Terapija z jodom

Predpriprave:

V ponedeljek in torek me je ta teden čakalo spet nekaj preiskav. Odvzem krvi, dajanje dveh injekcij rhTSH, jemanje testne doze radioaktivnega joda in čakanje na sredo, ko sem imela slikanje ščitnice.

V ponedeljek sem šla lahko na pregled hvalabogu po zajtrku in nisem rabila biti tešč. Takoj po aplikaciji injekcije sem imela planirano še terapijo v Radovljici in mamo, ki me je peljala, sem prosila, da bi šla še malo na sneg. In sva šli. Navkljub vsem prepovedim tega vladajočega režima. In kako zelo se je prileglo. Že po poti proti Zatrniku, sem vedela, da naju ne bo nihče ustavil in kaznoval. In naju res ni. Še ena lekcija, ki jo zlahka spravljam v prakso pri malih rečeh: če spustim kakršen koli nadzor ali strah oziroma skrb glede izida, se vedno izteče po pričakovanjih. Zakaj hudiča mi to ne uspe v celoti glede mojega zdravja? Da me ne bi bilo strah? Da bi zaupala, da se bo vse izteklo v moje najvišje dobro?

Sonce in belina sta mi pobožala dušo. In dala zavedanje, da bo še vse v redu. Malo sem se celo sprehodila po fino zamrznjenem snegu. Kako lepo je škripal sneg pod nogami. Bila sem res srečna.

Doma sem ugasnila od utrujenosti. In si dovolila biti utrujena. Otroka sta bila neizmerno srečna, ker sem z njima gledala risanko. Jaz pa tudi. Sicer še zdaj ne vem, katero risanko smo sploh gledali, ampak bila sem hvaležna, da imam vsakega na eni strani, da ju lahko čutim in božam. In prepustila sem se radosti, da sem lahko njuna mama.

V torek sem ponovila vajo na Onkološkem, vendar s to razliko, da sem morala biti tešč. Ojoj! Po aplikaciji injekcije sem morala čakati slabe štiri ure, da sem popila še testno dozo joda. No, to se je pa vleklo v nedogled. Trdi leseni stoli v čakalnici mi niso olajšali čakanja. Vse me je že bolelo, hrbet, rama. Želodec pa je krulil do nezavesti. Ampak je minilo. Čas čakanja sem si lajšala s klepetanjem s kolegi.

Poročanje s terena:

Včeraj pa je nastopila sreda. V bolnico sem morala iti spakirana kot da bom sprejeta na terapijo z jodom za 3-5 dni. In sem imela nahrbtnik s seboj. Vse pripravljeno, da ostanem, a z upanjem, da mi ne bo treba. Odvisno, kaj bo pokazala slika ščitnice.

Zjutraj sem odšla od doma okrog sedmih zjutraj, kar je običajno ura, ko hči vstane zaradi šole. Tudi ta dan je imela že prvo uro videokonferenco in me je prosila, naj jo zbudim preden grem. In naj jo zbudim pred sinom. Dobro, obljuba dela dolg, sem si rekla. Ampak vedela sem, da bo tokrat zame precej težje oditi od doma v bolnico, če bosta otroka že budna. Hči je sama od sebe prikolovratila v kopalnico ravno, ko sem pakirala še zadnje stvari in sva se tako močno stisnili kot že dolgo ne. Rekla mi je, da noče, da grem spet v bolnico. Pa sem jo bodrila z upanjem, da morda še danes pridem nazaj. Potem sem šla še do sina in ga sprva nisem nameravala zbuditi, ker je spal kot angel. In ko sem spet prišla do stopnišča, sem šla še enkrat do hčere, ki je medtem že splezala nazaj na svojo posteljo in ji dejala, da se mora itak zbuditi zaradi šole. In je šibnila dol po toboganu, mi še enkrat skočila v objem. Čutila sem, da se solze že nabirajo, ampak nisem hotela pokazati, kako mi je hudo. Ob vsem tem sem pomislila, da ne smem dopustiti, da bi hči zjutraj pri zajtrku sinu razlagala, da me je še videla in objela preden sem šla. In tako sem šla zbudit še sina. Iz trdnega otroškega spanca. Objela sem ga in se je zbudil, planil v sedeč položaj in izstrelil kot iz topa: nočem, da greš. In smo nekako prišli do stopnišča, kjer me otroka sploh nista spustila. Kakšno nemoč sem čutila. Tudi sama nisem hotela iti, hkrati pa nisem želela, da bi bila otroka še bolj v stiski zaradi mojega odhoda in sem se trudila vse skupaj prikriti. Solze so potem udarile ven iz mene v spodnjem nadstropju, nato v avtu, ko je mama prišla po mene in sem še skozi okno pomahala otrokoma v kopalnico. Obup! Kakšna žalost in nemoč, ko ne moreš biti v oporo svojima otrokoma.

No, na slikanju ščitnice je pokazalo, da je nekaj malega ščitničnega tkiva še ostalo v telesu in je potrebna terapija z jodom. Ostala bom v bolnici. Spet lačna in v strahu, da mi bo slabo, da bom bruhala, ko bom popila jodovo tabletko. Takoj, ko sem zvedela, da ostanem v bolnici, sem opazila svoje negativno razmišljanje in ga aktivno začela spreminjati. Da sem močna. Da je moje telo močno, da bo jod telo dobro preneslo in da bo vse v redu. Sama sebi sem bila tolažeč glas, da se bo vse v redu odvilo. Spustila sem strah in se prepustila, naj se izteče v moje najvišje dobro. Žalosti sem pustila biti z mano, ko sem novico sporočila otrokoma. In par ur sem potrebovala, da nisem več jokala, ko sem jih videla ali slišala. Potem sem pa nekako zvozila.

Popila sem to čudežno tabletko, s katero sem postala radioaktivna. Zaprta v svojo sobo brez okna, brez cimre in oborožena z navodili, kako naj hodim z rokavicami na stranišče, da ne prenesem sevanja na svoje telo. Obvezno pred tuširanjem na stranišče. Vsakič naj se umijem, ko si dam žvečilko iz ust. Kako hudiča naj potem jokam? Pa so mi neverjetno prijazne ter ustrežljive sestre in zdravnica vse razložile. Vsi izločki so radioaktivni. Prej, ko bodo šli ven, prej bo stopnja sevanja padla pod mejo in bom šla lahko morda že v petek domov.

Hvalabogu je kar nekaj časa trajalo, da so nam na oddelku prinesli to čudežno jodovo tabletko. Pa ne hvalabogu v smislu, ker sem bila tešč in še eno uro po tabletki ni bilo dovoljeno nič jesti in piti, ampak tri sotrpinke smo imele čas skoraj do 13. ure, ko smo z maskami na hodniku še vseeno lahko klepetale in se družile, preden nas zaprejo vsako v svojo samico. Tako sem prišla na idejo, da si z gospo, ki bo tri dni moja soseda, izmenjava telefonski številki, da si bova delali družbo vsaj po telefonu in druga drugo bodrili, ker bova v istem sranju. Dobesedno.

In tako je sreda, včeraj, minila relativno brez zapletov. Slabo mi ni bilo nič, ob 14. uri sem končno prišla do hrane, potem pa čim več tekočine, da gre ta jod ven iz telesa. Popoldan sem preklepetala s prijateljicami in mojo družino, zvečer sem si na Netflixu pogledala božični film. Spala sem presenetljivo dobro. Ob 5:30 me je iz trdega spanca zbudila sestra, naj pridem do vrat, da mi zmeri temperaturo. In nato sem lačna skoraj do 9.ih čakala na zajtrk. Vmes sem malo zaspala in se prebudila ob poku. Sanjala sem. In ko sem otrokoma na video klicu razlagala o sanjah, je sin rekel, da sva se očitno srečala v sanjah, ker je tudi on sanjal eksplozijo vlakov.

Danes je četrtek. S sosedo Dragico se slišiva večkrat na dan. Hvaležna sem, da je tu in da klepetava. In se pogovarjava o stvareh, ki običajno zunanjih ne zanimajo. Midve si pač deliva isto zgodbo. In se pogovarjava, koliko čaja je katera že spila, kolikokrat sva šli na stranišče. Male stvari, ki veliko štejejo. In so v uteho ter v kratkočasje. Aja, da ne pozabim. Ter koliko bombonov in čigumijev je katera že pojedla. Ter koliko limon sva že pocuzali. Vse zato, da se žleze slinavke ne bodo vnele in v upanju, da greva v petek obe domov. Zjutraj si voščiva dobro jutro in pred spanjem lahko noč.

Že oba dva dneva dobesedno požiram knjigo “Zdravje je v nas”. Moja draga prijateljica mi jo je posodila že tri leta nazaj. Stara Tanja bi rekla, da nisem imela časa za branje. Tanja, ki sedaj postajam, vem, da je vse samo stvar prioritet. Mogoče sem pa res rabila tole brco v rit in samico, da ugotovim, da je vse skupaj v moji glavi. Lahko si vzamem čas zase. Za Tanjo in Življenje. In sem neverjetno hvaležna, da sem tudi s pomočjo te knjige uspela ohraniti fokus na pozitivne stvari, ki so se mi v teh dneh bivanja zgodile. V bistvu sem skorajda ne kot na počitnicah. Imam mir, po katerem sem tako zelo hrepenela. In imam sonce lahko tudi ob polnoči. Sicer umetno, pa vendar. Kdo pa še te dni ima to, razen mene, sosede Dragice in gospe iz zadnje sobe tega hodnika?

Upam, da bom uspela ohraniti mirno kri do jutri. Čaka me slikanje vratu in celega telesa. Ja, začutim strah, ko vem, da obstaja možnost, da novice ne bodo dobre. Ampak vseeno bom poskušala storiti vse, da ga ne potlačim in da me hkrati ne ohromi. Vse se da. Le zaupati je treba. Sebi! In Življenju. Naj se izteče v moje najvišje dobro!