Velikonočni prazniki
Bil je petek tik pred prazniki. Res sem se veselila podaljšanega vikenda z namenom barvanja jajčk in vzporednega ustvarjanja rastlinskih jedi za naju z možem. Družinsko smo bili zmenjeni tudi s prijatelji in seveda z družino. Čakali naj bi nas res lepi in sproščeni prazniki.
No, pa se ni zgodilo. V tednu pred praznikom se je mož urezal pri delu. Vrezna rana je bila tako zelo minimalna, da sem si vsakič, ko je rekel, da ga boli, sama pri sebi mislila in mu celo na glas parkrat izrekla, naj se namaže s smrekovim mazilom ali pa Bepanthenom in bo vse ok. Prav nisem polagala pozornosti na to mikro ranico. Sredi tedna pa mu je začelo kljuvati in vedela sem, da to ni ok. Ko je dobil še vročino, sva sprva mislila, da gre za vzporedno neko prebolevanje viroze, ker ga je že cel teden bolelo grlo. V petek pa že skoraj ni mogel iz postelje. Hitro sva šla v akcijo do zdravnika in kar naenkrat sva imela napotnico pod nujno za Polikliniko. Trpel je v neznosnih bolečinah, komaj stal na nogah, ko je kar kmalu izvedel, da bo moral na operacijo in da ga čaka poseg v splošni anesteziji. Tisti dve uri, ko sem čakala z njim na hodniku in je še komaj sedel pokonci ob čakanju, da ga odpeljejo na oddelek in ga pripravijo za poseg, sta mi tako zelo ostali v spominu. Kar naenkrat se je zgodilo, da sem bila jaz tista, ki sem tolažila in božala njega. Po vseh letih mojih bolezni in dolgotrajnega okrevanja so se nama vloge čez noč obrnile. Ma kaj čez noč, v roku par ur. Sašo je bil tisti, ki je rabil podporo, mojo moč in vero vanj. In v celo situacijo. In čakajoč, da ga odpeljejo na operacijo, sem bila neizmerno mirna. Prav čutila sem, da se bo vse izteklo kot se mora. Še sedaj, ko to pišem, sem hvaležna, da sem takrat čutila tako močan mir. In hvaležna sem bila tudi za spoznanje, ki me je dobesedno pustilo brez besed. In to mene, ki sem vsa ta leta očitala možu, zakaj se je ob moji prvi in nato še drugi diagnozi tako zelo zaprl vase in se vklopil le v operativni um, da smo mi kot družina obdobje operacij, bolnic in okrevanj sploh preživeli. Prav tam na hodniku Poliklinike sem začutila, da sem se tudi jaz zaprla vase. Nisem imela tolažilnih besed, nisem imela nič za povedat. Jaz, gospa, ki ima vedno toliko za povedati in očitati drugim, ko tega ne zmorejo. Ugotovila sem, da res nimam kaj za povedati. In ob tem sem začutila, kako se mi je rodilo globlje razumevanje do Saša, ko vsa ta leta ni zmogel vedno povedati tega, kar sem jaz želela slišati. To sem celo uspela skomunicirati z njim še preden so ga odpeljali. Da bo tale situacija, ko bo vse za nama, zagotovo doprinesla nama in najinemu odnosu, ker bova sedaj oba zmogla drug drugega razumeti tako v vlogi tistega, ki rabi pomoč in v vlogi tistega, ki je za oporo. In tako sem brez besed le čutila vero v to, da se bo res odvilo kot se mora.
Ko sva se poslovila in so ga transportirali na oddelek, sem zapustila Polikliniko. Obdobje brez besed in občutka miru ni trajalo dolgo. Mir glede tega, da bo s Sašem vse ok je ostal. Samo da sem prišla na dnevno svetlobo, pa se je oglasil um, ki je začel nagajati meni. Tanja, kako boš preživela, kako boš sama zmogla zrihtati oba otroka, pa še podaljšan vikend je pred tabo, kako boš z njima speljala velikonočne praznike, saj vendar nisi sposobna? Poklicala sem prijateljico Sašo, da sem se zjokala tam na robniku pločnika pred ljubljansko urgenco. Ulilo se je iz mene in teklo kar nekaj minut. Kako ne morem in ne zmorem ostati sama. Vzporedno ob vsem tem čustvenem dogajanju sem se hkrati zavedala, da ven iz mene tolčejo še vsa tista prepričanja, ki ji imam globoko zakopana v svoji podzavesti in se ob tem celo uspela zavedati tudi svoje moči, da te okostnjake vržem dokončno iz svoje omare.
Dnevi, ki so sledili, res niso bili enostavni. Imeli smo vse prej kot “picture perfect” praznike. Ko je bil splet preplavljen s krasnimi fotografijami čudovito pobarvanih jajčk, se je nam doma vse lomilo in fižilo. Drla sem se na oba otroka, ker nisem zmogla drugače. Lotili smo se peke kolača, da ga bom popoldan nesla Sašu v bolnico, zadala sem si, da spečem še kruh zase, da ga nesem na popoldansko velikonočno pojedino pri mojih starših. Da to še ni vse, sem si naložila še to, da poleg vsega naredim še krasne pisane kroglice, ker sem pred dnevi dobila en krasen recept in sem ga želela preizkusiti. Bila sem, in hkrati sem se tega z vsakim dihom zavedala, kot tisti hrček na kolesu, ki ne zna in ne zmore stopiti dol z njega. Poganja, poganja, poganja in ve, da je preveč, ampak ne gre dol. Za barvanje jajc sem otrokoma samo dala vsakemu svoj flomaster v roke in sta risala. To sem si celo zmogla olajšati. Ostalo pa sem bila res kot hrčica, preplavljena z nalogami, ki se jim ni bila sposobna odreči.
Veliko se nam je lomilo, a vmes so bili tudi lepi in povezovalni trenutki. Tako nam je marsikaj uspelo, veliko pa nam tudi ni. Pecivo se nam je zažgalo, uspel nam je le en medvedek za očija za v bolnico. Košare s perilom so bile na pultu par dni zapored, nisem imela moči, da bi vse pospravili. Otroka sta bila naporna zame. Naporna zato, ker sem se res zavedala, kateri vsi programi mi tečejo v ozadju in želijo ven, da se jih dokončno osvobodim. Ob tem ju nisem skušala prikrajšati za občutek praznikov, čeprav bi bilo lažje, da bi samo bili. Vesela sem, da sem to imela ves čas ozaveščeno, ampak zdržati s temi občutki nesposobnosti in vso rutino obeh otrok in njuno šolo, ko je bilo praznikov konec, ni bilo enostavno.
Tako zelo sem hvaležna naši Akademiji dopuščanja svobode in Nataši Ašvati, ki nas vodi. Da smo se našle mojstrice, ki si lahko stojimo ob strani. Ter Bernardi in Tei, ki sta me tako brezpogojno podpirali in mu nudili čas in prostor za moje stare in omejujoče programe ter vse čustvene premike, ki sta jih delali z mano. Ni besed, da sem imela v tem obdobju, ko sem bila cel teden sama brez Saša, na voljo čustvene premike in ostale meni ljube osebe, ki so mi pomagali, da sem sproti čistila še vedno vse “ne zmorem” programe, krivdo, ki se mi je ob tem prebujala, občutek, da sem slaba mama, nesposobna Tanja… Uf, koliko je bilo tega. Res je šlo za čistko.
Kaj sem vse spoznavala tisti teden? Da si še vedno ne dovolim čutiti utrujenosti. Ker utrujenost predstavlja bolezen. Da sem slaba mama, ker povzdigujem glas na svoja otroka. Da sem slaba mama, ker se tega zavedam in nisem sposobna tega presekati. Aaaaaa, ta krivda, krivda, krivda. Nesposobnost, nesposobnost, nesposobnost. S pomočjo čustvenih premikov sem izjokala toliko stare sebe na plano. En dan se spomnim, da sem šla v banjo in samo jokala. Jokala v kosu gotovo slabe pol ure in si popolnoma brez obsojanja dovolila čutiti, da sem slaba mama. Nato pa je s sprostitvijo te nakopičene energije počasi prišlo malce boljše počutje in spoznanje, da sem lahko popolna v svoji nepopolnosti. In prišlo je zavedanje, da sem z razlogom mama Gaji in Nejcu in da najboljše šele prihaja. In misel, da je Izvor poskrbel za to, da sem prav jaz njuna mama in da sta si onadva mene izbrala za mamo, me je v tistem momentu tako zelo oblila z ljubeznijo. In ti mali drobci ljubezni so mi bili dovolj, da sem zdržala ta tempo. Hkrati me je polnil odnos s Sašem, ki je bil v bolnici. Tako sva bila lepo povezana kljub temu, da sva bila narazen. Vsak dan sem komaj čakala, da ga grem obiskat, da si oddahnem od otroškega direndaja in družinske dinamike ter da eno uro lahko samo SEM. Da samo SVA.
Po tednu dni je prišel iz bolnice in smo padli v operativo. Otroka, šola, gospodinjstvo, Saševe terapije, moja služba. Tako zelo se me je začela lotevati utrujenost.
Prvomajski prazniki
Planiran smo imeli izlet v bosanske piramide. Vse smo odpovedali. Jaz sem se tega res veselila, otroka tudi, ker smo bili zmenjeni še z eno prijateljico in njeno hčerko, da gremo skupaj. Močno me je zaznamovalo to, ker je odpadlo to, po čemer sem hrepenela. Bosne sem se res veselila, ker mi je jeseni tako dobro dela. Tam sem se res počutila zdravo. Tu pa sem bila sedaj tako zelo izčrpana. In sama izčrpanost ni bila dovolj, da sem se ustavila. Telo je začelo kazati, da ne zmore. In tako mi je dalo pravzaprav telo darilo, da sem se ustavila. Spet. Tokrat le noro boleče grlo in cel vrat ter bolečina v hrbtu, ki je prosevala v prsni koš. In zoprn kašelj. Ker si nisem uspela dovoliti biti samo utrujena, je prišla bolečina, da me je ustavila. In spet je bil petek, tokrat pred prvomajskimi prazniki, ko sem imela planiran dopust, ko sem se prav ustavila in si rekla: “Pa dobro Tanja, boš res dala dopust za to, da doma kašljaš, da te vse boli in komaj dihaš?” In sem pisala zdravnici za bolniško odsotnost. Komajda, ker me je ob tem noro hromila krivda, ker nisem imela vročine. Spet ozaveščen še en program, da ti bolniška pripada le, če imaš vročino!
Par dni praznikov mi je noro pasalo. Bili smo doma in delali smo nič. Le tu in tam kaj malega od gospodinjskih opravil. Gaja je takoj po praznikih praznovala 11. rojstni dan. Pa imamo najstnico v hiši! Predihavam in vdihavam puberteto. Grlo me ni in ni nehalo boleti. In tako sem 3. maja stežka podaljšala bolniško odsotnost. Tako me je dajala krivda do sodelavcev, ker so ostali sami brez dodatnega para rok in možganov. Hvala bogu sem se ob tem zavedala, da ne želim kreirati Tanje, ki daje sodelavce pred sabo, ampak želim v prvi vrsti poskrbeti zase. Zase in posledično za moja dva otroka in družino. Tako sem počasi počasi podaljševala bolniško in shajala s svojo utrujenostjo. Bolečina v grlu je prihajala in odhajala, kašelj pa je jenjal. Utrujenost, ki se ni zmanjševala, pa je bila vsak dan bolj nadležna. Nisem in nisem ji dala časa in prostora, da bi jo prečutila. Zdravnica je opravila kar nekaj rentgenskih posnetkov zaradi bolečin v hrbtu in poglobljeno analizirala kri. Ne bom pozabila dneva že v drugi polovici maja, ko sem bila pri njej v ambulanti in so bili krvni izvidi izvrstni v vseh postavkah, vsi minerali in vitamini v super okvirih, le znižane sem imela levkocite zaradi očitnega prebolevanja neke viroze, ko me je pogledala v obraz in dejala: “Gospa, vi ste zdravi.” Bila sem tam in sem jo slišala, nisem pa bila sposobna slišati tega njenega odgovora. Nisem ga bila sposobna sprejeti. Vedela sem, da moram narediti čustven premik. Ker sem se ob tem zavedala, da sem spet našla še en star program, ki mi ne služi. Nisem bila sposobna sprejeti informacije, da sem zdrava. Pa kaj hudiča rabim biti res bolna, da si dovolim počivati? Zdravnica mi je podaljšala stalež, da si dodobra opomorem in še sedaj sem ji hvaležna za to, da je prepoznala, da sem potrebovala čas zase.
Mesec maj – čistka vsega starega
In tako sem doma vadila biti Tanja, ki zna počivati tudi, ko ji zdravnica reče, da je zdrava. Da se zastopimo, utrujenost ni odšla, komaj sem hodila po stopnicah, na trenutke sem bila kar ohromljena od te utrujenosti. In vedela sem, da jo moram sprejeti. Utrujenost. Kot del življenja.
Krasni osebi, raje rečem kar duši, sem nekega dne pomagala skozi njena čustva. Vodila sem jo skozi čustven premik, ko je dobesedno pred mano začela bruhati. O moj bog, kakšna izkušnja. Tam se bila za njo. Jaz sem bila sposobna držati varen prostor, da dobesedno prebavi del sebe, ki ji ne služi več in ga odvrže. Res sem bila ponižno hvaležna, da to zmorem in ob tem sem res čutila, da začenjam pisati novo zgodbo. Ko lahko jaz pomagam drugim. Oh, kako božanski občutki so to. Pomagati drugim in hkrati znati pomagati in prisluhniti tudi sebi.
Ob nočeh se mi je začelo dogajati, da sem lahko šla ven iz svojega fizičnega telesa. Čutila sem, kako sem nad telesom in sem si lahko mogočno žarčila zdravje v svoje telo.
Čudovita Bernarda mi je nekaj dni zatem, ko sem dobila še menstruacijo in me je utrujenost še bolj potisnila v posteljo, pomagala delati čudovit čustven premik, kjer sem si dovolila prečutiti svojo najhujšo temo. Dovolila sem si čutiti, kako sem ujetnica svojega telesa. Želela sem čutiti besede zdravnice, da SEM zdrava. Precej na začetku premika sem se videla ujeto v kletki, zunaj nje pa je bilo življenje. Ob tem sem čutila tak obup in nemoč, da že dolgo ne. Solze so tekle, telo je drhtelo in se dobesedno treslo. Jokala, jokala, jokala sem. Solze me hvala bogu več ne plašijo, ker vem, da se čistim. Tako sem čistila ogromno nečesa, za kar sem bila prepričana, da je že predelano. Pa očitno ni bilo. Sedaj je dozorelo, da gre ven iz mene. Sedaj sem šele tako močna, da se soočim s svojim najhujšim sranjem. In med premikom sem dobesedno v nekem trenutku čutila vse pokojne duše, ki so še za časa življenja naredile samomor. Bila sem tam z njimi na pokopališču. Ob tem sem čutila tako močno naklonjenost do njih, da me je spoznanje kar zalilo. Tako močno sem čutila njihovo stisko, posledično pa čisto naklonjenost do vseh teh duš. In po tem, ko sem si dovolila to čutiti, sem začutila, da vse, kar čutim, ni moje. Vsi ti strahovi in nevera vase, niso moji! In nato sem začutila, kako preraščam svoje telo. Izven kletke, v kateri sem bila ujeta, sem kot Zavest šla skozi meje svojega fizičnega telesa in se čutila neverjetno razširjeno in vseobsegajočo. Občutek je bil božansko lep in poln miru. Celo telo je bilo mravljinčasto, v obraz sem čutila tisto močno energijo in naval kot po kakem dobrem orgazmu. Nepopisno lepo. Tako zelo sem hvaležna Bernardi, da je bila ob meni za mene, da se je sprostilo toliko ene stare energije. Res je šlo za močan premik in začutila sem, da sem več kot svoje telo. Jaz sem več kot svoje telo! Jaz sem dejansko z vsako celico svojega telesa in z vsem energijskim poljem okrog sebe čutila, da sem več kot telo. Bila sem Zavest. Bila sem del Izvorne energije. Na koncu premika sva se z Bernardo povezali in se obe nahajali izven kletke. Moje fizično telo je bilo še ves čas v kletki, jaz kot Zavest pa zunaj nje in sva pomagali vsem dušam, ki so naju potrebovale za podporo. Resnično sem čutila čisto pripadnost Sebi in tako močan občutek povezanosti hkrati z Izvorom, da ne najdem besed, ki bi povzele veličastnost vsega.
Ta občutek, da sem več kot svoje telo, sem močno čutila še kar nekaj dni zatem. Še sedaj, če zamižim, lahko podoživim to fantastičnost in razširjenost občutka biti izven svojega telesa.
Kljub vsemu olajšanju, do katerega sem prišla s premikom, opisanim zgoraj, pa sem zaznala, da je fizična izčrpanost telesa še kar prisotna. Čutila sem, da me to še vedno obremenjuje. In tega čustvenega premika sem se lotila sama. Dovolila sem si čutiti utrujenost. In ko se ob tem res nisem obsojala, je prišlo spoznanje, da me je strah, da nekega dne preprosto ne bom mogla vstati iz postelje. In ko sem si dovolila to občutiti z vso težo, ki jo je ta misel prinašala, je prišlo spoznanje, da me je pravzaprav bolj strah od tega, da ležim v postelji, strah lastnih negativnih misli! Da nekega dne ne bom več sposobna imeti pozitivnih misli. O moj bog, ko sem to ozavestila, sem bila kar srečna, da sem ujela zahakljano prepričanje, ki mi ne služi več, ker me samo hromi. In sem si dovolila občutiti še ta scenarij. Da nimam več niti ene same pozitivne misli. In ko sem čutila to grozo, je počasi začelo prihajati olajšanje. Prišla je misel, da jaz nisem moje misli. Tako kot nisem svoje telo, nisem moje misli. Jaz SEM Zavest, ki se razliva onkraj telesa v vso brezmejnost okoli mene. Videla sem se kot zavest in obsipavala utrujeno in izčrpano telo, ki leži na postelji, z ljubeznijo. Kmalu zatem sem začutila nebeško lepo zlitje z Zavestjo. Malček sem še čutila napetosti ob misli na utrujenost, ko sem ponovno zaprla oči in si predstavljala, da sem kot čoln na reki. Da lahko spustim vesla in plujem s tokom. Tudi čoln po vsakem dnevu naleti na noč in na čeri. Seveda bo še tema in bo bolelo. In bom utrujena. Ampak to JE del življenja.
Obožujem čustvene premike in to, kaj dosegam z njimi!
Moj 44. rojstni dan
V torek, dan pred rojstnim dnem, sem imela srečanje s pokojnimi.
Že nekaj časa so me spreletavale misli, da ni vse moje. Da vso sranje, ki ga doživljam v svojem telesu, ni moje. Da vsi strahovi niso moji. In kak mesec, morda celo dva, sem se spogledovala z idejo, da raziščem kaj v tej smeri. Na misel mi je prišla karmična diagnostika. Ampak toliko sem se pa že poznala, da sem vedela, kako je občutiti nekaj, kar te kliče tako močno, da veš in čutiš z vsako celico, da je zate. In to sem si prevedla v svoj novi moto: dokler nekaj tako zelo močno ne začutiš, da je zate, preprosto ni zate. Dokler ni popoln JA, je absolutni NE!
In tako se nekega dne zbudim, naredim vaje za Qigong, pozajtrkujem in ko pogledam na Facebook, se mi prikaže spletna stran od Barbare Pust Velikanje. Puf! Iz neba. Da je ona medij za komunikacijo s pokojnimi in da je ravno sedaj odprt kanal, ko duše pridejo sporočiti, kar imajo za sporočiti. Takoj SEM vedela in čutila, da je tole zame. Pisala sem ji in sva se dogovorili za srečanje. Ko veš, veš. Oziroma bolje, ko čutiš, čutiš!
In v torek dan pred rojstnim dnem sva imeli seanso. Ne bom šla v globino vsega, kar sem doživela. Želim deliti le to, da sta mi babica in dedek po očetu, ki mi za časa življenja nikoli nista znala pokazati naklonjenosti in ljubezni, prišla povedat, da jima je žal, da bi sedaj ravnala drugače in da vesta za vse moje bolezni in diagnoze ter sta ves čas ob meni ter me podpirata. Kar je najboljše pri vsem tem je to, da sem JU oba tako zelo močno čutila. Čutila sem tako njuno prisotnost in ljubezen, da so solze spet odplaknile vse, kar ni mojega. Oba sta bila v drugi svetovni vojni partizana in sta se borila, veliko je bilo smrti in grozot, za katere sta potrdila, da jih nista zmogla prenesti in je šlo vse name, ker sem edina v družini tako močna, da to lahko prenesem! Podarila sta mi najlepše darilo za rojstni dan, saj sta oba dejala, da mi podarjata tisto, kar si najbolj želim. In tako sem resnično (za)čutila svojo lastno vrednost in moč, da zmorem živeti in biti zdrava, kar čutim še sedaj. Poleg je prišla tudi moja mama. Tako sem klicala babico po materini strani. Prišla je s kuhalnico, saj sva ves čas mojega otroštva in mladosti skupaj kuhali. Pri mami sem še za čas življenja čutila vso ljubezen tega sveta in potrdila je, da je tudi ona tukaj zame. Da je vsakič, ko kuham in ustvarjam, z menoj v kuhinji in me podpira pri moji novi strasti. Uspela sem odvreči vse strahove, ki niso moji. Uspela sem slišati, da sem duhovno bitje, čigar namen je služiti Sebi in s tem tudi drugim. Sem svetloba. Sem luč.
In tako prerojena dobesedno že od srede, ko sem resnično imela svoj 44. rojstni dan, praznujem. Tako zelo sem hvaležna, ker čutim ob vsem tem prisotnost vseh pokojnih, da so tam zame. Jaz jih namreč ne čutim tam, temveč tu, ob sebi. In to tako zelo poboža. In se dobesedno kopam v teh občutkih, da nisem sama. Tako zelo blagodejno in osvežujoče je.
V sredo sem praznovala s svojimi Drobežki. Za vsak klic sorodnikov in prijateljev sem hvaležna iz globin srca, za katere sem mislila, da jih niti ne premorem. Ampak uživam v teh globinah, ker to sem jaz. Čuteče, zelo zelo čuteče bitje. Ki sveti in osvetljuje. Sebe in druge. Le dovoliti si moram. In zaupati. In samo BITI.
V četrtek sem praznovala s svojimi puncami. Od moža sem prejela krasno darilo. Že nekaj časa sem govorila, da želim svoje punce peljati na gonge. Ker nisem še bila in me je ta izkušnja tako zelo klicala, od kar je on pripovedoval, kako je bilo, ko so bili v okviru moške skupine oni na gongih. Tako mi je celotno organizacijo in seanso podaril za rojstni dan. Povabilasem moje zlate punce, ki tudi v moji temi stojijo ob meni, da se mi pridružijo na malce drugačnem praznovanju. Začutila sem tudi, da želim, da je Sašo ob nas. In smo šli. Res smo se meli nadvse fantastično. Krasno druženje v krasni družbi. Tea in Nataša Ašvata, v mislih sta bili z nami! Gongi so me spet popeljali izven telesa, čutila sem tako močno energijo, meni, ki me ves čas zebe, je bilo tako zelo toplo. Res, toplo priporočam in kličem na glas: diši po še! Na čim več takih rojstno dnevnih dni!
Nato sem v petek bila spet malce v stresu, ker sem imela tudi za soboto planirano žurko še z mojimi starši, bratom in nečakinjo. Ko smo se doma vsi skregali, se je energija umirila in kreativno sva se z možem lotila priprave za žurko. Otroka sta pomagala, kolikor pač sta.
In včeraj sem imela fantastično praznovanje, super lahkotno in povezano vzdušje z domačimi, da sem hvaležna do lune in nazaj. Za zmagovalni občutek je poskrbel tudi Primož Roglič, za katerega smo navijali in šli v njegovo čast po koncu žurke še z Drobežki na kolo.
Rada imam svoje življenje. Danes je nedelja, že peti dan po rojstnem dnevu in sem šele zjutraj pihala svečke. Ker smo prej pozabili. In tako sem danes sem pihala svečke ob svojih Drobežkih in s prisotnostjo pokojnih babic in dedka. Čudovito. Sem blagoslovljena. Res sem.
Kaj vse je še mogoče?
