Če sem se ob prejšnjem zapisu spraševala, kam je šel mesec januar, se zdaj sprašujem, kam je zletela prva četrtina letošnjega leta. Ne morem dojeti, da smo že v drugi polovici marca. Diši že po prvomajskih praznikih. In za ovinkom se že nasmiha poletje. Kljub temu, da je v gorah še sneg in mi vsako jutro ta pogled poboža srce, ko peljem kužka na sprehod, že začenjam čutiti, da se skupaj s pomladjo prebujam tudi jaz. Počasi. Ampak se. Prebujam. Iz zimskega spanja. Večletnega?
Napredek ali nazadek?
Še nedolgo nazaj, morda kak dober mesec, sem po tem, ko sva dala z možem oba otroka spat, prišla v spodnje nadstropje in ga blazno resno vprašala: “Sašo, želim, da si popolnoma iskren z mano. Ko me vidiš in opazuješ v zadnjem obdobju, ali vidiš v meni napredek ali nazadek? ” Oba sva se glasno zasmejala ob zvenu besede nazadek. Vem, da to sploh ni slovenska beseda. Ampak meni se tako hecno sliši in všeč mi je občutek, da takoj razelektri vibracijo, ki sem jo skušala v to besedo zaobjeti. Kakorkoli, zanimalo me je, ali mi gre na bolje ali na slabše, glede na to, da me telo ves čas nekaj heca. In spet se smejim, ker vidim, da je iz prstov ob tipkanju na tipkovnico zletela beseda “heca”. Ne “boli”, “matra”, “muči”. Ampak heca. Ali čutite razliko? V bistvu si pravkar sama odgovarjam na vprašanje. Resda z zamikom, glede na to, da sva imela ta pogovor s Sašem kar nekaj časa nazaj. Ampak evo, imam odgovor: vsekakor imam občutek, da napredujem. Čeprav telesno tega (še) ne (ob)čutim. Znova in znova se mi pojavljajo bolečine v želodcu, črevesju, brez nekega logičnega sosledja. Pa še vedno me boli rama in kolk. Pa gotovo še kaj. Ampak se mi ne da več niti razmišljati. Ne da se mi niti več ukvarjati, od kje določena bolečina. Ne. Imam dovolj. Dovolj razmišljanja o bolečini. Dovolj je rakastih scenarijev. Začenjam namreč čutiti, da lažje shajam z bolečino, ko se pojavi. Ni več pretežni del mojih misli. Moj dragi um se je začel umirjati. In kako hvaležna sem, da mi pošilja nežne in sodelujoče ter podporne misli. Večino časa. Vidim, da takrat, ko so misli še vedno osredotočene na bolečino, bolezen, skratka vse slabo, jih zmorem samo opazovati. In spustiti. In opustiti. In dovoliti, da odidejo. Ker to ni (več) moje. In to JE napredek.
Življenje mi je v prebiranje prineslo knjigo od Michalea A.Singerja: Predaja življenju. Dobesedno požrla sem jo, ker sem na dah prebrala osebno zgodbo pisatelja, kako se je predal življenju. Ko je iskal sebe, se je odločil, da se bo predal življenju in vsemu, kar mu to ponuja. In ob tem JE našel sebe. Ta moč zaupanja v višjo silo, v Izvorno energijo, ki nas obdaja, je dih jemajoča in navdihujoča. Tudi s pomočjo te knjige sem uspela opuščati še bolj in bolj vse svoje vsiljive misli, ki so se v vseh teh letih razvile v omejujoča prepričanja, ki so mi hromila življenje. Na zadnji strani knjige je zapisan stavek, ki me znova in znova, ko ga preberem, ozemlji. In hkrati poveže z Izvorom.
“Na določeni točki ni več boja – je le še brezmejen mir, ki nastopi, ko se prepustimo popolnosti onkraj svojega razumevanja. Čez čas se celo um neha upirati, srce pa se preneha zapirati.”
Kaj ni božanski stavek? Jaz ga tako zelo čutim. Moj um se res utiša. In ob tem začutim sebe. In NIČ drugega. Ne rabim več razmišljati. In to je izjemen občutek.
Kdo sem jaz, ki sem zdrava?
Želim deliti še izjemen čustveni premik, ki sem ga delala v naši Akademiji dopuščanja svobode. Želela sem ozavestiti, da sem ok s tem, kar sem. Z vsemi bolečinami, ki jih še imam. Ker sem se ob tem ves čas zavedala, da jih sprejemam lažje in lahkotnejše, ampak čutila sem, da me še nekaj bremza. Da zelo malo manjka pa bom svobodna. Predala sem se čistemu občutenju. Vsega. Ni več sekala ven nesposobnost kot po navadi. Da sem nesposobna, ker se ne uspem docela pozdraviti. Samoozdraviti. Nisem več niti čutila naveličanosti v zvezi s tem. Niti neke frustracije. Le čutila sem še neko kepo. Da mora biti nekaj več za tem. In tale premik je kar dolgo trajal… Prav spomnim se, da dolgo časa nisem zmogla občutiti vzpodbudnih in prijetnih občutkov. Pa sem si dovolila samo, da sem. S tem, kar je bilo. Na kar mi moj dragi, prečudoviti um pošlje misel oziroma vprašanje: Kdo sem jaz, ki sem zdrava? In to vprašanje mi je odprlo polje novih razsežnosti. Odprlo se je srce in preplavil me je občutek čistega miru. Čiste svobode. Dovolj mi je bilo, da sem se zgolj kopala v vibraciji vprašanja. Nisem potrebovala odgovora. Um ni potreboval odgovora. O moj bog, kakšna je to svoboda!
Čutite to moč? V vprašanju, ki ne rabi odgovora.
Še danes imam od tega premika dalje navado, da si vsako jutro postavim vprašanje. Po navdihu. Dopustim, da um skreira po svoji presoji. Uau, začenjam zaupati umu. In potem vedno uspem to misel zaučtiti. Um sodeluje s srcem! Dragi moji, um sodeluje s telesom. In vprašanja prihajajo eno za drugim. Včasih tudi med dnevom: na sprehodu, med službo, med klepetom s prijateljico. Um mi jih pošilja in tako zelo sem srečna, da sem odprta, da prihajajo v lastnem tempu. V tem oziru se ponižno in hvaležno zavedam, da sem vodena. Izvorna vprašanja, ki vzbujajo v meni izvorne občutke:
- Kdo sem jaz, ki sem brezmejna? Oh, že ob zapisovanju tega stavka uspem začutiti vso veličino vsega našega vesolja.
- Kdo sem jaz, ki sem ljubezen? Ta stavek me napolni z mehkobo.
- Kdo sem jaz, ki sem Izvorna energija? To mi vzbuja občutek pripadnosti. Nisem (več) sama.
- Kdo sem jaz, ki sem vse, kar je? Tu se razkriva zlitje z vsem, kar je. Z vso prečudovito naravo, drevesi, rožami, živalmi, rekami, morjem.
- Kdo sem jaz, ki delam lahkotno? Ob tem stavku v službi kljub povečanemu obsegu dela delovnik preživim v notranjem miru in izjemno produktivno.
- Kdo sem jaz, ki sem neustrašna? Ob tem začutim moč in pogum, kaj vse bom še v življenju ustvarila.
- Kdo sem jaz, ki sen neustavljiva?
- Kdo sem jaz, ki sem svetloba?
- Kdo sem jaz, ki sem resnica? Ta stavek sicer ni moj. Izrazila ga je druga čudovita duša. Ampak mi v hipu požene korenine. Tako močno me prizemlji in si predstavljam, da sem mogočno drevo. Čisti modrec. Čista zvestoba Sebi.
- Kdo sem jaz, ki sem sposobna? Preprosto sem. Jaz.
Teta Krivda
Prejšnji mesec mi je na pot prišla še ena knjiga. Nisem je niti še cele prebrala. Je kar gosta po vsebini. In jo berem izrazito počasi. Pač po občutku. Ampak očitno imam od te knjige nekaj že sedaj, čeprav sem šele na polovici.
Beseda “opustiti” je omenjena tolikokrat, da se mi je očitno že sedaj dodobra usedla. Opisuje namreč, kako prepoznavati naša omejujoča prepričanja in občutke, ki nam jih ta vzbujajo. Pravzaprav precej podobno kot čustveni premiki. Če bi lahko strnila vse skupaj v formulo, bi izgledala takole:
- prepoznaš kaj čutiš;
- si dovoliš to čutiti ( o tem bi lahko doktorirala, ker se sliši bolj enostavno kot v resnici je. Ampak v resnici, ko enkrat to zmoreš, JE enostavno in postaneš zmagovalec svojega življenja, ker se nobenega čustva in občutka več ne bojiš);
- in opustiš to, kar čutiš. Dopustiš občutku, da odide. Opuščaš, opuščaš, opuščaš. In energija steče.
In takole sem se prejšnjo nedeljo, ali pa je že dve nedelji nazaj, zbudila in kar naenkrat dojela. Ves čas sem v krivdi. O moj bog, jaz sem ves čas v krivdi. In to glede dela na sebi! Glede dojemanja sebe. Glede sebe, sebe, sebe. Dojela sem, da sem sama sebe in svoje delo na sebi za sebe ves čas dojemala kot “not good enough”. Ne dovolj dobra, ne dovolj natančna, ne dovolj vztrajna, ves čas v krivdi, da ne delam ok, da se ne učim dovolj, da ne raziskujem dovolj, da ne meditiram dovolj, da ne počivam dovolj, da ne športam dovolj, da nisem dovolj duhovna. O moj bog, kakšno razodetje! Dojela sem, da sem padla v past krivde tudi glede dela na sebi. Tako zelo močno sem si skušala pomagati, si rešiti življenje, si povrniti zdravje, da nisem dojela, da se pravzaprav ob tem ves čas krivdiram. Česarkoli sem se lotila, je bilo spodaj prepričanje, da ni dovolj. Da ne bo pomagalo, ker gotovo je še kaj, kar ne vem, kar nisem še poskusila, kar nisem še prebrala… In ta triumfalni trenutek, ko sem v postelji to dojela, je bil tako zelo močan, da se mi je na obraz narisal čisti nasmeh. In to meni, ki sem se zadnje čase ves čas spraševala, zakaj se ne prebujam z radostnimi mislimi. In v trenutku, ko sem se zavedela te krivde, je napetost popustila. Popolnoma! Slišite to? Popolnoma! Zmogla sem biti s krivdo in v trenutku sem hkrati lahko dopustila, da odide. Da začne odhajati. Vem, da je to proces. Ne gre takoj. Ampak odhaja. Jaz čutim, da teta Krivda odhaja. In to je tako dobro občutiti, da sem povsem blagoslovljena že samo s tem, da sem jo našla. To teto. In je tako kot da bi jo na pomolu opazovala, kako se je vkrcala na ladjo, jaz pa ji iz celine maham v slovo.
Izjemno!
In ob tem vsak dan znova uspem začutiti, da se prebujam. Hkrati z naravo, ki koraka v pomlad, se prebujam tudi jaz. Ob tem imam res občutek, da ni šlo le za zimsko spanje pretekle zime, ampak večletno hiberniranje. Dobro jutro, Tanja!
Bolj odprta se sedaj sprehajam skozi gozd ob našem pravljičnem Šumberku ter ob naši prečudoviti Kamniški Bistrici in preprosto srkam sok Življenja. Lepo je biti del širše slike. Lepo je bili del narave. Lepo se je zavedati, da SEM tudi jaz narava. Da sem Življenje.
Kdo sem jaz, ki sem Življenje?
