Okus zdravja in bosanske piramide

Danes me kliče, da opišem, kaj se mi je dogajalo zadnje dni, zadnje tedne, zadnji mesec pravzaprav.

Za krompirjeve počitnice sem odšla v Bosno. Že nekaj časa sem hrepenela po tem, da grem pogledat, kaj je v teh piramidah, o katerih pravzaprav sama nisem slišala veliko. Se me je pa dotaknilo to, kar so ljudje pripovedovali o njih in o občutkih, ki so jim jih vzbujale. To je v meni rodilo željo, da grem tudi sama tja. In tako se je še poleti na morju pojavila ideja, da gremo za krompirjeve počitnice v Visoko v Bosno. Sploh ne vem, ali sem se spomnila jaz ali Sašo, niti ni več važno. Spomnim se le njegove navdušenosti, ko je rekel, naj organizacijo teh (krompirjevih) počitnic prepustim njemu. In sem mu.

Oktobrski čustveni premiki pred Bosno

Sedaj, ko se ozrem nazaj, vidim, da se je že cel oktober noro dogajalo in pripravljalo na to, da se prestavim na drugo frekvenco. Frekvenco oziroma vibracijo zdravja.

Petega oktobra sem se lotila čustvenega premika, ki sem ga naslovila:

VERJAMEM VASE, VERJAMEM V SVOJE TELO. VERJAMEM V TO, DA SEM NA POTI SAMOZDRAVLJENJA. VERJAMEM, DA LAHKO OZDRAVIM

• Čutim, da še vedno dvomim vase glede možnosti samozdravljenja.
• Dvomim v to, ali se lahko sama z energijo popolnoma ozdravim.
• Nekaj časa miže opazujem in dam roke stran od stene. Sem s tem dvomom.
• Opazim, da sem “D” kot “dvom” posadila na zadnji sedež avtomobila. Poleg “S”-ja kot “strah”. Zadaj sta “D” in “S”.
• “Z” kot “ZDRAVJE” sedi za volanom.
• Opazujem vse skupaj in vidim, da je “zdravje” hkrati tudi moj Izvor, moja Dušica Rožica.
• Ni mi treba, da se znebim “D”-ja in “S”-ja. Ves čas samozdravljenja sta lahko v avtu. Ne rabim ju vreči ven iz avta.
• To, da sta dvom in strah v avtu, ne pomeni, da bremzam zdravje!
• Noga je še vedno na gasu, tudi če sta Dvom in Strah v avtu.
• Ok. I like that.
• To pomeni, da se ne rabim silit, da se znebim Dvoma ali Strahu. Lahko smo skupaj sopotniki.
• Če imam v zavesti oz. zavedanju, da sta tam zadaj v avtu, ne bosta silila za volan. Zdravje JE šef. Zdravje je voznik.
• Nič ni narobe z mano, če čutim DVOM, STRAH ali SKRB glede mojega zdravja. Le iskrena moram biti do sebe in tega, kaj čutim!
• Ali to pomeni, da se moram zavestno spomnit, da je Izvor, moja Dušica Rožica, šofer?
• To, da je Izvor šofer, je moje naravno stanje!
• Nič se ne rabiš silit, da se kaj spomniš.
• Dovolj je, da si iskrena v trenutkih, ko dvomiš. In zavedaj se ob tem svoje Dušice Rožice in noga bo vedno na gasu. Izvor me vedno vozi v ZDRAVJE!
• Ta misel mi je všeč in me poboža. Ob tem se počutim prav domačno in sproščeno.
• To je čisto DOPUŠČANJE! Moč dopuščanja VSEH občutkov. Tudi dvom in strah imata mesto v mojem avtomobuilu. Vsa čustva imajo mesto. In že samo s tem, ko jim dajem sedež v avtomobilu, je moja noga na gasu, za volanom pa moja veličastna, izvorna Dušica Rožica, ki me pelje v ZDRAVJE!
• Sedaj spet čutim pretočnost svoje energije!
• Uiiii, vesela sem.
• Globoko zavzdahnem.
• There’s a whole bunch of my emotions sitting in my car.
• And I like it.
• VSA čustva, negativna in pozitivna, me izpolnjujejo!
• To SEM jaz. Celota.
• Le cela jaz sem ZDRAVA jaz.
• Nobenega ne rabim metat iz avta.
• Čutim moč. Čutim svobodo.

Tale premik še danes čutim. Noro me pomirja spoznanje, da sem le cela jaz pomembna. Da mi ni treba na silo ne čutiti negativnih misli in občutkov. Ker če se jim upiram, se samo krepijo. Tako pa jih imam lepo na zadnjem sedežu svojega avtomobila, “Z” pa vozi avtomobil življenja. Z kot zdravje ali Z kot čista izvorna Zavest. Mmmmm, všeč mi je ta prispodoba.

Par dni kasneje, 10. oktobra, sem se cel dan izrazito slabo počutila. Prav spomnim sem, da nisem delala od doma, bila sem v pisarni. Glavo sem imela tako napihnjeno od znotraj navzven. Kot da imam preveč prostora, ki se želi izrazit in premajhno glavo, ki bi ta volumen zadržala. Strašljiv občutek in čez dan sem stežka shajala z njim. Še vedno me fizični simptomi mojega telesa spravljajo v neprijetne misli in občutke. In tisti dan je bilo to res izrazito. Zvečer sem moža prosila, naj sedi ob meni na kavču. Da se lotim čustvenega premika. Roke so se izrazito tresle, tudi notranji tremor je bil neverjetno močan. Premika sem se lotila tako, da sem si ga kar posnela na telefon in kasneje prepisala v svoj zvezek. O moj bog, kaj je meni prinesel ta premik. Naslovila sem ga:

SEM ZDRAVA. SEM OZDRAVELA. USPELA SEM SE SAMOOZDRAVIT.

Premika ne bom celega prepisala, ker je bilo vse skupaj izrazito močno in je bilo težko smiselno prepisati v zvezek. Kar želim deliti je to, da sem si dovolila čutiti izjemno močan strah, ki se je vzbujal ob meni, ker se je telo tako treslo, da sem Saša prav prosila, da me fizično drži na kavču, ko sem sedela, ker sem mislila, da me bo ruknilo po tleh. V glavi mi je razbijalo, odmevalo, šumelo. Dovolila sem si čutiti to elektrificiranost fizičnih dražljajev ter ob tem skrb, kaj hudiča se z mano dogaja. Ob vsem tem dogajanju sem se spomnila prejšnjega čustvenega premika in spoznanja, da sta dvom in strah lahko na zadnjem sedežu avtomobila in da je Dušica Rožica za volanom. In ko sem to pomislila, sem začutila, da priteka dobro. Da me Izvor pelje v zdravje. Ampak s tem, ko sem si samo dovolila biti, mi je celo telo še bolj intenzivno streslo. To mi je bilo ob zavedanju, da priteka dobro, hkrati tudi tako zelo strašljivo. Imela sem občutek, da mi bo levo roko razneslo. Dihala sem globoko, kolikor sem mogla, da sem pomagala energiji, da steče in skušala samo opazovati, kaj se dogaja, brez da bi iskala misli in besede, kaj točno čutim. In vmes med vso to grozo je nato spontano prišla misel, da to, da se mi dogaja nekaj tako močnega, pomeni lahko samo to, da se pripravlja nekaj velikega. To me je malo pomirilo. Srčni utrip je bil zelo hiter, dihanje tako pospešeno, da sem sama sebe komaj dohajala. Ampak znotraj vsega sem kar naenkrat začutila mir. V enem momentu nisem več čutila groze, ampak bolj to, da sem kot en vesoljček. Solze so mi stekle po licih v znak hvaležnosti, da sem tako pretočna in da se tako intenzivno zmorem čistiti. Ob tem se je nato rodil občutek, da se ne puca slabo, ampak da se rojeva nekaj velikega. Po celem telesu, sploh po obrazu, sem čutila mravljinčke. Take mravljinčke kot bi ravnokar doživela orgazem. Kaj takega! Sedaj se smehljam, ko tole pišem, ker berem za sabo, da sem se takrat spraševala, ali to pomeni, da me bo kap. Kaj se je zgodilo kasneje… Prišlo je še par čudovitih misli, ki so me kar paralizirale in še bolj usidrale na ta naš rdeč kavč v dnevni sobi. Prišlo je namreč zavedanje, da prejemam zdravljenje. Prišlo je tako intenzivno zavedanje, da sem v ritmu svojega srca prejemala zdravljenje. V nekem momentu sem bila na kavču in na meji, da grem čez. Da grem onkraj. Skrbelo me je, nisem se upala prepustiti. Vsega sem se zavedala, ker sem vmes še Saša vprašala, ali naj se prepustim. In z njim ob meni sem si dovolila, da se prepustim. In drage duše, ki to berete: kaj sem jaz doživela. Doživela sem, da sem šla Onkraj. V polje enosti. V polje čiste Zavesti. V polje čiste in brezpogojne Izvorne energije. Kaj takega! Kako veličastno. Pravzaprav neopisljivo lepo, božansko, negovalno, temno, a hkrati polno svetlobe. V tem izrazito črnem, a mirnem polju sem na kavču sedela dobesedno odprtih ust in samo BILA. Ob tem sem se vsega zavedala, slišala sem tiktakanje ure, presketanje ognja v kaminu, hkrati pa sem lebdela nad vsem, nad sabo in sebe videla zgoraj navzdol. Čez oči opazovalca. Pa vendar s polnim občutenjem miru in sebe. Čutila in slišala sem glas, da sem zdrava. Jaz sem zdrava, jaz sem zdrava, jaz sem zdrava, mi je prigovarjal glas. Glas mi je v tempu bitja srca šepetal to mojo resnico. Čutila sem, da se vzpostavlja novo kemično ravnovesje v mojem telesu. Da se prepisuje vsaka celica in da se sidra to zavedanje globoko globoko vame.

In tako sem intenzivnost tega premika čutila še dolgo, dolgo časa. Zanimivo mi je to, ker sem si pred premikom izmerila krvni tlak, kar sem se res tako slabo počutila kot bom padla v nezavest. In res sem imela izredno nizek pritisk. Po premiku sem si ga znova zmerila: ta da! Vse ok. Krvni tlak povsem v mejah normale. Če pa to ni živ, dobesedno živ dokaz, kaj telo naredi in zmore, če si dovoliš čutiti in če se prepustiš. Resnično sem navdušena. Energija je zakon. Kak teden dni sem zelo zelo močno še čutila vpliv tega premika. Zvečer sem šla spat s popolnoma jasnim zavedanjem, da SEM zdrava. Zjutraj sem se kar nekaj dni prebujala z mislijo in občutkom, da SEM zdrava. Čim me je kaj zabolelo v telesu, me ni nič vznemirilo, ker sem globoko v sebi vedela in čutila, da SEM zdrava.

Nato sem le par dni pred odhodom v Bosno spisala 24. oktobra še tale premik. Ta je meni osebno tako božanski in navdihujoč, da naj ugleda luč sveta.

VERJAMEM ENERGIJI. TAKO KOT VERJAMEM ENERGIJI, VERJAMEM TUDI SEBI – Z VSAKO CELICO SVOJEGA TELESA

• Verjamem energiji. Ja, verjamem, da je Izvorna energija povsod in v vsem in da je tako neskončno inteligentna, da ve, kaj dela. Ker samo JE. Ker samo obstaja!
• Ja, to mi zveni popolnoma resnično.
• Energija ne rabil nič “delat”. Energija samo JE. In že s tem se pretaka vsepovsod. Tak je zakon.
• Želim si, da bi tudi sebi verjela tako kot energiji. Da bi sebi verjela tako kot Izvoru.
• Popolnoma brezpogojno in brez obsojanja.
• Če zamižim in skušam začutit ta stavek, da sebi verjamem tako kot Izvorni energiji, začutim še neko napetost v prsnem košu.
• Globoko zavzdahnem.
• Opazujem miže to napetost in čutim oz. skušam čutiti misel, da zaupam in verjamem v Izvor.
• Ves čas se mi rola misel, da energija enostavno lahko “samo JE”, jaz pa moram ves čas neki “delat”, “tuhtat”, “se premikat”, “rast”…
• Ali lahko sebe samo sprejmem, da SEM?
• To lahko. Ker začutim mir v misli “Sem, kjer sem in v redu je.”
• Pa to pomeni, da verjamem vase?
• Ne, tega še ne začutim kot si želim. Želim verjeti sebi (in svojemu telesu) kot verjamem Izvoru, Izvorni energiji. Brezpogojno.
• Ko nekaj časa mižim, se mi porajajo misli, da to ni absolutna resnica, da ne verjamem sebi. Včasih že verjamem.
• Ampak ko se vprašam, kaj me je najbolj strah oz. kaj me najbolj skrbi (v smislu, da Izvor pa samo je), mi butne ven misel, da ne zadostuje, da jaz samo SEM.
• Zaboli tole.
• Ven butne misel, da moram jaz nekaj delati, da SEM. Da moram še nekaj narest, da SEM. Da moram še nekaj osvojiti, da SEM!
• O moj bog, tudi jaz obstoj pogojujem z nekim delom. Z neko akcijo!!!
• Kako dobro se je to zavedati.
• Zanimivo, ravno zadnjič sva imeli z Nataško debato, da imam jaz največjo rano v “being”, da se ne čutim vredna v “being”, ona pa je dejala, da gre pri njej za neuspeh, če ni v “doing”.
• Ampak sedaj vidim, da gre pri meni tudi za “doing”. Ves čas od sebe terjam neko akcijo, da uspem in da sem dobro. Da se dobro počutim, od sebe pričakujem “akcijo”. Pa če je to branje knjig, poslušanje podcastov, sledenje raznim duhovnim učiteljem… ves čas se mora nekaj dogajati!!!
• Dovolj imam tega!!!
• Želim samo BITI, dihati in VERJETI!
• Verjamem v Energijo. To mi ne dela nobenih težav.
• Izvorna energija samo je. V vsem, kar je. Vsepovsod.
• Se pravi je Izvor tudi v meni, okrog mene, z mano.
• Če jaz SEM Izvorna energija in v to res verjamem, lahko tudi jaz samo SEM in VERJAMEM VASE!
• Oh moj bog, NIČ NE RABIM “DELAT”!
• Samo SEM. In že SEM Izvor. Že sem ta neskončno inteligentna energija.
• Verjamem!!!
• Diham in verjamem. Naj neskončna inteligenca “dela, kar mora”. Jaz ne rabim nič delat! Nobena akcija ni potrebna z moje strani.
• Jaz lahko samo sem.
• Jaz lahko samo verjamem.
• Jaz lahko samo prejemam.
• Oh, kako enostavno.
• SEM. VERJAMEM. ZAUPAM. PREJEMAM!!!
• SEM ZDRAVA!
• VERJAMEM, DA SEM ZDRAVA.
• Z nič dela na sebi, SEM zdrava.
• Kako je to preprosto. Naj se zasidra. Vame!
• S tem, ko samo SEM, JE ZA VSE POSKRBLJENO. It’s done!

Visoko, Bosna. Uau!

Par dni kasneje je nastopil četrtek, 27. oktobra, ko smo popoldan šli v Bosno. Sprva sva s Sašem mislila, da bo to družinski dopust. Nato sva po nasvetu krasne duše Majde ugotovila, da greva raje sama. Da se docela lahko posvetiva vsem energijam, ki nama bodo tam na voljo. In res. Šla sva brez otrok. Otroka bi imela vsega dosti že po enem obisku tunelov. Zdaj, ko sva se sama v taki intenziteti posvetila prvim vtisom teh čarobnih piramid, veva, da gremo lahko naslednjič tudi družinsko.

No, v bistvu nisva šla sama. Z nama je šla Majda. Duša z veliko začetnico. Moja dušna mama. Kako spontano se je odvilo, da je šla z nama. V bistvu se sploh ne spomnim, kako sem prišla na to idejo, ampak ko je bilo jasno, da imava v avtu dovolj prostora, ker ne bo otrok, sem enkrat pri večerji izrekla idejo, da lahko rečeva Majdi, da gre z nama. In se je odločila, da gre.

Pot v avtu do Bosne je bila neverjetno lahkotna. Sašo je vozil, Majda je navigirala, midva z Aikom pa sva zasedla zadnji del avtomobila. En, dva, šest ur in smo bili na cilji. Prišli smo v trdi temi. Kako smo se nasmejali, ker imajo Bosanci toliko bencinskih črpalk. Vsaka vas ima svojo. Kaj svojo, dve ali tudi celo tri. Prav hecno. In če se voziš ponoči, res izstopajo, ker so tako močno osvetljene. Nazaj grede, ko smo se vozili čez dan, jih skorajda ne opaziš.

V petek zjutraj se je po izrazito meglenem jutru naredil prekrasen dan. Prvič smo šli v tunele. Vzeli voden ogled in kako fino, da smo toliko izvedeli. Najbolj me je navdušil podatek o tem, da je v tunelih neverjetno čist zrak, vlažnost je 85%-na, vsebnost kisika pa okoli 20%-na, ampak tega sploh ne občutiš. Prav tako ni hladno, čeprav je konstantnih 12-14 stopinj Celzija. Tako noro mi je dišalo tam notri. Navdušena sem bila. Pa dobro, eno so vonjave, drugo pa…. Energija! Neopisljiva izkušnja vsakič znova, ko smo šli v tunele. Hvaležna sem Majdi, da naju je tako lepo vodila, da smo skupaj meditirali in da smo šli tolikokrat notri. Res se ne splača, da greš to samo enkratno obiskat. To je za doživeti. Za doživljati. Znova in znova. In fino si je vzeti nekaj dni v kosu, da greš res lahko v tunele po dvakrat na dan za eno uro.

Že prvi dan v tunelih po koncu vodenega ogleda smo se za nekaj časa usedli ob en keramični blok, kjer je bila vsebnost teh negativnih ionov, ki tako zelo vplivajo na naše zdravje, neverjetno visoka. Takoj sem začutila, da mi gre na jok. O moj bog, koliko imam jaz še enega sranja, ki je za spucat ven iz mojega telesa. Fizičnega, mentalnega, energijskega. Hvaležna sem za to svojo pretočnost, pogum, da se tega več ne ustrašim in da se lahko vsakič bolj prepuščam. In odkrivam sebe.

Po prvem obisku smo šli še malo v zunanji park. Kaj naj rečem, lepo je tam! Jaz sem izredno presenečena nad tem, da sem se tam počutila neverjetno domače in sproščeno. Mi trije smo se imeli drug z drugim izjemno lepo in lahkotno, hkrati pa nas je okolica tako zelo lepo podpirala in navdihovala. Vsak dan znova sem se zavedala, da je lepo biti v družbi ljudi, s katerimi se res lahko VSE pogovarjaš, ne rabiš igrat nobenih vlog in si lahko povsem sproščen drug z drugim. To mi je tako zelo dragoceno, da prav ozaveščam, da želim še več takih ljudi v svojem življenju. Ob katerih sem jaz lahko preprosto jaz. Enostavno. In tako zelo blagodejno. Vreme je prav tako sodelovalo, da bolj ne bi moglo.

Po kosilu smo šli malo počivat, da se je vse skupaj malček usedlo, zvečer pa še enkrat v tunele. Majda nas je vse tri vodila skozi krasno meditacijo. Predstavljala sem si, da gre zlato bela svetloba skozi mene iz vrha glave dol po hrbtenici, nato pa sem si predstavljala, da se zlijem v drevo. Bila sem hrast. Pognala sem korenine in jih razvejala globoko v zemljo. Skozi mene je tekla svetloba. Veje so se kot roke stegovale k višku in sprejemale, noge pa so se kot korenine sidrale globoko v zemljo. Sprva sem bila osamljeno drevo na travniku in občutila sem PONOS, da samo SEM. Solze so mi tekle po licih. Solze ponosa. Kako božansko je bilo to občuttiti. Nato sem šla kot drevo v gozd in počutila sem se kot da sem prišla domov. DOMOV med PRIJATELJE. Oh, kako domač in topel občutek. Nato sem šla na goro. Še vedno sem bila hrast. Sploh ne velik in mogočen, ampak bolj ozek in čvrst. Na gori je pihal viharni veter, rohnelo je, neurje je divjalo, jaz pa sem se noro upogibala sem in tja. In uau, nato je prišlo občutenje take MOČI. Moč, da SEM. Moč, da ZMOREM! Odločila sem se za prejemanje zdravja. Občutki so bili tako intenzivni, da sem spet čutila utrip svojega srca. Ves čas sem globoko dihala, nakar se je vse počasi umirilo. Dovolj je bilo spoznanje, da samo SEM. Da verujem in zaupam. In se predam! Oh, kako intenzivno in sproščujoče hkrati. Utrip srca se je umiril, prej odprta usta so se spontano ukrivila v nasmeh. To sem jaz! Vmes je spet oglasil Izvor s sporočilom, da SEM ZDRAVA! Kot takrat 10. oktobra, ko sem delala čustven premik na kavču v dnevni sobi.

Tisti večer sem v svoj zvezek svetega napredka zapisala, da sem hvaležna do lune in nazaj, da je ob meni Sašo in da je Majda z nama in se imamo preprosto lepo. Zapisala sem še, da je za mano še ena čudovita izkušnja, ki mi daje vedeti, da sem čedalje bolj pretočna in odprta za več lepega v svojem življenju. Pa še to sem si zapisala: v eni uri meditacije na 12.ih stopinjah je bilo moje telo ves čas toplo. Če pa to ni dokaz, da je energija tekla in tekla skozi mene in me grela.

V soboto smo šli zjutraj spet v tunele na meditacijo. Srčno smo se vsi trije povezali in občutila sem varnost. Začutila sem Izvor, svojo Dušico Rožico in prejela ta občutek, da sem varna. Prejela sem sporočilo, naj s svojo službo nadaljujem razbremenjeno. Ob tem se mi je v meditaciji prikazal Aiko kot simboli razbremenjenosti, ko zadovoljno teka naokoli.

Čez dan smo šli na Piramido Sonca. Vsi trije smo prisopihali gor, ves čas nas je crkljalo sončno vreme. Popoldan smo šli spet malo počivat in nato na Piramido Zmaja. Majda nama je predstavila krasnega gospoda, njenega prijatelja. Občutki so bili tako povezovalni in božajoči, ko sem opazovala skromnega lastnika zemlje, ki živi zato, da pripoveduje svojo resnico. Ko sem se zavedela, da si tudi jaz želim te preprostosti, so se mi ulile solze po licih. Prosim, še več takih ljudi v moje življenje, da se lahko še bolj obrnem v svojo resnico!

V soboto zvečer sem izvedela, da je moj oče v bolnici. Spodneslo mi je tla pod nogami. Sum na srčni infarkt. Sprva sem se še upirala, da bi se predala občutkom, ki so me prevzemali. V nedeljo, ko sem peljala zjutraj Aika na sprehod pa sem si dovolila čutiti to, kar me je prevzemalo. Do očeta in mame, ki je sama ostala z najinima otrokoma, ter Gaje in Nejca sem čutila skrb. Tako zelo sem bila zaskrbljena, da sem pustila, da ob tem zajokam. Nato smo šli zjutraj spet v tunele in ves čas med meditacijo se mi je prikazoval moj oče. Sprva sem do sebe čutila kar malo pomiritve in boljše občutke, ko pa sem spustila in dojela, da je ok tako kot je, je spontano prišlo olajšanje in z njim misel, da vse kar lahko očetu dam, je ljubezen. To, da ga imam rada. Solze so spet tekle, ampak dojela sem tudi, da moram najprej imeti rada sebe. S tem jokom je odpadlo veliko breme s prsnega koša in popoldan sem preživela tako zelo sproščeno na Piramidi Meseca. Oh, prav čutila sem, da sem srečna. Ni besed, ki bi opisale občutek čiste sreče. Čas se mi je tam gor dobesedno ustavil in vpijala sem sem vse in hkrati nič. Mmmmmmm.

Po Bosni – covidne dužinske počitnice

Sedaj, ko tole pišem, so za nami že cele krompirjeve počitnice. Že v ponedeljek zvečer, ko sva šla k mami po Gajo in Nejca, se je Sašo iz minute v minuto slabše počutil. Zvečer se je testiral – covid pozitiven. Čez dva dni še jaz. Preležali smo cele počitnice, kašljali in smrkali na polno ter se crkljali in gledali televizijo. Gaja je imele enake simptome kot midva, Nejc je bil ves čas brez simptomov. Otroka ves čas testiranj negativna. Najbolj navdušena sem nad Nejčevo logiko, ko je razlagal, da ne bomo mi njega okužili z bacili, temveč bo on nas okužil z zdravjem. In res je tako. Počasi se spravljamo k sebi. Počasi, počasi.

Malo mi je žal, da mi je tale covid vzel to, da bi lahko predelala in vtisnile spomine iz Bosne še bolj v svoje telo. Po drugi strani pa mi je ravno zaradi covida bila podarjena bolniška odsotnost od dela in sem lahko telesu prepustila, da opravi svoje. Opažam, da ko sem bolna, težje čutim lepe in pozitivne občutke. Ampak tokrat tega nisem niti obsojala. Pač sem bila spet malo v grmovju. Vmes je oče že prišel iz bolnice domov za dva dni in vse skupaj je izgledalo, da smo na zeleni veji, ko je prejšnjo soboto spet imel dihalno stisko in je bil ponovno hospitaliziran. Že drug srčni infarkt v enem tednu. Uspavan, v komi, intubiran. Par dni dobesedno na meji, ali bo ostal z nami ali ne. Meni je ob tem spet odrezalo tla pod nogami. Ustrašila sem se za življenje svojega očeta in hkrati ob tem čutila izjemno ljubezen do njega. Še do danes ga nisem obiskala, ker čakam, da se kašelj umiri. V mislih sem se povezovala z njim, hodila z njim na rock koncerte, vmes pa tudi jokala, ker sem občutila, da se ne more odločiti, ali bi se boril in ostal z nami ali ne. Vsakič, ko sem se umirila, sem se v srcu povezala z njim in mu pošiljala ljubezen. Prepričana sem, da je to čutil in da to čuti še danes. Kot sem tudi jaz čutila izjemno podporo meni dragih ljudi, ki mi stojijo ob vsem tem ob strani.

Danes je oče že precej bolje. Vesela sem. Sedaj imam spet občutek, da lahko zadiham in se spomnim, da sem kot tisti hrast, ki sem ga tako mogočno začutila med meditacijo v tunelih. Ponosna, da sem in močna, da prenesem še tako izjemne viharje. Počasi začenjam tudi čutiti, da vse to, kar se mi je usidralo v Bosni v um, usidram še bolj v telo in začnem preprosto ŽIVETI! Sebe, sebe, sebe! In ob tem pač čutiti, čutiti, čutiti. Vse, kar čutim je OK. Nič ne rabim delat, nobene akcije ni potrebne, dovolj je, da samo SEM in je za vse poskrbljeno. Energija ve, kaj dela!