Priprave na operacijo

Ko sem po 20. dneh izolacije v hiši mojih staršev prišla domov, sem imela občutek, da se vse skupaj šele začenja. Vsi so bili tako veseli, da sem sedaj končno doma, dobivala sem ogromno klicev in sporočil, da naj izkoristim, ker sem doma, obdana z najbližjimi.

Ja, ne rečem, da nisem bila obkrožena z meni najbolj dragimi in ljubimi ljudmi. Tako zelo vesela sem bila svojih otrok, njunega vonja, smeha, sproščenosti. Ampak v meni je hkrati začenjalo vreti. Premagala sem korono, glede raka pa nisem bila še nikjer. Ves ta čas, ko sem bila v izolaciji, sem bila kot v enem mehurčku. Nisem se rabila ukvarjati z rakom, ker sem se soočala s korono. In nepredelanimi zgodbami iz otroštva. Sedaj, doma v modri hiški, pa sem čakala na operacijo. Ker imam spet raka. In ko me je ta kruta realnost postavila na tla, me je pribilo. Da sem na šele na začetku. Ampak zanimivo, kako sem razmišljala in čutila. Glede raka, same operacije in sprejema v bolnico, me sploh ni skrbelo. Nekako sem vedela, da bom to zvozila. Zavedla sem se v dno duše, da sem šele na začetku odkrivanja prave sebe. Ker biti Tanja, kakršna sem (bila) do sedaj, ne želim več biti. Ker me je to pripeljalo do sem, kjer sem. Ves čas utrujena, navzven seveda polna energije in elana, znotraj sebe polna izgovorov, da nisem edina, češ da vsi, ki imajo otroke, jamrajo, da je težko. Pa služba gor in dol. Saj nisem edina mama, ki hodi v službo. V resnici me je pa telo že enkrat ustavilo, ampak si nisem vzela časa, da bi dojela. In me je ustavilo še enkrat. Še močneje. In zdaj se mi zdi, da res z vsako celico svojega telesa dojemam, kot da sem prejela darilo iz nebes. Ali vesolja. Kakorkoli. Borim se z izkušnjo raka. Ampak imam angela varuha. Nekdo tam zgoraj ima večje načrte za mene in končno vem ter čutim, da imam svetu še toliko za ponuditi. In tale drugi rak je prišel, da me brcne v rit in prebudi iz funkcije “preživeti” v “ŽIVETI”! Ampak očitno sem morala najprej fizično oslabeti. Se res ustaviti in dovoliti mojemu telesu, da JE utrujeno in da si spočije. In sama sebi dovoliti občutiti celotno mavrico čustev.

Zanimivo mi je to, da sta mi bila otroka hkrati močan vir navdiha kot tudi dva velika kradljivca energije. Nista mi prepuščala dvomov glede tega, ali naj imam voljo oziroma motivacijo. Te sem imela nedvomno dovolj. Imam jo še danes! Želim biti njuna mama še pretežni del njunega, kaj šele mojega življenja. Hočem ju videti, kako bosta zrasla, kako se bo moja draga, senzitivna hči soočila s prvimi znaki pubertete, ki je takoj za vogalom, prvimi simpatijami. Želim videti, kako se bo moj iskrivi in tako iskreni sinko pobalinko razvil v fanta. Hkrati hočem biti njuna skala v vseh težkih trenutkih. Po drugi strani sta me pa na trenutke tako izčrpavala, no, ne samo ona dva, tudi mož, da sploh nisem vedela, kdo sem, kaj sem in kaj hočem. Neverjeten vražji ples sem plesala. Iz enega ekstrema v drugega. Iz družinske sloge in uživanja v res malih radostih, kot so sprehod po jesensko obarvanem gozdu, obmetavanje z odpadlimi listi, igranje z lego kockami, uživanje v družabnih igrah. Za te radosti sem si vzela res ogromno časa. Ogromno. Ampak mi je pasalo. Ni bilo na silo, bilo je iz mene, iz srca. Čutila sem, da želim nadoknaditi ves čas izolacije, ko me ni bilo doma. Vedela sem tudi, da moram še v bolnico in nisem vedela, kako oslabljena bom prišla nazaj. In zelo mi je pasalo, da sem po izolaciji prišla domov ravno v obdobje jesenskih počitnic, ki so bile zaradi korone celo za en teden podaljšane.

Po drugi strani pa sem po nekaj časa velikokrat čutila, da rabim mir. In kako hudiča naj najdem mir, en otrok se šola na daljavo, drugi gleda risanke in teži, ker mu evidentno ni odgovarjalo, da je toliko zalepljen pred ekran. Mož po 20 dnih samohranilstva ves utrujen, česar ni bil zmožen skomunicirati, ker je bil v svojih vzorcih, da ni dovoljeno jamrati, če ima žena raka. In ja, vse in vsi so mi šli na trenutke tako zelo na živce!

In prišla sem do spoznanja: znotraj družinske dinamike se želim tako zelo postaviti na prvo mesto, da si bom vzela čas zase. Za mene, za mir v duši. In to brez slabe vesti ali občutka krivde! Se učim in včasih že celo uspe. In začutila sem tudi, da mi to pripada! Še padem v stare vzorce, da biti dobra mama pomeni, da si ves čas na voljo otrokom, da jima zadostiš v vsem, kar si zmislita, da biti dobra žena pomeni, da je poskrbljeno za gospodinjstvo in da je biti dobra žena povezano tudi z biti dobra mama. Ampak ni. Ugotavljam, da vzorce generacij in generacij pred mano, ki so zasidrani v glavi in ne v srcu, lahko spremenim. In s tem ne mislim dobesedno “lahko”, ker JE težko. Zelo. Ampak prebujam ljubezen do sebe. Kar odkrivam popolnoma na novo. Ker imeti rad sebe iz srca in ne iz glave je tako zelo težko, če tega nisi navajen. Ali ne bi bilo enostavno, da bi tudi mi v odrasli dobi imeli v svojem telesu tak celični zapis kot mali dojenčki, ki pridejo na svet, ki vejo in čutijo, da jim pripada ljubezen, naklonjenost in občutek lastne vrednosti. Samo zaradi obstoja, ker si. Jaz šele odkrivam svoje vzorce, kako imam vse pogojeno. Na kavč sem bom usedla, ko bom to in to naredila. Na sprehod bom šla, ko sem bom toliko in toliko časa posvetila otrokoma. Najprej bom vse naredila za službo. Če bom mimogrede videla, da je za zrihtati perilo, bom seveda to uredila. In med malico še skuhala kosilo. In potem plačala še vse položnice in videla, če bo kaj ostalo, da si kaj privoščim. In tako na avtopilotu oziroma operativi dalje in dalje in dalje. No, ne več!

Takole sem krmarila in preživljala dneve, ko sem dobila klic sestre Nežke iz Onkološkega instituta. Bilo je v prvem tednu novembra, da imam naslednji četrtek, se pravi 12.11.2020 operacijo. Ko sem odložila telefon, mi je srce začelo tako utripati, da sem mislila, da mi bo dobesedno skočilo v hlače. Telesu nekako sploh nisem dovolila dojeti, da imam res naslednji četrtek operacijo. Prej sem imela namreč zaradi prebolele korone toliko zapletov. Na posamezne preglede, ki sem jih morala opraviti pred operacijo, me niso niti spustili v bolnico, češ da sem še kužna, jaz pa vse prej skomunicirala pošteno in iskreno po telefonu, bila že več kot dva tedna doma, dokazano ne več kužna, ker se nihče ni nalezel. Dobro, da nisem iz Lendave, ker so me po eni uri stanja na prepihu poslali domov! In tako sem se naravnala, da ko bom dobesedno tam, bom verjela, da imam operacijo. In vmes klici, pridite se en dan prej testirat, ali imate korono, ali ne. In spet razlaganje, jaz njim, da lahko bris še vedno pokaže pozitiven rezultat, kljub temu, da nisem več kužna, in da to je vendar mnenje (njihove) stroke! O, koliko energije sem zgubljala za nepotrebne telefonske klice. In v roku 3 dni me je sestra Nežka klicala 3-krat. Vsakič znova z drugim podatkom glede kontrolnega brisa zaradi korone. No, očitno ji nisem dala miru. Ker bilo je planirano, da grem v sredo, dan pred operacijo, ob 8. uri na kontrolni bris. In me kliče v torek popoldan, da ji nisem šla iz glave. In da je pri glavni infektologinji preverila, da jaz kontrolnega brisa ne potrebujem, ker sem korono že prebolela. In naj pridem v četrtek zjutraj kar direktno na operacijo. Kar sem vsakič znova in znova njej razlagala jaz, ki sem pravnica in ne zdravnica. No, in seveda je bila sreda, dan pred operacijo, jaz sem se ravno zbudila in zajtrkovala, ko me kličejo okrog 9. ure, kje da sem, da me čakajo na kontrolnem brisu. Aaaaaa!

Starejša hči je očitno čutila moj podzavestni stres, strah, pač vse. Tudi ona je začela težko dihati. Težka sapa brez kakršnega koli napora. Kako zelo sem jokala, vsako jutro, ko sem delala energijske vaje. Taka žalost in nemoč, da se mora osemletnica ukvarjati s takšnimi življenjskimi stiskami. Težko je ubesedila, kaj točno jo muči. Razen to, da si ne želi, da bi umrla, ali da bi ostala brez glasu. In dan pred operacijo me je vprašala, če bom domov prišla brez las. Pa se nismo tega pogovarjali. O laseh nikoli. O raku le toliko, kolikor sva z možem mislila, da razume. Da bodo zdravniki izrezali nezdravo bulico ven iz grla ter da bom morda po operaciji nekaj časa brez glasu ali hripava. Znova in znova sem ji govorila, da to ni njen boj, da je moj. Naj jo ne skrbi, ker bom uspela. Da sem pogumna ženska in mi bo uspelo. S tole njeno stisko sem šele začutila, da je veliko ostalo nepredelanega iz prejšnje operacije. Hlad iz operacijske dvorane, zdravniška pižama, slaba hrana, bruhanje po anesteziji na intenzivni negi… In sem si dovolila vse to občutiti. Biti z vsem sranjem, kar je bilo, da pride ven. In je prihajalo ogromno solz, hkrati pa neverjetna moč in tolažilne besede, da bo vse ok. Ves čas, prav vsako jutro, ko sem se prebudila, mi je odzvanjala pesem “I’m a looser baby, so why don’t you kill me”, ki sem si jo pela: “I’m a winner baby, so this is not gonna kill me”! In hkrati s hčerino stisko sem dobila tako zelo neverjetno moč in pogum, kot da nimam izbire in da splezam ven iz te zgodbe kot zmagovalka!

In tako je prišel četrtek, 12.11.2020, dan za operacijo. Tisto noč sta oba otroka spala pri meni. Hči je spala kot angel, sin kot hudič. Čisto nič nisem spala, ker se je toliko premikal. Zjutraj sem ob 5.ih vstala, naredila energijske vaje, zajtrkovati itak nisem smela, s solzami na očeh in cmokom v grlu poljubila speča otročka, objela moža in z mamo, ki me je peljala do Ljubljane, odšla na sprejem v bolnico. Bila sem čisto mirna. Za kontrolni bris zaradi korone me ni nihče vprašal nič.