levo ramo” sem imela v ospredju svojih misli resnično samo to, da bi letos rada plavala. In vesolje mi je na to odgovorilo s krasnim darilom: noro topla voda, kar za Pelješac sploh ni običajno, moje telo pa je lahko svobodno plavalo kolikor sem hotela. Dobila sem to, kar sem si zaželela. Le precizna nisem bila dovolj v občutenju tega, kar sem si zaželela. Nisem si dovolj jasno predstavljala, da je rama zdrava, popolno gibljiva in brez bolečin. Levo ramo sem definitivno zrihtala tako, da sem celo poletje, ne samo na Pelješcu lahko plavala. Med plavanjem me nič ni bolelo. Ampak pri ostalih gibih, nenadnih zasukih, dvigih roke, oblačenju, me je roka zabolela in me še vedno za bolečino 10/10. Tako da sem osvojila zavedanje, da imajo misli res ogromno moč in učinek. Sedaj bom s še večjim zavedanjem, predvsem pa bolj natančno sprožala svoje želje v vesolje. In projekt leva rama še vedno čaka, da se ga lotim. Bom, bom. Vse ob svojem času. Moj tempo, moja popolnost. Ampak plavala pa sem. Kolikor sem hotela. In to noro cenim. No, na trenutke še vedno zdrsnem v filme, da mi nič ne uspeva. Še vedno.
2. Velika planina: sprejemanje kontrastov
V avgustu smo šli Drobežki za par dni na Veliko Planino. No, v bistvu na Malo planino. V eno krasno leseno kočo, kjer smo preživeli že kar nekaj luštnih zimskih dni, lani pa krasen poletni dopust. Prvi dan, ali celo prva dva dni, ne spomnim se več natančno, smo se imeli krasno. Moje telo je sodelovalo. Dobro sem se počutila. Uživala sem v hoji, krasni naravi, poslušala zven kravjih zvoncev, uživala v družabnih igrah z otrokoma. Tam se res čas ustavi. No, meni se je dobesedno ustavil čas, ko me je nato začel boleti trebuh. Sploh ne bom zgubljala časa z opisovanjem, kaj in kje me je bolelo. Bolelo me je vse, cel abdomen in to močno. Spet sem se ujela, da sem analizirala, od česa, zakaj, kaj sem takega pojedla, aaaaaaaaa. Še zdaj, ko to pišem, bi kar kričala. Ker imam dovolj analiziranja, ker se mi ne da več. Rada bi se samo dobro počutila. No, padla sem spet v neko čudno temno luknjo, iz katere nisem zmogla ven. Jaz temu rada rečem, da sem v grmovju. In sem bila. Polno prisotna z bolečino, s tem, da sem se sama sebi smilila, da sem bila zavistna mojim trem, ker njih nič ne boli, spet se je prebudil gospod Strah, ali je kaj hujšega. Ob tem, ko se je ravno ulilo z neba, sem šla delat tudi čustven premik. Na tak način kot vodim druge mojstrice, ko jim pomagam skozi občutenja težjih občutkov. In prišla sem do tega, da sem nehala obsojat svojo bolečino. In nehala sem obsojat sebe, da težko prenašam bolečino. Prav priznala sem si, da ne maram, da me kaj boli. Hkrati pa nisem začutila nekega globokega olajšanja energije kot po navadi do sedaj ob delu s čustvenimi premiki. Res sem imela občutek, da sem obtičala. In tako sem Strah jemala s sabo. Vse naslednje dni sem na Planini Strah jemala s seboj. Sem rekla prav, če ne moreš oditi, pa pojdi z mano. In prav v tem sprejemanju sem ugotovila, da so kontrasti pač del življenja na našem prečudovitem svetu. Kontrasti so del polarnosti oziroma dvojnosti. Ne more biti svetlobe brez teme, tako tudi ni zdravja brez bolečine. In sem sprejemala. Sprejemala. Sprejemala. In se sprehajala s Strahom. Ne morem reči, sedaj ko gledam za nazaj, da sem imela zaradi tega pokvarjen dopust. Kar si sedaj znam in zmorem čestitati. Ker to JE napredek, da me Strah ni ohromil kot nekoč. Ni bil vseobsegajoč, bil je prisoten v veliko mislih, ampak hkrati sem vzporedno lahko čutila in zaznavala tudi vse lepo. Ne tako polno prisotno kot bi si želela, ampak strah mi ni odvzemal občutenja in zaznavanja lepih stvari.
Tako je za mano ena taka zmešana izkušnja na Planini. Sem tudi letos našla smreko, ki me je totalno navdihnila lansko poletje. Smreko, ki je zmagovalka v volji do življenja. In je moja vzornica. Majke mi, da mi volje do življenja ne manjka.
Zadnjo noč na Planini smo bili že vsi štirje v postelji, ko Sašo reče, da gre ven gledat utrinke. Nejc zavpije, da gre tudi. Jaz sem se tudi v trenutku odločila, da grem ven. Gaja se je slabo počutila in je ostala v postelji. Ko smo prišli ven, sem v vesolje sama pri sebi spustila željo, naj mi pošlje dokaz, da sem na pravi poti. Ni bilo par minutk, ko smo vsi trije videli najlepši utrinek vseh časov. Ma ne vem, če je to sploh bil utrinek. To je bila velika žareča oranžna kroglica, ki je letela čez celo širino neba. Kakšna intenzivna barva. Ob tem me je po celem telesu zmrazilo in začutila sem, da je vse kot mora biti. SEM na pravi poti.
3. Dajla: Moje telo zna! Imam moč.
Zadnji teden avgusta pred pričetkom šole smo šli še malo na morje. Za slab teden dni. Sašo je imel kar nekaj posla, tako da hvala bogu Dajla ni tako zelo daleč. Skupaj smo vsi štirje, mislim, da je bil četrtek, odšli na morje, v petek pa se je vračal nazaj v Slovenijo do nedelje. Tako sem ostala za slaba dva dni sama na morju z otrokoma in psom. Ja, vem. Za nekatere spet banalnost. Meni pa so se ob tem prebujale zgodbe, vse seveda povezane z doživljanjem svojega telesa. Ali bom zmogla, kaj pa moja občasna vrtoglavica, tresavica rok, otroška galama, ali ju bom zmogla prenašati brez dretja in moja tako zelo prisotna utrujenost. Pa trebuh, kaj če me bo spet bolel trebuh.
Ko se je Sašo v petek po kosilu odpeljal nazaj v Slovenijo, smo šli mi trije z Aikom vred počivat. Z Gajo in Nejcem sem delila, da ne bom zmogla, če ne grem počivat po kosilu, njima pa sem prav tako dejala, da ne bo nič narobe, če tudi onadva zapreta malo oči, ker nas lahko čaka eno krasno popoldne na plaži in krasen petkov večer, ko se nam ne bo mudilo spat, če se bomo malo spočili. Otroka sta pravzaprav takoj zaspala, mislim da sta oba spala skoraj dve uri, jaz pa sem ležala in se odločila, da naredim čustven premik s čistim občutenjem vsega kar čutim. Brez obsojanja. Ko sem tako ležala, so me v trenutku zajele solze, ampak dovolila sem si čutiti slabo počutje in občutke, ki sem jih ob tem doživljala. Prebudil se mi je strah pred neuspehom. Ne toliko strah pred neko boleznijo kot tako ali strah pred telesno bolečino, ampak prav izjemno močan strah pred neuspehom. Ozavestila sem strah pred neuspehom samozdravljenja. Ko sem se med izvajanjem premika vprašala, kaj je najslabši možni scenarij, česa se tako bojim, je ven prišel strah, da pred otrokoma padem dol in umrem. Dobesedno pred njunimi očmi. Bilo je izrazito boleče, ampak sem si skupaj z občutenjem moje drage izvorne Dušice Rožice, dala čas in prostor, da to čutim, brez da se za to obsojam. Ko me je najbolj bolelo in sem dobesedno šla skozi čisto nemoč, sem hkrati začutila tako MOČ, ki me je v trenutku pomirila. Izkušnja, za katero sem tako zelo hvaležna, da se mi je zgodila. Bilo je to namreč tako močno občutenje moči, da sem v res kratkem času prišla do čistega miru s tem, kar je. Ni me bilo več strah, solze na licih so se posušile in v čistem notranjem miru sem še jaz zaspala. Ko sem se zbudila, sem bila kot prerojena. Mirna, zadovoljna, celo srečna, da sem sama z otrokoma na morju. Imeli smo krasno petkovo popoldne in večer, nič se nismo kregali, uživali, plavali, skratka sodelovali na vseh nivojih. Tudi cela sobota je minila v krasnem duhu, ko nas je prišla obiskat še ena prijateljica in smo se tistega dne kar veliko nasmejali.
Zadnji dan v Dajli me je pičila osa. Prav priletela je na hrbet in mi zlezla pod obleko. Ko me je ob piku zapeklo, sem bila čisto mirna in v momentu, ko sem ležala na kavču (Sašo mi je grel mesto pika) sem prejela misel in občutek, da moje telo zmore to zrihtat. Uau. Brez drame, brez slabih mislih, brez slabih občutkov. Izkušnja za zapomnit. In definitivno za uporabit pri celostnem pogledu na moje telo. Moje telo zmore. Je tako zelo neskončno inteligentno, da ve, kaj dela. Samo umaknit se mu moram s poti in mu pustiti, da Izvor skozi njega naredi, kar mora.
Po tej Dajli sem s pomočjo moje mojstrske učiteljice Nataše Martinčič Emeterio, ko sva delali premik v dvoje, ujela prepričanje, da telesu še ne zaupam tako kot zaupam Izvoru, svoji Dušici Rožici. In ko sva premetavali besede, ki me že navdihujejo in pomirjajo, sva našli tudi tole misel: Če je Izvor v vsem, kar je in Izvoru zmorem popolnoma zaupati in ga uspem tudi čutiti, je Izvor prisoten tudi v mojem telesu, v vsaki celici mojega telesa. To mi je prineslo zaupanje tudi v svoje telo. Ker telo JE del Izvora, JE del neskončne inteligence in ve, kaj dela. Samo spustiti je treba in zaupati. Lahko zaupam telesu. Če zaupam Izvoru, zaupam tudi telesu.
4. Gajin roditeljski sestanek: vzporednost čutenja in zavedanja moči misli ter izbire svojih misli
Kaj takega pa še ne. Dobesedno kaj takega pa še ne. Prvič po dveh letih smo imeli ob pričetku šolskega leta za Gajo roditeljski sestanek v živo. Ko sem se peš vračala iz šole domov, sem v celo telo začutila spomin izpred dveh let. Par dni za tem, ko sem se vračala iz Gajinega roditeljskega sestanka za 3. razred, sem dobila svojo drugo diagnozo raka. Rak ščitnice. In tokrat se je telo spomnilo vseh tistih občutkov. Celični spomin telesa. Komajda sem mimo hiš zadrževala solze, ko sem čez most čez Kamniško Bistrico stopila v našo ulico, se nisem več zmogla zadržati. Še dobro, da sem bila že skoraj doma. Ko sem prišla v našo hišo pa se je ulilo. Solze, glasno jokanje, ki se ni in ni ustavilo. Sašo mi je predlagal, da grem v banjo in sem šla. Natočila sem si tople vode, da sem se pogrela in si dovolila jokati, jokati, jokati. Na glas sem ob tem delala premik in izjokala toliko ene žalosti, toliko enega strahu. Fizično se je telo čistilo in ob tem sem se zavedala, da se mora nakopičena energija preprosto sprostiti ven iz telesa. Vmes sem si med jokanjem pregovarjala, da je za 1% bolje. In spet sem trčila v svoje večno vprašanje, kaj hudiča še delam narobe, da me moje telo še vedno tako zelo boli. Jokala sem in jokala, na to vprašanje pa ni prišel noben odgovor. Nakar mi med vsem tem dretjem pride misel, da očitno ne delam prav nič narobe, če se ničesar ne spomnim. To sem kljub vsej intenzivni žalosti uspela močno začutiti. Spet minimalno olajšanje, ki sem ga ubesedila, da je 1% bolje.
Tako sem jokala dobrih 20 minut. Ko sem to delila z Natašo Martinčič Emeterio, me je tako zelo lepo vodila v misli, ki so mi prinesle olajšanje:
- Bolje je bolje. Bolje ni slabše. Bolje je bolje.
- 1% je 1% in tako se pride do 100%, ker se vse sešteva.
- Moč misli je izjemno močna. Če sem uspela s par misli priti do tako močnih občutkov in spomina telesa glede raka izpred dveh let, sem neverjetno močna. V meni je izjemna moč. Moje misli imajo izjemno moč.
- Dobro se je zavedati, da je imajo misli takšno moč. Ker si jih lahko obrnem tako kot mi koristijo.
- Čas je, da dokončno definiram, kaj mi pomeni telesna bolečina. Ok, lahko si priznam, da mi ni fajn, ko me nekaj boli, ampak imam moč, da definiram, kar je telesna bolečina. Ker očitno to, kar mislim, se tudi manifestira. Lahko izberem misli in besede, ki mi prinesejo olajšanje. Olajšanje za olajšanjem.
- Moja telesna bolečina je le odmev stare vibracije. Je odmev vibracije stare Tanje, ki dve leti nazaj še ni vedela tega, kar ve danes.
Ta premik je v meni izjemno utrdil hkratno moč čutenja in moči izbire misli. Do sedaj sem resnično dajala sebi dovoljenje, da sem si pristno in iskreno sproti priznavala, kaj čutim. Dajala sem si dovoljenje za celo mavrico čustev, ki sem jih doživljala. Ob tem premiku pa sem končno dojela, da gre za vzporedni proces. Poleg tega, da si je treba brez obsojanja dovoliti čutiti, to kar čutim, se je vzporedno dobro zavedati, da imam MOČ izbire misli, ki so vsaj malo prijetnejše od tistih, ki so me pripeljale do teh (težjih) občutkov. To je zavestno ustvarjanje. Iskanje olajšanja za olajšanjem. Z dopuščanjem čutenja tega, kar čutimo in hkrati z zavedanjem, da imamo izbiro, da ob tem poiščemo olajšanje v prijetnejših mislih, besedah ali dejanjih. Vsak korak šteje. Vsak odstotek izboljšanja počutja šteje.
5. Sprejemanje situacije ni enako dopuščanju želenega
Na preteklem torkovem srečanju naše Akademije zavestnega ustvarjanja (https://www.facebook.com/groups/766390284018602) smo mojstrice ugotavljale različnost dojemanja besede sprejemanje in dopuščanje želenega.
Bom izhajala iz sebe. Meni ima beseda sprejemanje bolj trdo, zaprto energijo, dopuščanje pa mehko in odprto. Ko si predstavljam, da nekaj sprejemam, na primer telesno bolečino, se ob tem sicer ne obsojam, da jo čutim in kako se ob tem počutim (na primer zaskrbljeno, nemirno, nezadovoljno), ne občutim pa ob tem, da mi to že dopušča pritekanje želenega, na primer zdravja. Če pa si zamislim besedo dopuščanje želenega, si samo sebe predstavljam popolnoma odprto, kot da imam na glavi lij, skozi katerega lahko steče energija skozi mene. Tako si dobesedno lahko predstavljam, kako skozi mene teče na primer zdravje.
Trenutno sem v fazi, ko mi je dovolj, da se samo spomnim na dopuščanje želenega. In sem že v stanju prejemanja tega, kar si želim. Prav noro je, kako to dejansko občutim kot fizično prisotnost želenega. Sem pa ozavestila, da sem bila dolgo časa samo v fazi sprejemanja. Tako da je samo misel na besedo dopuščanje neka bližnjica, ob kateri uspem sprostiti upor in napetost in res čutim, da želeno prihaja.
Kaj naj rečem, naj ta faza dopuščanja želenega traja! In upam, da je dovolj utrjena, da se nanjo spomnim, ko bom spet v grmovju. Odhod naše drage mojstrice Marlene mi je vlil še dodatno moč in občutenje, da zmorem in da imam na voljo poleg nje tudi druge pomočnike, sploh mojo (staro) mamo, ki je že dolgo časa pokojna in jo imam v krasnem spominu. Nisem sama. Na voljo mi (nam) je Izvorna energija vsega, kar je. Tako zelo to čutim, da se vse dušice zlivajo nazaj k Izvoru, da imam še več moči in občutka ljubezni tudi sedaj, ko sem še tu. Na Zemlji.
Naj tale zapis služi vsem krasnim dušam. Meni je. Ko sem pisala, sem vse skupaj samo še bolj utrdila. Dokazi svetega napredka. Hvaležna.