KDO SEM jaz?

Bila sem notranje razigrana deklica, navzven pa zelo plašna in posledično tiha. Tako močno sem želela ugajati, da se še sedaj zelo težko spomnim svojega zgodnjega otroštva. Prvi spomini sodijo v  osnovno šolo, kjer se nisem nikoli zares počutila sprejeto in varno. Bila sem pridna, imela lepe ocene in s tem ohranjala nek notranji mir, da sem tako doma kot v šoli prejemala potrditve, da sem ok. Lepe ocene so mi dale občutek, da sem vredna ljubezni. Nikoli nisem zares čutila, da imam ob sebi prave prijatelje, dokler se nismo s starši preselili v hišo, kjer sem v soseski našla izjemno družbo sovrstnikov, s katerimi sem se počutila dobro in sprejeto. Par hiš stran sem v zgodnjih najstniških letih našla svojo najboljšo prijateljico, s katero sva skupaj krmarili v mladost in v odraslost. To je bil začetek tega, da sem v trenutkih, ko sva bili skupaj, lahko bila jaz res samo jaz, brez pričakovanj staršev, okolice in šolskega sistema.

Šolo sem vedno izdelovala brez težjih naporov in briljirala v vsem, česar sem se lotila. Po odlično opravljeni osnovni šoli sem šla v gimnazijo, kjer sem maturirala z odliko. Nato sem se vpisala na Pravno fakulteto v Ljubljani, ki sem jo prav tako zaključila z odliko. Kmalu zatem sem opravila pravniški državni izpit. Na samem zagovoru mi je šlo tako dobro, da me je takratni predsednik Vrhovnega sodišča povabil kasneje na pogovor in mi ponudil službo v enem izmed državnih organov.

Zakaj to opisujem? Ker šele sedaj, ko tole ubesedujem, lahko čutim ponos na vse svoje dosežke in uspehe. Le-teh kot otrok in kasneje mlada ženska nikoli nisem znala ovrednotiti. Meni se je zdelo samoumevno, da mi gre dobro. Bila sem kot tank z misijo, da naredim pač tisto, kar se od mene pričakuje. Nikoli se nisem poglabljala v to, kaj si zares želim. Čeprav se še sedaj spomnim, kako sem v osnovni šoli domov prišla z zlato medaljo z občinske tekme, ki sem jo dobila v štafeti pri teku na 400 metrov in doma nisem dobila občutka, da je to uspeh, jaz pa sem bila notranje tako zelo srečna in ponosna nase. In spomnim se občutka, kako zelo sem si v zadnjem letniku gimnazije želela na Športno fakulteto v Ljubljani z namenom, da bi bila učiteljica telovadbe. Pa so mi v svetovalni službi dejali, da sem predobra za to, ker imam prelepe ocene in naj raje izberem pravo, medicino ali ekonomijo. In kako sem v prvem letniku Pravne fakultete v Ljubljani padla  pri čisto vseh osmih  izpitih, mene pa to ni predramilo, da bi se prepisala na drugo fakulteto. Raje sem vse izpite naredila do septembrskega roka, da sem dobila avto, ki mi ga je oče obljubil, če uspešno naredim prvi letnik. Tako sem prišla do naziva univerzitetne diplomirane pravnice z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Zaposlila sem se v gospodarstvu v eni od slovenskih zavarovalnic. Opravila sem tudi izpit za mediatorko, kjer sem končno začutila,  da se z mehkejšimi tehnikami lahko doseže sporazum med dvema nasprotnima bregovoma, kar me je takrat zelo navdahnilo.

Leta 2012 sem postala mama svoji čudoviti hčerki Gaji in leta 2016 navihanemu sinu Nejcu. Biti ljubeča in prisotna mama mi je bilo v prvih letih njunega življenja zelo težko. Prvič sem se soočala z občutki, da mi nekaj ne gre in sem se utapljala v nemoči, krivdi in sramu. Gaja je kot dojenčica cele dneve in noči prve mesece prejokala, jaz pa sem ob tem čutila čisto nesposobnost biti dobra mama. Nisem se dobro počutila ob dojenju in nisem se dobro počutila, ko je nisem znala in zmogla pomiriti. Takrat sem se začela trošiti do zadnjega atoma svoje moči, sploh po koncu porodniške, ko je bilo treba nazaj v službo, v kateri niti slučajno nisem uživala. Seveda so vmes bili trenutki, ko sem se imela z Gajo lepo, celo zelo lepo, ampak vsakič, ko nisem znala prisluhniti sebi, je v posledici moje izčrpanosti kasirala Gaja. In moj zakon s Sašem. Tudi po prihodu sina Nejca ni bilo kaj bolje. Krmarjenje med službo, ko sem večkrat tedensko morala obiskovati sodišča po celi Sloveniji in otrokoma, ki sta bila po cele tedne bolna po začetku obiskovanja varstva in vrtca, je bilo pretežko breme, in posledično je začelo odpovedovati telo. Leta 2017 sem dobila diagnozo raka na ledvički. Nejc je bil takrat star eno leto, Gaja skoraj pet. V ordinaciji, kjer sem prejela diagnozo, je bil z mano moj mož. Spomnim se, kako niti slučajno nisem pomislila na svoja otroka, ampak na to, da moram pustiti svojo službo. Spet nekaj, čemur nisem sledila. Prvo bolezen sem namreč premagala povsem v mojem slogu. Vrhunsko. Akcija, akcija, akcija. Operacija in takoj za tem nazaj v službo. Nisem se ukvarjala s svojo notranjostjo, le s tem, da moram premagati raka. In sem ga. Navajena uspeha kot v šoli in službi. Brez ustavljanja. Le malo sem se takrat zazrla vase, da sem šla po končani bolniški na delovnik s skrajšanim delovnim časom in izkoristila bonus zaradi majhnih otrok. To je bil prvi zametek sledenja Sebi in svoji notranji resnici. A ostala sem v pravu in zavarovalništvu, kar me ni niti slučajno navdihovalo. Pričenjali sta me začeti boleti obe roki in rami in leta 2019 sem bila operirana na rami zaradi strganega labruma. Leto zatem je sledila druga diagnoza raka, rak na ščitnici. Ko sem izvedela za drugega raka, sem bila povsem izčrpana. Do konca skurjena in onemogla. S težko sapo, nepojasnjenim kašljem in vseprisotno vrtoglavico in omotico. Nejc je bil takrat star dobra štiri leta, Gaja pa dobrih osem. Odločila sem se, da je čas, da vso sranje, ki sem si ga skreirala, odide iz mojega življenja. V živo se spomnim energijskega odtisa stavka, ki sem si ga izrekla v naši garaži, ko sem se vračala od terapije: »Challenge accepted.« Izziv sprejet!

Zaradi slabega počutja sem že pred postavitvijo druge diagnoze raka obiskovala terapijo energetske medicine. Dala mi je ogromno novega znanja, z vajami, ki sem se jih naučila, sem prišla do vsaj malo življenjske vitalne energije. Toliko, da sem z občutki notranje moči premagala drugega raka in počasi začela dajati prostor vsem zaklenjenim čustvom v telesu. Opravila sem tudi osnovni in nadaljevalni tečaj čuječnosti, ki me je popeljal v svet meditacij in opazovanja lastnih misli in občutkov v telesu. Naredila sem prvo in drugo stopnjo reikija ter se začela izobraževati glede prehranjevalnih navad. Med svojo potjo osebne rasti ne smem pozabiti omeniti klasične psihoterapije, ki mi je ozavestila marsikatere rane iz otroštva in mladosti. Pa vendar sem ves čas iskala tisto nekaj več. Prebrala sem nešteto knjig s področja duhovnosti in osebne rasti ter bila polna teorije in ozaveščenih omejujočih prepričanj, ki jih nisem znala spreobrniti v želeno realnost v praksi. In nekega dne mi je moja najboljša prijateljica na sms poslala citat Abraham Hicks, v katerem je pisalo: »Don’t fight the disease, allow wellness.« Ne bori se z boleznijo, dovoli dobro počutje. V meni je to naredilo tak preboj, da sem začela gledati in poslušati njihove vsebine in tako mi je na pot učenja prišla tudi moja učiteljica Ashvata Nataša Martinčič Emeterio. Sedaj vem, da sva se morali srečati in najine poti so se morale križati. Pri njej sem se naučila delati čustvene premike, ki so mi korak za korakom začeli vračati Sebe. Začela sem umirjati svoj um in poslušati svoje srce. Svojo dušo. S čustvenimi premiki sem rešila svoj zakon s Sašem in neverjetno poglobila odnos z otrokoma. S pomočjo tega krasnega orodja sem odkrila svoje nove strasti, med katerimi izstopa uživanje ob pripravi veganskih in brezglutenskih obrokov, predvsem sladic brez sladkorja in kruha iz droži. S čustvenimi premiki sem zmogla slediti notranji želji, da si kupim psa in tako nam naš ljubi Aiko vsem v družini odpira srčne čakre. In tega je za napisati malo morje, zato te povabim, da mi slediš na različnih omrežjih in me še bolj spoznaš ob prebiranju mojih zapisov na blogu.  Najpomembnejše pa je, da sem med delom z Natašo odkrila, da je moje poslanstvo delati z ljudmi. Deliti Sebe svetu in tako podpreti druge. Tako sem pri njej naredila tudi Šolo za trenerke dopuščanja želenega. In čas je, da tudi jaz s pridobljenim znanjem in nešteto življenjskimi izkušnjami, ki so me izoblikovale v osebo, kakršna sem danes, doprinesem in pomagam odpreti notranji svet in samega sebe še kakšni duši. Morda tudi Tebi. Sem tudi Access Bars praktik. Accessova orodja in telesni procesi so mi dali še več širine, še največ pa mi pomagajo vprašanja, ki si jih zastavljam, brez da iščem odgovore. Mariniranje v vibraciji samega vprašanja je tako zelo podporno, ker tišina končno ne zmoti uma in duša lažje spregovori. 

Osebna rast se nikoli ne konča. Jaz še vedno iščem. Še več Sebe, da lahko podprem tudi Tebe.