Rak in korona

Tole je pravzaprav zgodba o tistem “Saj ni res, pa je!”, drugi del

Prvi del: “Saj ni res, pa je!” se je itak odvijal od dneva, ko mi je sodelavka konec avgusta povedala, da imam bulico na vratu, pa do 29. septembra, ko sem imela potrjeno diagnozo: sum na multipli papilarni karcinom ščitnice. Res imam raka? Že drugič v treh letih?

In diagnostika je, hvalabogu za vse angele varuhe tega sveta, ki me čuvajo tam zgoraj, relativno hitro stekla in počakati sem morala na operacijo.

Kirurg, ki me je 2. oktobra na petek pregledal na Onkološkem institutu, je rekel, da bom na vrsti v roku dveh do treh tednov. Se pravi nekje konec meseca oktobra. In sem si rekla, pa dobro, tole bom pa ja zdržala. Še zdaj sem hvaležna za kirurgov pristop, ker me je pomiril, da operacija ne bo zahtevna in da gre za manjši poseg kot če bi imela zlomljeno nogo. Sprva se mi je zdel njegov nastop malo aroganten. Ampak glede na to, da sem bila prvič v življenju na Onkološkem institutu in so me ob tem preplavljali strašljivi občutki, da v to stavbo se gre pa umret, mi je njegov pristop pravzaprav prijal in me je malo prizemljil. Počakam na operacijo in bo! In tudi tam v čakalnici, ko sem videla in slišala toliko ljudi, ki se vsak po svoje sooča s premagovanjem takšnega in drugačnega raka, sem si rekla, pa saj ni treba, da jaz sodim v slabo statistiko. Jaz bom med srečneži, katerim bo uspelo!

Vse, kar sem morala še opraviti, je bil EKG v lokalnem zdravstvenem domu ter pregled na ORL kliniki v Ljubljani. Nato je bilo na vrsti zgolj čakanje na telefonski klic za sprejem v bolnico.

In med tem čakanjem nisem šla niti na polno bolniško. S svojo osebno zdravnico sem se dogovorila, da bi 4 ure na dan vseeno delala. Da ohranim malo rutine in zdrave pameti ter si olajšam čas čakanja na operacijo.

Otroka sta bila v šoli in vrtcu, jaz pa v zavetju svoje domače pisarne opravljala delo od doma.

Mož je kašljal že od konca septembra, ko sem iz Maribora privlekla domov slabo novico, da imam na ščitnici dve bulici. Tako zelo grozno je kašljal, da sem ga celo poslala ven iz spalnice, da me ja ne bo česa okužil. Da bom lahko “zdrava” hodila okrog zdravnikov. To je trajalo kak teden. V ponedeljek sem imela že pregled na ORL v Ljubljani. In nato se je v naslednji dan s ponedeljka na torek ponoči začel prebujati sin. V torek ni hotel v vrtec, ker je rekel, da se slabo počuti. In ko sem mu rekla pa ostani doma, se mi je začel režati kot pečen maček in ob tem dejal: “Uspelo mi je! Pa mi ne bo treba v vrtec in bom lahko gledal risanke!” In ob vsej zmanjšani toleranci do dojemanja vseh (s tem mislim obeh otrok in moža) okoli sebe, ker se je meni dogajalo toliko stvari, sem mu rekla, naj gre kar lepo v vrtec. Da mene pa že ne bo okrog prinašal. In je šel v vrtec. Jaz sem nato že isti dan začela noro kašljati. In popoldan, ko sem ga šla iskat v vrtec in hčer v šolo, se je sin vlekel kot megla. In doma je imel že vročino. Jaz pa v paniko! Gotovo je korona. Prva misel je bila, da me je okužil mož. Normalno, nekoga je treba okriviti, najenostavneje moža. In ni minila ena ura, ko sem po prihodu iz vrtca dobila obvestilo na mail, da ima ena od vzgojiteljic potrjeno korono.

Takoj sem spakirala par oblačil in nekaj osebne higiene ter se preselila k staršem, ki živijo pol kilometra stran od nas.

Jaz moram ja ostati zdrava! Saj me vendar čaka operacija.

O ne! Pa se ni tako lepo odvilo. Takoj, ko sem šla k staršema, se je moj kašelj stopnjeval. Tako zelo, da sem se spet začela obremenjevati z zlimi mislimi. Kaj, če se je rak razširil na pljuča. Kaj, če ga imam že povsod. Začelo me je boleti med rebri. Špikalo me je povsod. Počasi sem zgubljala na fizični moči. Preprosto sem bila slaba. Mama in oče sta se še dobro držala.

Mož in sin sta se šla skladno s protokolom takoj naslednji dan testirat. Sin je bil celo že naslednji dan brez vročine, mož je pa itak ni imel. Oba sta bila negativna. In odleglo je vsem! Nimamo korone. Po drugi strani pa se jaz fizično nisem počutila nič bolje.

Oba otroka sta tako še nekaj dni normalno hodila v šolo in vrtec, jaz pa sem ostala pri starših, misleč, da bom tam najbolj varna, da mi otroka ne prineseta kakšne nove okužbe. Hvalabogu smo se vsak dan videli na daljavo. Prvih par dni mi niti ni bilo težko, mi je pasalo malo odklopa od otroškega živžava in končno sem spala po 10-12 ur v kosu. Kar se mi ni zgodilo v zadnjih osmih letih.

Nato pa je mene začelo noro žagati v prsnem košu. Tako zelo me je peklo in bolelo kot še ob nobeni virozi do sedaj. Par dni za menoj, je začela podobno opažati tudi mama in tudi pri njej se je pojavil močan kašelj. Odleglo mi je s tega vidika, da nisem bila v krču, ali je ta rak res že povsod. Oče se je še dobro držal, veliko kolesaril, saj so bili krasni in topli jesenski dnevi.

Nisem pomislila na korono. Res ne. Ampak zdravnica mi je predlagala, da me testirajo, ker sem imela na Onkološkem institutu določen termin za pregled z anesteziologom, ki je potreben par dni pred operacijo. In je sklepala, da me ne bodo spustili noter, če bom tako močno kašljala. Obe sva bili prepričani, da bom negativna na korono, sploh glede na to, da sta bila negativna tako mož kot sin. Celo antibiotike mi je predpisala, ker je sklepala, da ni korona, ampak kaka hujša viroza, ki se ji je prilepila še kakšna bakterijska okužba.

In sem se šla na drive-in testirati. Z možem sva se odločila, da grem ne glede na kašelj, lepo nazaj v našo modro hiško, da čas do operacije preživim z družino. Naslednji dan pa so me zjutraj poklicali in dejali, da sem pozitivna. Da imam korono. Saj ni res, pa je, me je spreletelo. Pa kdo se z menoj dela norca?

Mož je otroka takoj vzel ven iz šole in vrtca. Ostali so doma. Za vsak slučaj sta se šla mož in sin še enkrat testirat, saj je imel sin vmes spet enodnevno vročino. Oba zopet negativna. V hiši mojih staršev pa se je kašelj pojavil tudi pri očetu. Oba z mamo sta se šla naslednji dan testirat. Oba pozitivna. Krasno! Šla sem od doma v dom mojih staršev, da se ja ne bom okužila, na koncu pa so moji trije dejansko bili zdravi, jaz pa tista, ki sem s korono okužila moja starša. Oba iz rizične skupine.

Strašno me je razjedala krivda. In z dneva v dan smo se tako jaz kot moja starša počutili slabše. Moj notranji glas me ni in ni uspel razbremeniti krivde, da sem jaz okužila starša, čeprav sta me oba prepričevala, da se ne rabim stresirati še zaradi tega. Zelo močno sem pogrešala tudi svoja dva otroka. Poleg fizične oslabljenosti me je pričela načenjati še psiha. Pa ne glede raka. Glede tega sem bila neverjetno mirna in močna. Bojevnica! To bitko sem vedela, da bom premagala. Ampak vse ostalo je privrelo in hodilo na dan. Strah pred smrtjo, odprte rane zaradi lastne minljivosti. Stari vzorci nesprejetosti, nepripadnosti. Jaz ne vem, sedaj ko gledam nazaj, sem hvaležna, da mi je bilo pri dopolnjenih 41 letih dano biti 20 dni v sobi svoje mladosti. In 20 dni preživeti s svojima staršema. Morda mi je bilo namenjeno, da se še enkrat soočim z vsemi izzivi, ki so nepredelani ostali iz mladosti. In sem predihavala vse svoje občutke. Brcala, jokala, kričala. In bila na momente tudi zelo zelo pomirjena. Dogajal se je tak čustveni roller coster. Ne glede na fizično oslabljenost, sem ohranila voljo za izvedbo energijskih vaj. Vsak dan. Vmes sva se z mamo pričenjali počutiti boljše, lahko sva že kuhali, čeprav smo bili vsi trije brez vonja in okusa. Ne bom pozabila, kako zelo mi ni pasalo nič jesti, vendar sem vedela, da si moje telo ne sme privoščiti, da pred operacijo izgubi še kak kilogram. Oče pa je bil žal iz dneva v dan slabše. Ni hotel jesti, ni hotel piti. Ni se hotel niti pogovarjati. Mama je sama sebe prepričevala, da ni (še) zelo hudo. In sem dojela, da sem edina v družini, ki realno vidim celo situacijo. Kljub vsemu, kar se mi je dogajalo, sem bila edina jaz prizemljena. Mama in oče si sploh nista priznala, da takole ne bo šlo in da oče pravzaprav bije bitko z življenjem. In spet se je pokazalo, da če verjameš v energijo in višje dobro, se vse uredi kot se mora. In se je.

Ko sem bila najbolj na psu, je priletelo elektronsko sporočilo sinovih srčnih vzgojiteljic iz vrtca, ki sta mi poslali dobre misli, ki so mi dale neverjeten pogon za naprej.

“Vedno verjemi vase! Le ti veš kolikokrat te je življenje že zlomilo, kaj vse si dala skozi in kakšna moč se skriva v tebi! Če je šlo do zdaj, bo šlo še naprej!” (Rok Gracer) 

Še danes sem hvaležna za vsako podporo, ki sem jo dobila. Od ljudi, za katere nisem niti najmanj pričakovala.

Dojela sem tudi, da imam neizmerne talente. Sicer takšne, ob katerih sem se celo življenje spopadala z občutki nesprejetosti, na trenutke sem morda okolici izpadla celo vzvišena. Malokrat sem od okolice dobila potrditev zaradi teh svojih lastnosti. In celotno dogajanje mi je dalo največje darilo, ki ga nisem niti pričakovala: vrednost sem si dala sama! Ugotovila sem, da sem vztrajna in odločna (in ne trmasta kot sem morda od marsikoga poslušala pretežni del svojega življenja). Odlično se soočam z izzivi. Ugotovila sem še, da sem izredno empatična in se lahko vživim v občutja drugih (in ne da sem občutljiva, da se z mano o določenih stvareh sploh ne da pogovarjati). Ne trdim, da vmes nisem bila jezna, ker starša nista občutila vseh mojih stisk, da se te dobre lastnosti validirajo. Ampak sem kljub vsemu ohranila mirno kri. In vesolje je poskrbelo, da sem preko facebook prijateljice in sošolke iz srednje šole, s katero sicer sploh nisva v rednih stikih, prišla do kontakta zdravnice iz Infekcijske klinike v Ljubljani. Opremila me je z zadostnimi podatki, da sem vedela, da oče potrebuje bolnišnično oskrbo. Vse to sem razložila obema staršema, a oče še kar ni hotel dojeti resnosti situacije. Njega je bilo strah bolnice in da bo tam umrl. Mama je njegov strah začutila in ga zagovarjala. V meni se je prebujala mešanica žalosti in jeze: kdo pa mene začuti v mojih stiskah, v mojih strahovih? Poklicala sem še svojega kolega, ravno tako zdravnika, in mu opisovala v kakšnem stanju je oče. In prosila sem ga, če lahko govori z očetom. Ker jaz ga ne uspem prepričati, da mora v bolnico. Tako da angelov varuhov je v tej zgodbi res veliko in hvaležna sem za vsakega izmed njih.

Oče se je zvečer, ko je govoril s kolegom zdravnikom, odločil, da pristane na to, da bo potreben pregled pri zdravniku. Ker je bila ura devet zvečer, ni želel, da pokličem urgentno službo (čeprav jaz bi jo). Kako zelo me je bilo tiste noči strah. Ali bo preživel noč, ali ne. Vedela sem, da se stanje lahko v pol ure rapidno poslabša. In sem se prebudila ob vsakem kašlju in čakala. No, vendarle smo dočakali jutro. Takoj, ko sem prišla v jedilnico, sta bila mama in oče že za mizo in prva stvar je bila, da je mama rekla, da je oče bolje. Bolje? Ja, seveda. Spet vzorci, ko se nisi sposoben soočiti z realno situacijo. Nekaj sta še momljala o tem, da se bo šel oče stuširat, jaz pa sem samo pograbila telefon in poklicala očetovo osebno zdravnico. Brez odločnosti, vztrajnosti ter vere vase mi ne bi uspelo. Prav tako mi ne bi uspelo, če ne bi po pravniško zdravnici namenila tisto, kar ji gre. Da vendar jaz in mama ne moreva po telefonu postavljati diagnoze ter da očetu pripada, da ga pregleda zdravnik! In so prišli z reševalnim vozilom ter ga odpeljali. Jaz sem planila v jok, v trenutku, ko je rešilec odpeljal z dvorišča. Žalost, ker me oče sploh ni bil zmožen pogledati v oči. Jeza, ker sem imela občutek, da nihče ne razume, kaj ob vsem tem doživljam jaz: jaz sem ga okužila, jaz sem ogrozila njegovo življenje, strah pred lastno operacijo, na katero čakam. Aaaaaaaaa! Norišnica v glavi. In nato preklop: ponos! V roku par ur je namreč priletel sms, da mu kisik pomaga. Ponoči je bil v bolnici v hudi dihalni stiski, ki je doma ne bi preživel. In ja, ponosna sem še danes! Rešila sem očetovo življenje! Tanja. Bojevnica! Ki je vredna. Odločna. Vztrajna. In verjame vase.

Par dni sem ostala še pri mami. Oddahnili sva si. Oče je bil na varnem, midva pa sva bili vsak dan bolje. Mnenja stroke so si bila različna glede tega, koliko časa bom še kužna. Ampak tudi tokrat mi je angel varuh poslal strokovnjakinjo z Infekcijske klinike, ki mi je v pravem času ponudila strokovne odgovore. Kljub temu, da je bil kontrolni bris na korono še vedno pozitiven, po 10 dneh od prvega testiranja, nisem bila več kužna. Aleluja!

In po 20 dneh izolacije sem odšla domov v modro hiško k otrokoma in možu.