Umetnost čustvenih premikov – ko s sprejemanjem začneš kreirati svoje življenje

Jaz se že kako dobro leto mojstrim izvajanja čustvenih premikov. Moja draga mojstrska učiteljica, Nataša Martinčič Emeterio (www.ashvata.si), me je popeljala v svet, kjer počasi, z vsakim čustvenim premikom, prihajam nazaj k sebi. Odkrivam svojo notranjost. Spoznavam sebe. In se pogovarjam s svojo Dušico Rožico. Tako si prinašam olajšanje. Olajšanje za olajšanjem, glede česar koli se premika lotim. Naučila sem se tudi, da vsak napredek, pa naj bo še tako mini in skorajda zanemarljiv, šteje. Ker SE sešteva. Vsak mali korakec šteje, da se na koncu bolje počutim.

V enem letu sem tako naredila nešteto premikov glede svojega zdravja. Res, nešteto. In vsakič znova vidim, da vedno obstaja možnost za še širši pogled. Vedno mi življenje natrosi točno tisto, kar je še za predelati. Za prežvečiti. Za prečutiti. Za sprejeti.

Vedno znova pridem do sprejemanja.

Medtem, ko sem poglobljeno delala na sebi in krepila svoje zdravje, se skušala fokusirati in čutiti svojo želeno prihodnost, sem se dostikrat še zahaklala v tem, da dejansko težko sprejemam bolečino. V mislih imam fizično bolečino, čeprav psihična ni nič manj boleča. In z delanjem čustvenih premikov sem se dejansko pomirila in našla olajšanje v tem, da sem bila iskrena do sebe. Res iskrena. In si pač priznala, da mi je težko prenašati bolečino in slabo telesno počutje. Hkrati sem se zavedala, da se ne želim tako počutiti, ker če sem ves čas v isti vibraciji, ne more biti izboljšanja. In tako sem čutila. Čutila, čutila, čutila. Od strahu, groze, depresije in nemoči, sem počasi pričela prihajati v vibracijo naveličanosti, frustracije, malodušja. Pričel se je kazati tudi dvom, ali delam prav, ali delam dovolj, ali sem ok. Vmes so na površje kukala razna razočaranja. Ampak počasi, počasi se je pričela prebujati moja speča Dušica Rožica. Moje vodstvo, moj izvor, moj najvišji jaz. Lahko ga poimenujete kakor vam pač paše. Meni je moja Dušica Rožica pravzaprav vse tisto, zaradi česar sem se jaz prišla utelesit na ta naš prečudoviti planet. In zgodilo se je to, da sem med to prakso zavestnega ustvarjanja čustvenih premikov, ko sem si iskreno in brez obsojanja dovolila čutit vse, kar je bilo pač za prečutit, dobivala darila. Vsa ta darila si vsak večer, no včasih kak dan tudi preskočim, zapisujem v zvezek svojega napredka oziroma hvaležnosti. Darila so vse stvari, besede, dogodki in misli, ob katerih se počutim dobro in prijetno. Misli, ki mi vedno prinesejo olajšanje: (nekaj sem jih skreirala sama med čustvenimi premiki, nekaj pa jih je od mojstric sošolk, s katerimi se mojstrimo v Akademiji zavestnega ustvarjanja):

• Vse je samo začasno;
• Ne rabim vsega razumet;
• Moj tempo, moja popolnost;
• Vsaka želja ima vedno prav;
• Želja JE čustvo. Želja JE dovolj;
• Sem, kar sem. In v tem je moja moč in moja svoboda;
• Vse je energija, zato slabše ne more več biti;
• Nič mi ni treba, vse že JE;
• Vse, kar čutiš, je OK;
• Jaz nisem svoje telo;
• Sem, kjer sem, v redu je;
• Moja iskrenost, moje zdravje. Moja bolečina, moje zdravje. Moja svoboda.
• Ni svetlobe brez teme.
• Iskrenost JE dovolj. Sprejemanje JE dovolj. Je že dopuščanje želenega.

Darilo je lahko tudi slika s poletnega dopusta, ki smo jo kupili v galeriji na Korčuli, lahko je to cvet narcise na mojem vrtu. Lahko je to mehka dlaka našega kosmatinca. Lahko sta to obraza mojih prečudovitih otrok, ki ju pogledam tik preden odidem spat. Lahko je to stisk roke, ko z možem zaspiva. Lahko je ptičje petje in zvok naše prečudovite Kamniške Bistrice, ob kateri živimo. Kristalčki snega ob sončnem dnevu. Skok v vodo na morju. Nešteti darovi narave, ki jih opažam v obliki srca. Kamni, listki, blatne luže. Vse to se mi prikazuje v srčni obliki. Lahko je to pesem na radiu, ki te ponese v višave dobrega počutja. Oh, ni konca tem darilom. In tako lepo mi je, ko znova in znova spoznavam, da SE spreminjam. Moji možgani se spreminjajo. In se dejansko pričenjajo fokusirati na lepe reči. Na pozitivne občutke. In končno se znam ob tem ustaviti in se marinirati v njih. Končno moj svet niso samo črnoglede misli in scenariji. Lahko bi celo rekla, da je moja bilanca že precej nagnjena v pozitivno. Še so negativne misli, ki me ruknejo v grmovje. Ja, so. Ampak s čustvenimi premiki si znam pomagati, da najdem luč na koncu tunela. Da splezam ven iz grmovja in se podarim olajšanje. Končno znam zaznati še tako neznaten, komajda zaznaven napredek. Ampak se mojstrim. In moji nevrončki se spreminjajo, možganske celice se učijo novega miselnega pristopa. Dan za dnem. V mojem tempu. Moj tempo, moja popolnost.

Tako sem mislila, da sem se z iskrenostjo do sebe in posledično drugih že naučila sprejemanja vsega, kar je, ko mi je življenje letos prineslo prvoaprilsko izkušnjo.

Ruvanje modrostnega zoba na 1. april

Ne, ne gre za prvoaprilsko šalo. Gre za moje ponovno rojstvo. Spet sem dobila izkušnjo, ob kateri se nekaj starega poslavlja in vem, da se rojeva nova Tanja. No, v bistvu gre zgolj za prebujanje speče Tanje. Za prebujanje Dušice Rožice. Nimam še vseh odgovorov, ampak bodo prišli. Dušica Rožica mi jih po prinesla ob zame pravem času. Moj tempo, moja popolnost.

Večer pred prvim aprilom sva se z možem Sašem ulegla na kavč. Želela sem narediti čustven premik glede posega, ki me je čakal naslednje jutro. Po navadi se premika lotim v pisni obliki. Le tako moj analizirajoči um prične sodelovati s srcem, z mojo Dušico Rožico, in v zvezek priletijo modrosti, ki me dejansko delajo čedalje boljšo osebo. Končno se odpiram na čutenje. Čutim stvari, za katere nisem nikoli mislila, da jih bom. Z močjo misli in čustev doživljam tako močne telesne občutke, od miru do radosti, vzhičenosti, ganjenosti, hvaležnosti, čiste svobode in ljubezni. Neprecenljivo. In ob trenutkih, ko me rukne v grmovje, je fino in zelo dobrodošlo, da imam svoje čustvene premike zapisane, ker grem lahko za nazaj brat in se dostikrat že tako pomirim in pridem v občutenje, da je vse ok in tako kot mora bit. No, tokrat pa sem delala premik v leže na kavču. Prijela sva se za roko. Začela sem premik in izgovarjala kaj čutim. Kasneje sem vse zapisala, ker kot rečeno, ne želim, da mi kaka lastna modrost in kreacija uide, ker vedno prav pride. Vedno.

Jutri bo operacija modrostnega zoba potekala odlično. Vse bo šlo kot po maslu, tudi moje okrevanje:

• Želena, paralelna resničnost glede operacije je lahkotna. Enostavno se vidim, kako grem razbremenjena v Ljubljano, sedim na kirurškem stolu, kjer je operacija en dva za mano. Sem brez bolečin in injekcija je takoj prijela. Doma sem brez težav, jem sladoled, berem knjige in uživam ob gledanju televizije. Sašo mi stoji ob strani in skrbi za moj mir. Poskrbi, da sem veliko sama in to mi paše.
• Ko opazujem paralelno resničnost, se ob tem počutim tudi malo negativno. Ni to nek strah, ampak bolj dvom.
• Uspem občutiti oboje. To kombinacijo dvoma, negotovosti ter hkrati želene resničnosti. Oboje lahko občutim: trenutno sedanjost z občutkom negotovosti in skrbi ter jutrišnjo želeno prihodnost, kjer bo operacija potekala točno tako kot si želim.
• Ta občutek, da lahko občutim oboje hkrati, je tako zelo dober. Prinese mi olajšanje.
• Vmes se mi prikaže Dušica Rožica v beli zdravniški halji. Na njeni dlani mi pošilja izdihe ljubezni, ki neverjetno hitro napolnijo moje fizično telo.
• Takoj začutim prijetno toplino v rokah, nogah, nato po celem telesu.
• Pripelje se mi misel, da nisem sama. Ob meni je ves čas Dušica Rožica. Jutri ne bom sama na operaciji. Kako božanski in pomirjujoč občutek!
• Dušica Rožica bo dihala z mano! Z vsakim njenim izdihom bom jaz vdihovala ljubezen. Brezpogojno ljubezen.
• Rada imam Dušico Rožico in to zavedanje, da sem JAZ Dušica Rožica, je tako polno sprejemanja same sebe. Všeč mi je, da si postajam všeč in da se dobro počutim v svoji koži.
• (Medtem sem parkrat globoko vdihnila in izdihnila in ugotovila, da sploh ne diham več težko – že kak teden sem imela namreč spet težko sapo).
• Pripelje se mi misel, bolj vprašanje, ali naj naredim še premik za dihanje.
• Odločim se, da bom samo opazovala. Nekaj časa tako samo ležim, diham in se samo opazujem, brez da bi na silo iskala odgovor na vprašanje. Dovolila sem si, da niti ne rabim dobiti odgovora.
• In je prišel. Zakaj pa ne bi naredila premika za dihanje, je priletela misel.
• V prsnem košu čutim en tak pritisk. Težko. Ni mi všeč to, da ne morem svobodno priti do sape.
• Rada bi lahkotno dihala. Rada bi bila svobodna.
• Prišla je misel, naj si samo dovolim, da mi to, da težko diham, ni všeč.
• Ooooo, kakšno olajšanje! Samo sprejeti moram občutek, da mi ni fajn, če težko diham. In ne rabim lepit oznak in iskati poimenovanja za to.
• Samo sem. S tem, kar čutim. Samo sem. Diham.
• Dojamem, prav občutim, da je ključ v sprejemanju.
• In potopim se v občutenje tega, kar je…
• Diham. Diham.
• In kasneje opazim, da ne diham več težko. Ob tem se nasmehnem.
• Spet sem opazila Dušico Rožico, kako mi pošilja ljubezen. Kako me objema kot Marija Jezusa. Oh, kako lep je občutek te brezpogojne ljubezni.
• Vmes začutim bolečino v črevesju, okrog popka.
• In samo sem s tem.
• Diham.
• In čutim ljubezen Dušice Rožice. Lastno ljubezen.
• Všeč mi je to, da se znam sprejeti in ljubiti.
• Potopim se v marinado teh slastnih občutkov. (Ob tem zaznam, da imam nasmeh na obrazu).
• V redu je. Jutri ne grem sama na operacijo. Imam sebe!

Ko sem odprla oči, sem videla Saša, ki me je ves čas poslušal in opazoval. Nato začutim našega Aika, ki je ležal na moji desni roki. Tudi on je zavzdihnil. Olajšanje. Skupinsko olajšanje. Rada nas imam.

Vse to sem si še isti večer zapisala v svoj zvezek in šla spat. Imela krasen in krepčilen spanec. Nato pa so se na dan posega odvile stvari, dogodki, darila, o katerih sem prej pisala zgoraj, ki so mi dala jasno občutiti, da se vse odvija tako kot se mora. In da je Dušica Rožica z mano.

Ko sem prišla v ambulanto, se mi dejali, da je zamuda. Da so imeli pri predhodnih pacientih zaplete in da je dobre pol ure zamude. Kar nasmejalo se mi je, ker sem tako imela še nekaj časa. Ker sva parkirala pred trgovskim centrom, kjer je v notranjosti tudi trgovina z nakitom, sem hitro poklicala Saša, da sva se dobila. Kupila sem si navdihujoč obesek srca z angelskimi krili, za katerega sem med enim mojih predhodnih čustvenih premikov dobila uvid, da si ga moram kupiti, ker bo moja bližnjica do moje Dušice Rožice. In tako sem šla nazaj v ambulanto z novim obeskom na svoji zapestnici, zavedajoč se, da nisem sama. Še vedno me je lovil občutek iz čustvenega premika dan poprej, da ne grem sama na operacijo.

Kirurg je nato prišel do mene, zmenila sva se, da bova sčarala tak poseg, da bo takoj vse skupaj za mano, in mi dal injekcijo. Nato sem morala takole v sobi z razgledom na delovišče čakati kake pol ure, da je anestezija prijela. Prebujati so se začeli vsi občutki strahu, nemoči, naveličanosti, nasičenosti in izčrpanosti svojega telesa od vseh predhodnih obravnav in posegov v moje telo. Še dobro, da sem bila v čisti jasnosti, da je poseg nujno potreben (že tako sem ga prestavljala že skoraj tri leta, ker je bilo toliko vmesnih preizkušenj, da nikoli ni prišel na vrsto). Začela sem si telefonsko dopisovati z možem… Iskreno sem izrazila, kako se počutim. Šlo mi je na jok, imela sem solzne oči, ves čas pa me je spremljal tudi občutek, da nisem sama. Ves čas sem čutila in videla svojo Dušico Rožico, kako mi z dlani pošilja ljubezen. Nakar sem prejela še eno darilce, sporočilo od mojega dragega, da solze samo pomenijo, da energija teče. Oh, ne znam najti besed, kako mi je veliko pomenilo eno tako preprosto sporočilo. Ker je zame v tistem trenutku predstavljalo globoko sprejemanje mene točno take kot sem. No, nato sem z občutenji vseh mavričnih občutkov odšla v operacijsko ambulanto. Celo so me sterilizirali, pokrili, ven iz mene so kukala le usta. Prišel je kirurg, ki se je pripravil glasbo. Jaz pa sem vmes začutila tako predanost svoji Dušici Rožici, da sem samo poslala željo, naj se vse izteče v moje najvišje dobro in prosila, naj se onkraj vsega sreča z izvorom oziroma najvišjim jazom kirurga in naj se dogovorita, da po poseg potekal kot mora. In spustila sem vsa pričakovanja. V tistem trenutku sem uspela spustiti negotovost. In bila v čistem sprejemanju situacije. In spet sem dobila darilo. Dokaz, da sprejemanje in iskrenost do sebe prineseta želeno resničnost. Poseg je namreč minil v manj kot desetih minutah. Kirurg je dejal, da se bo dotaknil zoba, nekaj zbrusil, jaz sem se pripravila na občutenje česarkoli, nakar je rekel, da samo še zašije rano! In je bilo konec.

Konec je bilo posega in neskončno sem hvaležna, da je potekalo tako kot je.

Sedaj sem doma, na bolniški, se crkljam in soočam še z drugimi okostnjaki, ki očitno morajo še iz omare. Treniram, treniram, treniram. Treniram sprejemanje. Vsega, kar je. In ob tem treniram kreiranje vere in zaupanja vase, v svojo Dušico Rožico, da vse poteka zame točno tako kot mora. S čustvenimi premiki si širim pogled na vse skupaj. Namreč izredno težko mi je še občutiti fizično bolečino. Še najmanj težav imam z izdrtim zobom. Analgetiki so mi porušili floro v trebuhu. V želodcu in črevesju sem iz sobote na nedeljo ponoči občutila take bolečine in krče, da sem dejansko mislila, da grem še enkrat rodit. Celo nedeljo sem imela sicer občasne, ampak tako zelo izrazite bolečine v trebuhu, da sem spet padala v stare vzorce in negativne misli, kaj vse delam narobe, da me moje fizično telo še tako ruka in boli. Ampak ob tem sem sproti zaznavala vse ta negativna prepričanja in jih ujela! Zaznala in ozavestila sem, da na določen način ne želim več razmišljati. Tako da sem dejansko prišla do tega, da je fizična bolečina spet prišla zato, da me nekaj nauči, da me prebudi in ne zato, da me boli. Da pridem še bolj do svojega bistva, do občutenja lastne vrednosti in ljubezni. Do zaupanja vase na prvo žogo. V nedeljo sem šla spat in ko sem se ulegla v posteljo sem samo začutila popolno predajo Dušici Rožici. Rekla sem ji, da itak ve, kaj si želim, naj uredi zame, kar mora. In res sem prejela popolno darilo – spala sem krepčilnih osem ur v kosu. Pa naj še kdo reče, da sprejemanje trenutnega položaja ni kreacija želene resničnosti.

In tako krepim občutek, da se rojeva nova Tanja. Tanja, ki je še bolj Tanja. Bolj svoja. Bolj v stiku z Dušico Rožico. In ta Tanja je takšna, ki zna uživati sedanji trenutek. Ki si zna predstavljati zaželeno paralelno resničnost tudi v tem svetem trenutku, čeprav me še kaj boli in muči. In ko sem zapisala v nedeljo zvečer še misli hvaležnosti in svetega napredka v svoj zvezek, sem popisala zadnjo stran. Kakšna lepa simbolika, da tudi s tem, kar se mi dogaja zadnje dni, s to bolečino in ponovno porušenim hormonskim ravnovesjem, ki sem ga ravno osvojila in prišla na okus, da je življenje lahko lepo, zapiram določeno poglavje v svojem življenju in odpiram novega. Ta občutek mi je tako prijeten, da ne dvomim v to, da je resničen. Zame seveda. Moja resnica. Moja iskrenost. Moje sprejemanje. Moja svoboda!

Dragi vsi moji, ki mi stojite ob strani: hvala, hvala, hvala! Neskončno hvaležna sem za vse vas. Rada nas imam. S tem ne mislim samo mojih krasnih Drobežkov. In mojih staršev. S tem mislim na vse moje učiteljice in prijateljice, iz realnega in virtualnega sveta, ki mi polepšate marsikatero minuto in uro. Res, hvala za vsak odnos, ki me napolni. Skupaj rastemo!