Tukaj sem. Tukaj sem Zase!

Ta dva stavka sta mi ta teden odprla oči. V bistvu mi nista odprla oči, odprla sta čutila, da so končno začutim v vsej svoji veličini.

Za mano je namreč tako hecno obdobje poslavljanja od leta 2022 in malček zmeden začetek leta 2023.

Ali zavestno ustvarjanje sploh deluje?

Po znova prebolelem covidu, ki sem ga imela začetek novembra, je telo potrebovalo kar nekaj časa, da se postavi. Kašelj je bil vztrajen, še sedaj pravzaprav pokašljujem. Počutje v smislu energije se je hitro dvignilo. Ampak izrazito slabo sem se počutila, ker nisem bila več sposobna shajati z deli telesa, ki mi niso funkcionirali. Leva rama, ki me je v bosanskih piramidah čudežno nehala boleti in se je gibljivost v parih dneh neverjetno izboljšala, me je znova začela boleti. Ponoči se mi je pojavilo kljuvanje v rami, ki mi je kratilo spanec. Še vedno mi ga. In to meni, ki tako rada dobro spim in noro cenim prespano noč. K temu se je dodatno pojavila še bolečina v levem kolku. Kašelj je poniknil, pa spet prišel na površje. Brez nekega logičnega sosledja.

Moj um si je vso to telesno dogajanje prevedel tako, da mi gre slabo. Zelo slabo. Ker sem v začetku novembra skorajda izgubila očeta, so se začeli prebujati tudi stari strahovi. Pred bolnicami, pred diagnozami. Pred boleznijo. Prav spomnim se, ko je šlo očetu po obeh srčnih infarktih že zelo dobro, kako srečna sem bila zanj, meni pa je um pošiljal misli: “Tanja, če je oči dobro, bo šlo tebi slabo. Ni dovolj zdravja za vse.” Uf, še zdaj začutim kepo v želodcu, ko tole podoživljam.

Najbolj me je v nek občutek zmede pahnilo pa to, da nisem znala najbolje shajati s sabo. S svojimi mislimi in posledično občutki. Prišli so občutki negotovosti, sramu, dvoma. Ali bo meni sploh kdaj uspelo utišati ta moj nori um? Toliko pa že vem, da se vse začne z mislijo. Najprej je misel, nato se rodi občutek. Čustva pa so tista, ki kreirajo naše življenje. Kakšna zavestna ustvarjalka pa sem, glede na to, da je bilo še v primerjavi z lanskim letom moje telo v boljšem stanju kot sedaj? Seveda se je pojavila tudi misel, da očitno nekaj še vedno delam narobe.

Da se zastopimo, to doživljanje me ni pahnilo v neko depresijo, obup ali nemoč. Nekako sem bila le zmedena in z občutkom težke kovinske odeje na mojem telesu. Zelo neprijeten občutek. Ker odeja ni zlezla dol z mene. Ta občutek ni bil prisoten vsak dan. Ob tem so vmes prišli trenutki, celo dnevi, ko sem bila dobro. Pravzaprav odlično.

Kako sem si pomagala?

Še vedno sem noro uživala v kuhinji, ko sem pripravljala veganske obroke in sladice. To sem počela res zavestno. O moj bog, koliko piškotov in kolačev sem spekla v tem obdobju, da sem se po službi zamotila in si podarila užitek ob kreiranju zdravih in okusnih jedi. Ob tem moram omeniti to, da strast do te hrane delim z možem, kar je res dragoceno in izjemno cenim vsako najino ustvarjanje v dvojini. In kako fino je ob tem opazovati najina dva čudovita otroka, ki pojesta vse, no skoraj vse, kar pripraviva. Brez sladkorja, brez mlečnin, brez jajc, brez mesa. Velika večina tudi brez glutena.

Uživala sem v vsaki dobri pesmi, ki sem si jo zavrtela. Ob ponedeljkih me je gor držalo to, da pojem v pevskem zboru. Tam se vedno tako napolnim z energijo in tudi v tem obdobju sem se. Ob večerih sem si podarila gledanje božičnih filmov, ker mi je to prineslo nor občutek ugodja. Um se je ob tem umiril, na ekranu se ni nič slabega zgodilo, po eni uri in pol filma je prišlo do poljuba in filma je bilo konec. Tudi odnosi doma so bili povezani, srčni in polni topline. To sem imela ves čas ozaveščeno in res sem uživala v družbi mojih Drobežkov. Uživala sem tudi v tem, da smo imeli dom res lepo okrašen. Vsak palček, okrasek in smrekica so me pobožali ob zavestnem pogledu. Smrekice še vedno nismo pospravili. Zakaj le, če nam jo paše gledati.

Le vmes me je vsake toliko časa, kar veliko časa pravzaprav, motila ta teže kovinske odeje. Kljub zavedanju vsega lepega in dobrega, kar se mi je vmes dogajalo, sem jo občutila.

Čustvenih premikov se mi ni dalo delati. V tem oziru sem sledila sebi in lovila drobtinice res vsakega najmanjšega dobrega počutja. Če mi je nekaj predstavljalo upor ali sem ob tem čutila napetost v telesu, se tega nisem lotila. Tako so bili tudi čustveni premiki na pavzi. Včasih sem le prebrala kakega starega, ki mi je pomagal. Ali pa mi tudi ni.

Minutke za dihanje

Nekje decembra, ne spomnim se natančno, sem začela čutiti, da me kliče meditacija. Spet sem začela meditirati. Včasih sama, včasih z možem. Včasih 10 minut pred pričetkom službe, včasih pol ure zvečer pred spanjem. Niti ne vsak dan. Tu sem res sledila sebi. Če se mi ni dalo, pač nisem meditirala in sem raje gledala božični film. Teh sem pogledala res ogromno. Hvala bogu za Netflix.

S prijateljico Emo sva se ob enem nedeljskem druženju, ali pa je bila ta ideja rojena med klepetom po telefonu, odločili, da bi bilo fino se fokusirati na to, da se začneva čez dan, ko sva večino časa na avtopilotu, ustavljati. In se je skreiral dogovor, da si na eno uro ali vsakič, ko greva na stranišče, pošljeva smejkota, ki pomeni, da je čas za enominutno dihanje. Ali meditacijo. Kakorkoli pač že. Tudi v službi ni izgovora. Greš na stranišče in dihaš. To počneva še danes, celo pridružila se nama je še ena mojstrica. Včasih smejkota pošljem tudi možu. In veste kaj? Zadeva deluje. Čez dan sem se uspela začeti umirjati. Ugotovila sem, da tako malo rabim, da se povežem s Sabo. In ob teh minutkah včasih čutim res samo Sebe in svoj dih, dostikrat pa se čutim prav povezana z Izvorom. Vmes ob dihanju uspem začutiti tudi zdravje. Ob teh minutkah me rama ne boli. Kolk tudi ne. Kašelj pa včasih je, večino časa ga pa ni. Dihanje je zakon. Kako preprosta tehnika in kakšno dragoceno darilo: podariš si Sebe. Napolniš se. Povežeš se. Srčno upam, da se ta ideja še koga dotakne. Res je tako zelo enostavna in deluje. In še sedaj se nasmejim, ko en dan iz moje strani ni priletel noben smejko, mi je Ema napisala, če sploh kaj lulam? Čeprav večino časa tega sploh ne počenjam več, ko sem na stranišču. Ampak tako mimogrede. Ko gledam skozi okno, se ustavim, zamižim in diham. Ko sem v gozdu, se zavestno ustavim, objamem včasih drevo, se ustavim in diham. V službi pa… ja, tam pa še vedno prav pride stranišče 🙂

Decembrski izziv: zapis želene resničnosti

Z eno drugo mojstrico je med klepetanjem prišla ideja, da si zapišiva v zvezek, kaj točno si želiva. Kako si želiva, da izgleda najina prihodnost na vseh področjih. In ideja je bila, da to prebereva vsak dan, dvakrat na dan. To je bil najin decembrski izziv.

Nisem najbolj ponosna nase, ker se mi tega ni uspelo držati vsak dan. Kaka dva, tri tedne je še šlo, zadnji teden pa je nekje počasi zmanjkalo motivacije. Nisem se hotela silit, tu sem res sledila sebi. In sedaj vem, da je bilo tega točno toliko, kolikor sem potrebovala.

Prebiranje tega mi je podarilo spet poglobljen uvid vase. Najbolj se mi je ogrelo srce, ko sem prebirala vrstice o odnosu do Sebe. Spontano se je začelo, da sem se vsak večer pred spanjem, objela in pobožala. Nežno po licih. Razvila se je nova navada in še danes to počnem. Všeč mi je občutek, da se krepi odnos do sebe, kakršnega nikoli nisem imela. Prebudila se je nežnost in ljubečnost do sebe. Večkrat sem se ob pogledu v ogledalu nasmehnila sama sebi. Spontano. To je prišlo iz moje notranjosti. Spet nič na silo. Opazila sem tudi, da mi začenja postajati všeč svoje telo. Kako lep občutek je to: da se vidiš in si si všeč. S polnim zavedanjem. Mmmmmm.

Delavnica Access Consciousness: življenje k meni prihaja lahkotno, radostno in veličastno

Vmes je poklicalo tudi tole. Access Consciousness sem prvič spoznala že leta 2017, ko sem prebolevala raka na ledvički. Šla sem na eno predavanje, nato sem bila izžrebana za prejem Barskov.

Potem sem nato pozabila. Razen seveda na slavni stavek, ki ga promovirajo: Kako je lahko še bolje od tega? In kaj vse je še možno?

Sredi decembra sva šli obe z Gajo h krasni ženski Darji, ki naju je naučila delati Barske. Nora izkušnja, ki mi je dala več kot si ta moment lahko sploh zamišljam. Začutila sem noro energijo, ko sem delala barske. Stvar res deluje. In kako prav, da sem se tega lotila sedaj, ko že toliko vem in verjamem v moč energije. Obe z Gajo si jih dajeva, Nejc pobira vse, kar mu paše. Vmes sem se naučila tudi telesnega procesa MTVSS. Nejc je sredi Kranjske gore na smučanju sam od sebe zaganjal telesne procese, da ni padel s krogcev. Uau, kako ponosna sem, da oba moja otroka rasteta ob tem, da si lahko v veliki meri pomagaš sam. Z odnosom do sebe.

Ugotovila sem, da mi noro paše polagati roke na dele telesa, ki kličejo po pozornosti. Res jih zaenkrat največ uporabljam na sebi. Ampak preverjeno deluje tudi na mojih Drobežkih. Prav tako se ob mislih, ki jih ujamem in mi ne prinašajo dobrega občutka, vprašam: Komu to pripada? Je to moje? Največkrat res lahko misel s polnim zavedanjem pošljem nazaj pošiljatelju, tja, od koder je prišla. Včasih gre bolj lahkotno, včasih manj. Nato imam še orodje, čistilni izrek, ki kar v dobri meri umirja moj um.

Všeč mi je tudi stavek: Kaj sva jaz in moje telo? Kako lahko jaz in moje telo spremeniva določeno misel, občutek? Kako si lahko pomagava? Največkrat me telo še vedno kliče k sebi. K samoobjemu, k božanju, k priznanju. K cenjenju Sebe.

Božič in Silvestrovo

Vse paznike sem preživela precej mirno. Občutek težke odeje mi ni jemal uživanja v družinskem slavju za Božič niti za silvestrovanje s prijatelji. Lepo sem se imela. Za novo leto smo ob polnoči šli z lučkami na Šumberk, ker je bila noč čisto jasna in vidljivost izjemna. Ob opazovanju številnih ognjemetov v okolici Domžal sem v družbi svojih Drobežkov in prijateljev uspela začutiti izjemno hvaležnost, da SEM. Da sem še vedno tu. Da živim in doživljam.

Naslednji dan sva si z mojo najboljšo prijateljico Natašo voščili: jaz njej Vero Vase, ona pa meni Varnost. V in V in V. Trojni V. Ta me še danes drži pokonci. Kakšno lepo zlitje treh slovenskih besed:Varnost. Vera. Vase. Naj se čuti varnost ob veri vase! Oh, kako navdihujoče in močno mi to zazveni vsakič, ko se spomnim.

Kam hudiča je šel januar?

Res se to sprašujem. Kam za vraga je šel januar in kdaj je tako odbrzel mimo mene?

Očitno januarja ni bilo toliko pozitive, da bi se mi ekstra vtisnila v spomin.

Res bi rada, da ob prebiranju mojega tokratnega zapisa začutite, da sem bila te pretekle mesece v res enem čudnem obdobju. Ko sem prebirala elektronsko pošto ene od oseb, ki se ta trenutek zdravi zaradi raka, sem pomislila sama pri sebi, kako mi je bilo pravzaprav lažje, ko sem premagovala prvega in drugega raka kot sedaj, ko se ne borim proti neki konkretni bolezni, ampak proti vsem omejujočim prepričanjem, ki mi stojijo na poti in proti temu, da še vedno ne verjamem vase, ker me boli določen del telesa. Si sploh predstavljate, kako težko je, ker se um ne umiri? Ko že toliko veš in si vmes znaš pomagati, hkrati pa pridejo tudi težki dnevi, tedni, meseci slabšega počutja samo zaradi tega, ker me boli določen del telesa. Vmes krivda, neučakanost, kdaj bo že bolje. Občutek zataknjenosti in obtičanja. Pa ves čas sem čutila, da nisem tako zelo slabo, da bi na primer imela občutek, da tonem. Čutila sem, da imam glavo nad gladino. Da plavam. Le nisem zmogla zaupati. Sebi. Izvoru. In spustiti. Želela sem se le dobro počutiti. Vsak dan! Ne glede na to, kaj se trenutno dogaja z mojim telesom.

In želim si, da se usede tudi to, do česa sem prišla.

Drži, nisem še čisto ok. Telesno mislim. Ampak ali sploh kdaj bom? Ali se osebna rast sploh kdaj konča? Kaj ni smisel ravno v tem, da se sprejmem? Točno takšno kot sem? V tem trenutku? In ali ni vendar smisel, da se neham matrat? Da spustim in se predam? Docela. Z vsako celico svojega telesa.

Kako naj pa to storim?

V torek sem prejela čudovito darilo od Alexandre Pi Bachel. Podarila mi je sebe, svoj čas in znanje, da sem jaz še bolj začutila Sebe. Ne bom šla v detajle, ker sem šla z njeno pomočjo res tako globoko, da je neopisljivo. Ampak želim deliti, da sem prišla do dveh izjemnih spoznanj: že v zelo zgodnjem otroštvu sem si neko izkušnjo prevedla tako, da ne smem uživati. Sedaj sem to ozavestila. In mi je tako lažje, ker vem, da to ni moje. To res ni moje. Jaz lahko uživam. Zelo. In to tudi nameravam. Uživati. Prav tako pa sem ozavestila, da sem se leta 2017 na krasen zimski dan vozila domov iz službe. Po avtocesti proti Domžalam, kjer so se krasno videle zasnežene kamniške alpe. In začutila sem, da sem srečna. Še sedaj se spomnim tega občutka. In potem sem par dni kasneje izvedela, da imam raka na ledvički. O moj bog, kaj sem ugotovila ob ponovnem gledanju tega scenarija. Da meni sreča ne pripada. Če občutim srečo, sem kaznovana. Zbolim. Uf, uf, uf. Tole je bilo res globoko. Toda sedaj imam tudi to ozaveščeno, da mi to prepričanje ne služi več. Ker lahko izberem sebe. In si dovlim srečo. In draga Alexandra, meni sta ta dva stavka: “Tukaj sem. Tukaj sem zase!” popolnoma spremenila dojemanje sebe. Vsak trenutek lahko izberem Sebe. Ne glede na to, kaj me boli, kaj občutim, kaj se dogaja. Tukaj sem. Ob tem se ustavim. Začutim. Začutim tudi sebe v okolju Izvora. Da pripadam vsemu, kar je. In ob tem sem tukaj zase. Tukaj sem Zase! Sama sebi lahko dam to, kar potrebujem. Sebe.

Tako se je vse lepo zložilo.

Polagam si na srce, zato to tudi opisujem, da ne pozabim in da docela utrdim: delo na sebi nagrajuje!

V sredo sem naredila z Ašvato še krasen čustven premik, kjer se mi je takoj v trenutku, ko sem si dovolila čutiti zataknjenost in dvom glede samoozdravitve, spodaj pod tem občutkom prikazal občutek razočaranja nad sabo. Ko sem si tudi to dovolila čutiti, je ven usekal občutek nesposobnosti. Uf, mar spet, sem pomislila. In ko sem si dovolila čisto brez obsojanja čutiti, kako nesposobna sem, je prišlo močno zavedanje in občutenje sposobnosti. Začela sem se sama sebi smejati, da seveda SEM sposobna. Ker moje telo je namreč v večjem delu v dobrem stanju! Večji del telesa funkcionira. Ker sem se smejala, sem vedela, da da energija teče. In v tistem trenutku se mi je narisala podoba tehtnice: na eni strani nesposobnost in na drugi sposobnost. Še bolj sem se začela smejati, ker sem pomislila: “Seveda, dvojčica pač”. Ampak nato se je takoj podoba tehtnice prevesila v prid sposobnosti. Le par posameznih delov telesa me boli, večji del telesa je ok. In narisala se mi je težka kovinska utež, ki je sedela na moji sposobnosti in vlekla dol tehtnico. Nato sem ozavestila: teža kovine mi lahko tudi koristi! Ni treba, da me občutek kovinske odeje vleče dol, teža kovine mi lahko tudi dokazuje, da je tehtnica nagnjena v prid sposobnosti. V prid telesu.

Magično. Kaj ni to čista svoboda?

In še nekaj se je utrdilo: lahko zaupam Izvoru. Ne rabim vsega razumeti, ne rabim. V bistvu se mi niti več ne da vsega razumeti. Moj dragi um, lahko, res lahko upočasniš, in samo slediš. Dajva se prepustiti Izvoru. In se bo zagotovo izteklo v najvišje dobro. Dajmo, dragi um in drago telo, sodelujmo. Prepustimo se.

Naj služi. Meni vem, da služi.

Prav tako pa mi vedno služi bela zima. Neskončno sem hvaležna za vsako snežinko, ki zapleše na tla v bližini doma. Uf, to me v trenutku popolnoma prevzame in napolni. Če je sneg, SEM ok! Vedno!