To be or not to be: let’s make it through the surgery

Ko sem se na “the četrtek” zarana vozila v Ljubljano, je lilo kot iz škafa. Tako zelo, kot da bi hotelo nebo nekaj sporočiti. Ali pa samo sprati težke občutke obeh, ki sva bili v avtu. Dež je namreč padal le za čas trajanja vožnje. Večino časa sva bili z mamo tiho, malo sva kramljali le glede tega, kako sva spali. Vmes med vožnjo po Zaloški ulici sem pomislila, le kako se mora počutiti mama, ki svojo hči pelje na operacijo. Že na drugo operacijo zaradi raka. Ker je v času moje prve nosečnosti tudi sama bila podobno bitko, sem vedela in čutila, da točne ve, čez kaj se prebijam jaz. In besede med nama niso bile potrebne. Spomnim se le zvoka dežja. Hvala bogu za prijaznega vratarja, ki je zadolžen za delovanje potopnega stebrička na ulici, ki vodi do Onkološkega instituta. Z mamo naju je spustil na ulico, ki je sicer za osebna vozila zaprta. Objeli sva se na prostoru za reševalna vozila in mama je odpeljala domov. Ko sem čakala pred Onkološkim institutom, ki se ob 6.45 uri odpre, je nehalo deževati. Spomnim se še izrazitega mraza in trde teme. In dveh žensk, ki sta bili pred mano. Vse z istim namenom. Sprejem v bolnico zaradi predvidene operacije. Spet sem bila najmlajša. Vse smo imele maske. In vse smo si besno razkuževale roke pred vstopom. Še zdaj ga vonjam. Razkužilo namreč.

V sobo sem bila sprejeta brez zapletov. Tehtanje, preoblačenje v seksi pižamo brez hlačk, spoznavanje sostanovalk v sobi, ki smo si jo delile. Obe starejši gospe sta prenočili v bolnici, tako da sem ju ravno zbudila, ker sem prišla direktno iz domače postelje. Ravno, ko sem se preoblekla, je že prišel kirurg, ki me je imel namen operirati. Postavljala sem mu kar nekaj vprašanj, na listek z vprašanji, ki sem si ga skrbno pripravila v nahrbtniku, seveda nisem pomislila. Kdaj bom šla domov iz bolnice, in ali bosta otroka lahko normalno šla v šolo in vrtec, če se bodo državni ukrepi zaradi epidemije sprostili in bosta šola in vrtec spet normalno delovala. Pa me ni razumel, kaj sem mislila. In sem pojasnila, da me zanima z vidika moje imunske kompromitiranosti, češ ali je kakšen zadržek, ali lahko po prihodu iz bolnice zaživimo normalno življenje brez strahu, da mi domov prineseta kakšne nove bacile. Začutila sem, da so mu moja vprašanja odveč. Tudi, ko sem vprašala, ob kateri uri sem predvidena za operacijo, mi je kirurg odgovoril, ampak zaradi slabega občutka, da so vprašanja nezaželena, njegovega odgovora sploh nisem slišala.

Ulegla sem se na posteljo in obe cimri sta mi dejali, da naj se pomirim, da bo vse v redu. Jaz pa sploh nisem imela občutka, da sem nemirna. Tudi pritisk in srčni utrip, ki mi ga je takoj za tem zmerila medicinska sestra, sta bila normalna, srčni utrip celo zelo nizek. In spet sem naletela na isto vprašanje kot vedno, če sem športnica. Hja, že 9 let niti ne. Zanimivo mi je bilo to, da me je razburilo, da me imata cimri za nemirno. Samo zato, ker sem kirurgu postavljala vprašanja. Onidve seveda nista vprašali ničesar. Jaz ne vem, ali je naša generacija res prerasla sindrom belih halj, ampak mene so določene stvari pred operacijo res zanimale. In to ne pomeni, da sem bila zaradi tega nemirna! Po drugi strani pa me kot nemirno ni dojela niti medicinska sestra. Slednja je ravno zaradi mojih vprašanj po tem, ko je šel kirurg iz sobe, prišla do mene in me vprašala: “Ali ste naša?” “Kako to mislite, ali sem vaša”, sem jo vprašala in dodala: “jaz sem svoja”. In je rekla, da zaradi vprašanj, ki sem jih postavljala, pač misli, ali sem del medicinskega osebja, ali sem morda zdravnica ali medicinska sestra. Pa sem se ji samo nasmehnila in dejala, da sem samo radovedna pravnica, ki se pretežni del svoje kariere ukvarja z medicinskim izrazoslovjem.

Nato smo čakale. Jaz sem bila predvidena prva za operacijo, za kar sem bila neizmerno hvaležna. Naj bo čim prej vse skupaj za mano. V vsej svoji mirnosti, za katero trdim, da sem jo imela, je prišel nemir. Nekaj me je začelo stiskati v prsnem košu in sem prav zaslišala svoj notranji glas saboterja in strašljivčka, kaj če je rak še kod, kaj če tale ščitnica ni edini problem. Nato sem si zavrtela meditacijo oziroma neke vrste hipnozo po telefonu in sem se pomirila. Tudi polovička pomirjevala je pomagala, da sem malo celo zaprla oči in zaspala. Na telefon sem še dobila video sporočilo svojih dveh otrok. Starejša hči že čisto odraslo, da me ima rada, mlajši sin pa otroško in hkrati že zelo odraslo, pa vendar posrečeno, da se včasih pač zgodi, da ima kdo raka in da mora v bolnico in da tako pač je in cmok, cmok, cmok v telefon, da me ima rad tudi on.

S slikami tega videa in fotografij, ki sem jih z malima na telefonu posnela večer prej, ko sem jima brala pravljico, sem odšla v operacijsko dvorano. Imela sem ju v mislih, v srcu, povsod. Tokrat me v operacijsko dvorano niso peljali na bolniški postelji, temveč z vozičkom. Tako mi ni bilo potrebno gledati v strop vseh tistih luči, ki jih imam v spominu še od prve operacije. S sestro, ki me je peljala, sva malo kramljali, vsebine pogovora se ne spomnim. Le operacijske sobe se spomnim, bilo je spet mraz, ko te slečejo in pokrijejo le z rjuho. In nato smeh. Da so končno lahko vsi brez mask, ker sem že prebolela korono. Končno ena varna pacientka. In res, občutek, da sem jo že prebolela in da sem vsaj sedaj varna, je bil res pomirjajoč. Tako da v vsem skupaj, še dobro, da sem že prebolela korono.

Nato mi je sestra dejala, naj pomislim na kaj lepega, da bom lepo sanjala. In sem. Na oba otroka. V mislih sem si izrekla, da mi bo uspelo in potem se ne spomnim ničesar več. Razen prvega odpiranja oči, ko je bila operacija že za mano. In se spomnim, da sem si izrekla: “Prišla sem nazaj, uspelo mi je.”

Nato so me pripeljali na intenzivno nego. Tako zelo sem bila omamljena in utrujena, ampak mirna, ker sem vedela, da je to vse skupaj od anastezije. Vmes mi je spet slabilo, spet bruhanje, ampak sem takoj zaspala nazaj. Nisem se tako zelo bala kot tri leta nazaj. Večino časa in tudi večino noči sem prespala. Vmes je ves čas piskal aparat, ker je bil srčni utrip tako nizek. Ampak me je sestra pomirila, da je to povsem normalno. Malo sem skušala govoriti, klicala sem moža, s katerim sem bila že prej zmenjena, da če ne bom zmogla, ne bom govorila. In sem se res samo javila. In zopet zaspala nazaj. Vmes spet trenutek budnosti, da sem prijateljicam napisala, da se počutim kot bi me povozil tank. In vmes sem se pogovarjala sama s sabo. Sama sebi sem bila najboljša prijateljica in si govorila, da se bo vse izteklo ok. In se je!

Naslednje jutro so nas prebudili že tako zgodaj! Mislim, da je bila ura nekaj čez 5. Jemanje krvi, tablete, merjenje pritiska. In akcija, naj vstanemo. Uf, se mi je zavrtelo. Glavo sem imela potrojeno, v desnem ušesu mi je zvonilo in pihalo. Grozljiv občutek. Ampak samo, če sem imela glavo naravnost. Čim sem jo malo nagnila, je zvok prenehal. In joj, kako sem bila lačna! Strah me je bilo, če mi bo spet kaj slabo, ampak sem si spet rekla, ne bo mi. Moje telo je močno in potrebuje hrano. In 4 ure kasneje, ko so nam pripeljali hrano, sem na mah pojedla dve jajci in dva kosa kruha ter skodelico čaja. Ne bom pozabila tega zmagoslavnega zajtrka, saj sem tik preden so mi ga postregli, izvedela, da grem po zajtrku domov! Tako da so imela jajca in kruh, ki so bila popolnoma brez okusa, najboljši okus vseh časov.

Ob 10.ih sem bila že v avtu. Mož in otroka so me prišli iskat. Še v lekarno po zdravila in v našo modro hiško. Uf, kako je dober občutek, ko po sami operaciji nisi tako fizično slab. Bila sem celo ok, da nisem potrebovala horizontale. Le govoriti nisem mogla na glas, kar je neverjetno pasalo. Tudi otroka sta tako znižala jakost svojega glasu. Seveda le za par ur. V njunih očeh je bilo kmalu spet vse po starem. Mami je doma!!!