Zima, zima bela, jaz pa pregorela…

Danes je točno mesec dni od operacije. Nimam ravno fizičnih bolečin v vratu, rana se lepo celi, ampak tako zelo sem izčrpana. In ob tem se počutim tako nemočno. In strah me je, ker me naslednji teden zopet čakajo pregledi na Onkološkem institutu in v sredo morda spet hospitalizacija zaradi terapije z radioaktivnim jodom. Tako zelo, da sem spet malo zgubljena. In imam težave s sprejemanjem vsega.

Moram priznati, da samo okrevanje neposredno po operaciji ni bilo težko. Dva do tri dni po prihodu z bolnice sem bila presenetljivo fit. Kot da ne bi bila po posegu. Apetit normalen, čez dan nisem potrebovala niti spanca niti kaj dosti počitka. Bilo je par krasnih sončnih dni in sem sedela na terasi ali pred hišo lahko prehodila že par metrov, ko se je hči vozila z rolerji, sin pa s kolesom. Lepo je bilo biti doma in lepo je bilo biti v boljši fizični formi kot sem pričakovala. Sicer sem zelo težko spala, kak teden v sedečem položaju, ker vratu nisem mogla popolnoma stegniti. Vse je zategovalo. Tudi, ko sem bila pokonci, sem mela glavo ves čas malo navzdol, da mi ni šponalo. Ampak je nekako šlo. Tudi desna rama, ki je posledično začela cukati in boleti zaradi slabe drže, se je s pomočjo online kineziološke pomoči vnesla in so bolečine sedaj znosne in obvladljive.

Približno tri dni po prihodu domov pa se je začelo. Isti občutki kot bi bila spet noseča! Slabost, napihnjen trebuh, brez volje, brez moči. Tako me je res nazadnje rukalo pri obeh nosečnostih. Fizične oslabljenosti res ne prenašam dobro, ker nisem človek, ki se rada počuti slabo. Jaz se res težko ubadam s svojo slabostjo. Vzame mi vso voljo in vso energijo. Pa sem nekako preživela. Telo je očitno potrebovalo nekaj časa, da se malo navadi. Ne samo, da sem morala jemati zdravila zaradi manjkajoče ščitnice, hkrati sem bila še v pomanjkanju kalcija. Cel sklop slabosti me je spet prestavil v film, ali bo sploh kdaj vse v redu z mano. In sem dihala, brcala, na momente samo ždela. Dobesedno ždela, da sem preživela. In je slabost minila. Ampak hkrati s slabostjo so minila tudi čustva. Kak teden po operaciji sploh nisem zaznavala kaj čutim. Kot da sem se zaprla, da ne bo preveč. Nisem bila srečna, niti žalostna, niti zaskrbljena, niti jezna. Kot da sem vegetirala. Obrambni mehanizem zgleda. Zaprla sem zaznavanje svojega čustvenega sveta, da je telo sploh lahko dohajalo vse odvijajoče fizične spremembe.

Nato mi je vesolje poslalo coachinjo iz Kanade. Dobesedno v naročje. No, ne dobesedno. Virtualno pač. In prejela sem takrat zame najboljši nasvet vseh časov. Še danes sva v kontaktih in tako zelo sem ji hvaležna. Ker je videla v meni moč in pogum, ko ju sama nisem niti slučajno občutila. Preko par tehnik me je spravila v zavedanje tega, da je ok, po vsem, kar se mi dogaja, pač biti v stanju, ko ne čutim. Da pač sem. Še danes, ko to pišem, čutim kepo v želodcu, ker tako zelo težko sprejmem situacijo takšno kot je. Ampak ja. “Persistence is existance”, mi je dejala. In tako sva prišli do mojega strahu. In mi je pomagala, da ga sprejmem. Morala sem ga celo poimenovati. “Bullet” sem mu dala ime. Že od ranega otroštva je pri meni, da se zaščitim. Ima neizmerno moč. Prišla sem do spoznanja, da me lahko tudi ubije. Ker življenje v konstantnem strahu res ni življenje, kar se na žalost pri meni zadnje čase odraža dobesedno na telesu: težka sapa, fizična oslabelost, negativne misli… Pa še bi lahko naštevala. In nato sem ta moj “bullet” oziroma strah nagovorila in ga vprašala, zakaj je tako velik in zakaj vztraja. In mi je dejal, da zato, ker je lepo v moji družbi. Ker sem dobra oseba in imam dobro srce. In čustva so se končno odklenila in začele so teči solze. Tako zelo vesela sem bila solz. In nato sem se morala še kar pogovarjati z njim in ugotovila sem, da je še vedno prisoten zato, da me zaščiti. In na koncu sva sklenila dogovor: da se bova vsak dan malo družila in pogovarjala, da ga vidim in čutim, da ga ne bom brcala ven iz svojega življenja, temveč ga bom posadila na zadnji sedež svojega avtomobila, ki me vozi skozi življenje, ampak od sedaj naprej sem za volanom jaz! In tako imam zadnje čase vedno družbo. Jaz sedim za volanom, “bullet” pa sedi zadaj. Pride dan, ko skupaj pojeva pesmi, pride pa tudi dan, ko spet pride bližje k meni, da moram pritisniti na zavoro. In zadnje dni imam svoj avto kar parkiran, ker nisem sposobna niti premika. In se učim sprejemati vseh situacij, ki se dogajajo okoli mene točno take kot so. In je težko. Ker nisem navajena biti pri miru. In se sprejeti z vsemi omejitvami in slabostmi.

Ampak načeloma sta dva tedna od operacije do ponovnega pregleda pri kirurgu minila relativno mirno. Šla sem že celo na sprehod do hiše mojih staršev. Sicer malo utrujena, ampak ne preveč, da bi me skrbelo.

Potem pa je prišel dan, ko sem dobila histološki izvid! Hvalabogu ga je najprej prebral mož. Šele nato mi je povedal, da je ok, ko sem šla sama, stavek za stavkom, prebrati izvid. In kako zelo sem si oddahnila. Ko si v vsej godlji dejansko vesel novice, da imaš najboljšega raka, kar jih je na ščitnici lahko. In da je kirurg zarezal v zdravo tkivo. In da so bezgavke ok! Aleluja! To je bil čas za veselje in dovolila sem si ga čutiti z vsako celico svojega telesa.

Življenje se je za nekaj dni nekako ustalilo. S hčero sem lahko že delala za šolo, nekaj malega gospodinjila, oprala perilo, dala v sušilca, se igrala s sinom. Človek bi rekel, da sem bila že na zeleni veji.

Pa je prišla zima. Zima in z njo belina, ki jo tako obožujem.

Tisti dan, ko je takole pobelilo naš vrt, mi je igralo srce. Bila sem srečna in hvaležna, da sem živa. Sin je prespal pri babici, mož je imel opravke, s hčero pa sva bili sami in močno sem si želela preživeti lep dan z njo. In vmes je bilo nekaj krasnih in nenadomestljivih trenutkov. Že med šolo sva šli ven na sneg. Ampak ne mraz ne kepanje mi nista dobro dela. Bilo je preveč. In nisem si priznala, da ne zmorem. In nisem hotela hčeri pokazati, da ji ne zmorem dati tistega, kar si želi. Pa sem pretiravala in bila predolgo časa zunaj, nato dva sprehoda po snegu, delanje snežaka, kepanje. Kar je vse rezultiralo v kreg in to, da se po prihodu v hišo nisem zmogla z njo igrati niti “človek ne jezi se”. In šele kasneje sem ugotovila, kako želim ugoditi hčeri, ki je tako hrepenela po moji družbi in rajanju v snegu, ki ga je sicer navajena od mene, pri tem pa sem prezrla sebe in svoje trenutne sposobnosti. Ki so skorajda ničelne.

In ta občutek nemoči je zadnji dni tako pekoče boleč, da me spet hromi. Spet ne pridem do sape. In gledam hči, ki prav tako ne pride do sape. In jokam, ker ji ne znam in ne zmorem pomagati. In me na momente spravlja v stanje obupa. Ker vem, da dobivam točno tiste lekcije, ki jih potrebujem. In točno v takem obsegu kot jih lahko prenesem. Ampak je prekleto težko, ko svojemu otroku ne zmoreš biti opora, ki jo rabi od mame.

Prav danes sem si dala dovoljenje, da samo sem. Imam mnogo želja, ki sem jih poslala v vesolje in srčno upam, da se uresničijo. Želim biti zdrava in se fizično okrepiti. Ampak očitno je lekcija, ki jo moram trenutno osvojiti, ravno ta, da si dovolim spočiti.

In verjeti v to, da je ljubezen dovolj. Ljubezen, ker sem. Sem živa, sem doma. In LAHKO počivam ter ob vsem tem tudi UŽIVAM. In ne rabim vseh kljukic, kaj dobra mama “naredi” za svoje otroke. Jaz za vikend samo BOM dobra TANJA!