Danes sem začutila močan notranji vzgib, da delim najbolj ranljiv del sebe. Ta, ki še vedno obsoja. Ta, ki še vedno ne vidi lepega in dobrega. Ta, ki še vedno ne vidi napredka. Ta, ki dela napake. Ja, tudi to sem jaz. Včasih še vedno.
Praznovanje prababičinih 90 let in moj včerajšnji večer
Včeraj je od Gaje in Nejca prababica praznovala 90 let. Vedno znova me sezuje energija te ženske. Angelca: Saševa babica in prababica mojim otrokom. Tako malokrat jo vidim. Ampak nekaj je na tem, da je biti lepo v družbi tako starih ljudi. Toliko življenjskih izkušenj in modrosti zajetih v eno telo. Ganjena sem bila nad njeno željo, da ji pripravim rojstno dnevno torto. Tako malo me vendarle pozna. In sem si štela v čast, da sem ji lahko naredila torto. Kakršno koli. Le čokoladna ni smela biti. In res sem z vso strastjo, ki jo gojim do brezgrešnih sladic, včeraj naredila božansko torto. Vse se je poklopilo. Izgled. Okus. In hvaležnost Angelce, ki jo je dobila in nato še poskusila. In njene solze v očeh. Ko je z odprtim srcem sprejela to moje darilo. In sprejela objem mojih otrok. In uhane, ki si jih je zaželela in bila kot mali otrok, ko jih je Sašo vtaknil v njena ušesa. Tako zelo lepo mi je bilo včeraj na praznovanju. Ker sem tako močno čutila življenje. In hkrati njegovo minljivost. Res sem imela občutek, da se mi je odprlo srce, da še bolj sprejmem življenje z veliko začetnico. In sprejmem ljudi takšne kot so.
Kako pa sprejemam Sebe?
Že popoldan me je iz mojega centra povsem iztiril telefonski klic moje mami. Nič slabega ni hotela, tudi pogovor je bil povsem vsakdanji in banalen. Nič takega. Ampak strah v meni, ko sem videla njeno telefonsko številko, se je dvignil iz globin. Spet strah. Da je nekaj narobe z očetom. Da se ona slabo počuti. In nato misli, kako se bodo imeli z otrokoma, ker gredo jutri na morje.
Strah, strah, strah. Takoj sem ga zaznala. V roku par ur me je povsem preplavil. Ampak sem zmogla biti še ljubeča do sebe in sem samo bila. Samo bila s temi strašljivimi občutki. Včeraj mi je šlo še dobro. Ker sem si na kavču potem zvečer podarila čas, da sem šla v telo in čutila. In res je popustilo. Zjokala sem se kot mali otrok, ko sem začutila, da čutim nor strah, da koga od bližnjih izgubim. Nekoga, ki ga imam tako zelo rada. Kako zelo je to bolelo. Ampak solze so mi pomagale sprostiti napetost. Ker je prišla misel, da ne morem nič spremeniti, da lahko le ljubim. Njih. Starše. Moža. In moja dva otroka. Nato pa mi je spet v mislih v naročje pritekla mala Tanja in me krčevito in ljubeče objela. Zadnje čase mi podarja zdravje, včeraj pa mi je zašepetala, da me ima samo rada. Da naj resnično začnem imeti rada sebe, kar bo počasi stopilo vse strahove. In jih je res. Včeraj sem tako povsem pomirjena odšla v zgornjo kopalnico, da se stuširam, se počim na kavč ali teraso z možem, da malo poklepetava, pomeditirava ali pogledava kak film. In bam! Spet me je iztirilo. Izpred par ur pospravljena kopalnica je bila čista bomba. Otroka sta se tuširala, kopala in v kopalnici pustila celo štalo. Brisače na tleh, tepihi zmečkani in mokri, na radiatorju ene hlače, dve mokri brisači, na polici druge hlače in majice, umivalnik in tla čisto zalita. V momentu, ko sem to videla, sem iztirila. Ker sem se počutila tako zelo majhno in nepomembno. Že zjutraj smo imeli namreč povsem isto zgodbo v kopalnici in zdelo se mi je, da smo se z otrokoma dobro pogovorili. In isto je bilo v soboto zvečer. In noro, kako me je to premaknilo spet v občutke, da nisem pomembna. Da me ne poslušata. Da me ne slišita. Da me povsem prezreta. In je zabolelo. Ampak sem šla čez. In nato dajem Nejca spat in vidim, da je še povsem blaten. Ga vprašam, ali se nisi umil? Seveda sem se, se mi je zlagal v obraz. In spet jeza. Pod njo žalost. Da ne dojame. Da ne vidi mene, ki mu želim dobro. Sterala sem ga še enkrat pod tuš. Včeraj sploh nisem imela energije, da bi se veliko drla. Ampak še vseeno, kar je šlo ven iz ust, ni bilo prijazno. Ni bilo ljubeče. Ni bilo vzgojno.
Zadnji dan šole
Nejc je šel nato spat, Gaja je hitela pospravljat svoje cunje, ki so ležale povsod na tleh in šla tudi ona v posteljo. Spat smo šli celo nekako v miru.
In nato ponoči Gaja ni mogla zaspati. Kako zelo mi je šla na živce. Ponoči je prišla k nama, da ne more spati. Začutila sem, da ji ne zmorem držati prostora, zato je Sašo odšel v njeno sobo, da je ona prišla k meni. Ampak iz mene se je usulo vse za nazaj. Vse, na kar nisem ponosna, ampak čutim, da mora ven iz mene. Opravičili sva se druga drugi in zaspali. Ampak zjutraj, ko sva se zbudili, sem bila tako prazna. Izžeta. Brez energije. Brez občutka življenja. In polna obsodb. Do sebe, kar še najbolj boli.
In čutim, da mora ven, kako se še vedno včasih počutim in kako zelo se včasih še vedno obsojam.
V eno varno, zaprto skupino sem pisala, kako se počutim. Zjutraj je iz mene lilo ven, da sem slabo. Da se ne počutim dobro v svoji koži. In da se zaradi tega še vedno obsojam.
Obsojam se, ker me prežemajo misli, da bom kmalu koga izgubila.
Obsojam se, ker se ne znam izciklat ven iz tega. Čeprav vmes tako močno čutim, da mi gre dobro. Ampak potem spet padem v grmovje.
Obsojam se, ker tako težko hendlam te kontraste. Te »gore dole« izzive, ki se kar ne nehajo. Obsojam se, kar včasih prav pomislim, da bi mi bilo lažje, če prva odidem jaz.
Obsojam se, ker v mojem svetu še vedno kaj ni dovolj dobro.
Obsojam se, da nekatere izbire niso bile top izbire, čeprav razumsko vem, da ni tako.
Obsojam se, da mi včasih tudi meditacija ne gre tako kot sem si zamislila.
Obsojam se, da še vedno ne zmorem v občutenje najhujšega, čeprav naj bi bil to moj posel.
Obsojam se, sploh danes, da sem tako zelo slaba mama. In obsojam ta občutek, ko kak trenutek ne čutim naklonjenosti do svojih otrok in krivdo ter sram, ki se rodi iz tega. Grozljivo. In ne zmorem v globine sebe. Zdajle še ne. Tako zelo sem utrujena od vsega. Oh. Zares.
Obsojam se, ker se na momente sploh ne veselim življenja, čeprav ga na momente tako zelo obožujem.
Obsojam se, ker se mi ne da niti na počitnice, čeprav me morje tako zelo kliče. Obsojam se, ker včasih zavidam. Zavidam vsem, ki so bolj zdravi od mene. Zavidam celo možu, ki je boljši oče kot jaz mama.
Obsojanje je lahko tudi sprejemanje
Ko je bil cel proces za mano, sem močno začutila, da ta del sebe želim deliti s celim svetom. Ker s tem, ko sem si dovolila čutiti vse sodbe do sebe, so se začele počasi topiti. Solze so tekle. Tulila sem na glas, telo je sodelovalo in ihtelo. In nato je počasi prišel majhen, majhen občutek miru. Ki sem se ga oprijela kot klopek. In zadoščalo mi je to. Vsak procent boljšega počutja šteje in tako zelo se občudujem, da sem ga prepoznala in se ga oprijela. Nato sem šla še z možem na bližnji hrib, kjer sva bila večji del sprehoda tiho, nato pa sva na terasi nad Domžalami, začela tuliti na ves glas in dajala iz sebe še vse, kar je bilo zaklenjeno v najinih telesih. Uau, kak proces. Uau, kakšno olajšanje.
Sedajle sedim v miru, telo je sproščeno. In dejansko se veselim svojih dveh otrok, ko bosta prišla iz šole, da spakiramo za na morje.
Učim se občudovati sebe, ko je najbolj hudo in hkrati, ko je vse v nevtrali. Ni enostavno. Ampak lahko si znova potrdim, da je res edina pot ven, pot skozi. Pot skozi vse občutke in vse sodbe vodi do sebe, vodi do sprejemanja. In naklonjenosti. In občudovanja. Sebe. In sveta. Življenje je res kontrastno. Ampak sedajle čutim notranjo moč, da zmorem to prenesti.
Kako pa si kaj ti z obsodbami sveta in sebe? Kje se še vedno ne sprejemaš? Kako je lahko še boljše kot to?
Kaj izbiram za preostanek dneva?
Za preostanek dneva izbiram, da vidim lepe stvari. Da vidim lepoto v vsem in vsakomur. Naj me poboža vse, kar opazim. Čutila, odprite se! Bosonoga hoja, here I come. Hortenzije, ki cvetite na vrtu, prihajam, da vas opazujem. Glasba, ki mi poboža dušo, pridi. Koža moja draga in moje telo, zagotovo te pocrkljam. Z božanjem in masažo. Same sebe.
