Ali poznaš tisti občutek, da si doma, četudi nisi doma? Feels like home so far away from home. No, to! Ko veš, da si točno tam, kjer moraš biti. V fizičnem in psihičnem smislu.
Na okus morja sem letos prišla že konec maja, ko sem šla sama na morje na slovensko obalo. Tam sem bila res v lastnem razcvetu. Končno sem slišala samo sebe. Kot da sem potrebovala mir, da sem se sploh ustavila in prisluhnila SEBI. To je bila ena najbolj drznih odločitev letos. Drznih v smislu, da sem se požvižgala na to, kaj si bodo rekli drugi. In sem šla. In se imela fantastično. Pa ne rečem, da sem bila ves čas v pozitivnih občutkih. Že nekje tretji ali četrti dan samote sem se počutila slabo. Nekaj me je tiščalo dol in sploh vedela nisem, kaj me muči. In sem se s kolesom peljala na obalo v Izoli k svetilniku, si vzela svoj zvezek za čustvene premike in takrat začela pisat. Ugotovila sem, da imam slabo vest, ker ne pogrešam ne moža, ne svojih otrok. Popolnoma NIČ jih nisem pogrešala. In sem zapisovala in zapisovala. In ugotovila, od kje meni ta slaba vest in slab občutek. Pride misel, da dobre mame sploh ne gredo same od doma. Ok. Pa jo zapišem, to misel namreč in kako se ob tem počutim. Ja bedno, kajne. In nato, da če že gredo kam same, pač dobre mame in žene pogrešajo svoje otroke in moža. Ali pa vsaj mislijo na njih. In v tistem tudi to misel zapišem. In nato moj notranji glas Dušice Rožice: ne pa ne, draga Tanja. Ne pa ne! Kje pa piše, da je dobra samo tista mama, ki nikamor ne gre? Ali tista mama, ki ves čas razmišlja (in po možnosti še vsem naokoli govori) o svojih otrocih? In oh, kakšen občutek olajšanja! In neverjetno spoznanje, da ko sem si jih iz srca dovolila ne pogrešati in ne misliti na njih, ko sem sama sebi dala vrednost, da sem dobra mama in žena ne glede na to, ali sem sama na dopustu ali ne, sem spoznala to moč in vrednost neobsojanja. Neobsojanja lastnih mislih in občutkov. In kaj se je zgodilo? Ko sem si dovolila občutiti to, da jih ne pogrešam, iskreno do sebe ter in si dala vrednost, da je tako čisto ok, sem jih dejansko začela pogrešati. In jih povabila, da so za konec tedna prišli k meni v hotel. In smo preživeli krasen zaključek mojega solo dopusta.
Sedaj pa sedim na krasni terasi na Pelješcu. V Vignju. In smo na dopustu vsi štirje. Drobežki.
Pri družini Antunović, ki sem jo odkrila še z bivšim fantom. Strastnim srfačem. O moj bog, kako zelo sem dvajset let nazaj sovražila veter. In vsi dopusti so bili podvrženi temu, ali bo pihalo, kje bo pihalo in kdaj bo pihalo. Jaz pa sem samo sledila. Sedaj vem, da zato, da bi ugajala. Vsem drugim, samo sebi ne. In seveda sem bila športnica. Strašna kolesarka, ljubeča plavalka, smučarka, tekačiča, you name it. In kako zelo sem izčrpala svoje telo. Z namenom, da ugajam drugim. Spet drugim, le sebi ne.
Danes vem, da se mi v tem življenju ni več treba matrat!
Tu ves poklon mojemu telesu, ki je preživeli vse višince gorskega kolesarjenja, vse preplavane kilometre, ko sem štela, ali sem dovolj preplavala in gledala na uro, da sem vsaj eno uro plavala. In vso šivicanje tega sveta. Super je bilo, ampak ne rabim več tega. Sedaj sledim samo še sebi, svoji Dušici Rožici in športam točno to in toliko, kolikor mi bo pasalo. In verjamem, da bo zdravje fizičnega telesa sledilo!
Ves moj poklon Nataši Ašvati Martinčič Emeterio, ki me tako mojstrsko vodi do spoznanj, ki so pravzaprav že ves čas skrita nekje globoko v meni. In jih sedaj odkrivam na novo. In si dajem dovoljenje živeti. Živo živeti in uživati!
Danes po vseh izkušnjah nimam več slabih spominov za nazaj. Niti slučajno. Pravzaprav sem neizmerno hvaležna, da sem odkrila ta raj, kamor sem sedaj pripeljala svojo družino. In vem ter čutim, da se je vse moralo odviti točno tako kot se je. In se še sedaj. Vse se odvija zame!
In ne, ni se mi potrebno več matrat! Jaz sem sedaj športnica samo še toliko, kolikor paše MENI. Kupila sem si električno kolo. Moja fizična kondicija niti slučajno ni tam, kjer je bila pred leti, ampak dobro, zakaj bi me omejevalo slabo počutje, ki je posledica vseh operacij in moje preteklosti.
Tako letos odkrivam sicer znane razglede kot gospa. Z električnim kolesom, na katerem ne rabim spd-jev, kolesarskih pajkic in rokavic, na cilj pridem nepreznojena in v oblekici. Tako kot mi v resnici paše. In kar je najpomembnejše: pri tem uživam kot še nikoli. Veter v laseh in cenjenje svojih nog, da lahko poganjajo pedala. Neprecenljivo. Brez truda. Za užitek in zabavo. In kaj je lahko še bolje od tega? Da se ob vsem tem zavedam, da je to točno to, kar potrebuje moje telo, moja dušica in moj um. In ob tem zavedanju skozi celotno moje bitje teče zdravje. .
In voda, kako zelo obožujem vodo. Morje. Vonj morja, šum morja in občutek slane vode, ko se potopiš v vodo. Neprecenljivo! In veter! Ko sem si dala dovoljenje, da ne rabim imeti rada vetra, kako neverjetno je prišlo spoznanje, da obožujem dotik vetra na svoji koži in v laseh. Pravzaprav si sploh ne predstavljam več, da na morju ne bi bilo vetra. Obožujem morske zalive, ta prečudoviti Pelješac in se mariniram v vsakem dnevu, ki ga tu doživljam.
Ob vsem, kar doživljam, spoznavam tudi to, da se je lepo imeti lepo. Sliši se enostavno. Ampak včasih sploh ni. Včeraj, na primer, je moj dragi petletnik naredil ogromni preskok v plavanju. Dneve smo se trudili in ga motivirali, da bi splaval. Čisto malo mu je manjkalo. In seveda ni hotel plavati. Ker so on ni tako odločil. No, pa je nečakinja, ki je prišla te dni tudi na Pelješac, po moji mami poslala masko zanj. In katera revolucija. Nejc je splaval. En, dva, tri. Čisto enostavno. Očitno je samo to potreboval, da je verjel sam vase, da zmore. In jaz, seveda sem bila ponosna in navdušena nad njegovim veseljem, ampak potiho so prišle mimo mene spet misli, da si želim doživeti še več napredkov in zmag svojih otrok. In moj dragi um me je pahnil v slabe scenarije. Ali so to zadnje počitnice. Ali bom doživela še to in to… Počutila sem se žalostno in spet sem šla v stare zgodbe in strah. Pred smrtjo, pred ponovitvijo bolezni. Toda tokrat sem ob vseh novih orodjih, ki sem jih osvojila, vedela, da slabih misli in občutkov ne rabim pošiljat stran. Ker se tako upor le še poveča. Misli in občutki pa se nikamor ne premaknejo. In sem počakala, da so vsi odšli s plaže. Ostali smo sami štirje. In sem si z vsem telesom dovolila občutiti žalost. Pa so prišle solze. In je energija stekla. Takoj je prišlo do olajšanja. In danes vem, da bodo te misli spet prišle. In slabi občutki tudi. Ampak noro, kako me ni več tako zelo strah, da bi me bilo še kdaj spet strah. Ker če me pač bo strah, bom to sprejela. In prečutila. In ob zavedanju, da je res vse samo energija, se bo tudi strah premaknil. Zagotovo! Ker še lani sem bila ves čas v scenarijih, zakaj se to vse meni dogaja, sedaj pa se zavedam, da se nič ne dogaja meni, temveč ZAME. Vse je točno tako kot mora biti in se izteka v moje najvišje dobro!
Jutri je nov dan, danes pa se pripravljam na krasno večerjo. Tukaj se tako zelo dobro je! Obožujem dobro hrano. Nekaj se še trudim, da ne jem glutena, mleko sem tako ali tako že izločila, ampak skušam uživati v vsakem dobrem grižljaju. Tudi tu bo še prišla jasnost, kaj mi služi in kaj mi ne. Za sedaj pa… skušam uživati v tem, kar je na mizi.
Aja, pa še to. Letos s seboj nimam niti ene knjige za osebno rast. Niti ene. Moža in hči sem še pred morjem poslala v knjižnico in ju prosila, da naj mi prineseta knjige, v kateri nihče ne umre, v kateri nihče ne zboli za rakom, ki ni pretežka za vroče poletne dni in seveda, ki je ljubezenska v vseh pogledih. In berem. Knjige, za katere najbrž jutri ne bom več vedela niti naslova niti vsebine. Ampak mi paše! In zame je tokrat že to dovolj. O ja! Dovolj je to, da se imam dobro!
Za na konec pa delim še eno spoznanje, ki sem ga osvojila par dni, preden smo prišli na ta družinski dopust. Slabo fizično počutje, telesna bolečina in to neverjetno nihanje ščitničnih hormonov me več ne definira! Bom pač še kdaj kot prežvečena žvečilka. Zagotovo bom in tudi sem. Ampak sem se odločila, da me to več ne bo definiralo. Ne, tudi tega matranja ne rabim več. Dovolj. Ne rabim se več matrat. Bom pa preležala in prečutila še vso to slabo počutje, ki mi je namenjeno. Vse je energija in tudi to se bo uredilo. Bo! Zame.