Včeraj sem se vrnila s praktično izkustvene delavnice, ki sta jo organizirali in vodili dve izjemni ženski. Izjemno lepa, s tem mislim notranje in zunanje lepa, globoka, mila in intuitivna Alexandra Pi Bachel (www.alexandrapibachel.net) ter očarljiva, karizmatična, neizmerno praktična, močna in nežna hkrati, čudovita Saša Einsiedler (www. sasaeinsiedler.si).
Tako neizmerno sem vesela, da sem se udeležila tega tridnevnega doživetja. To je bilo eno večjih daril sami sebi.
Lansko leto, ko sem praznovala svoj rojstni dan, sem prvič v življenju odšla sama na dopust. V hotel. Za cel teden. Da sem se odklopila od vsega in vklopila sebe. Letos sem za svoj 43. rojstni dan z globoko hvaležnostjo in navdušenostjo izbrala dvojino in za par dni odšla na morje z možem. O tem in najini zgodbi sem se razpisala v svoji prejšnji objavi. Pokukaj nazaj, če te zanima.
Tokrat pa želim deliti, kako neizmerno sem hvaležna, da sem ostala zvesta sebi in sledila svoji lanskoletni nameri, da bom vsako leto za nekaj dni odšla sama na dopust. Tako sem si ta podaljšani vikend podarila par dni odklopa brez moje družine. Brez Drobežkov. Toda tokrat nisem dopustovala sama. Popolnoma intuitivno sem se prijavila in odšla na delavnico “Živim svojo notranjo moč”.
Osebno nisem poznala nobene od obeh organizatork, prav tako nobene od udeleženk. Z mano vred trinajst žensk. Že ob sami prijavi na to delavnico sem preprosto čutila, da se “moram” prijavit. Zanimivo mi je bilo opazovati sama sebe, ko se je bližal petek, dan pričetka, ker nisem imela nobenih pričakovanj. Vse skupaj je bilo odloženo nekako v ozadju mene. Nekaj se je rojevalo, ampak nisem imela zavestnih zaznav okoli tega. Le notranji občutek, da si to želim. In to mi je zadoščalo. Nič me ni dajalo, da nobene ne poznam, nič se nisem počutila v nekem notranjem nemiru, da bo to izven moje cone udobja, samo čutila se je želja po doživetju, ker sem imela prižgano notranjo zeleno luč, da je to pač zame. Občutek pač.
In sedaj po tem izjemnem doživetju sem samo še bolj utrdila zavedanje, da vse kar rabim, je to, da sem vsak trenutek popolnoma iskrena do sebe in se zanašam na svoje občutke. In potem SE vse odvija v moje najvišje dobro.
Strnjeno lahko samo zapišem, da me občutek ni varal. Itak, da sem se imela fenomenalno. Pravzaprav nimam niti besed. Ni pridevnikov, ki bi lahko zlili to veličino mojega doživljanja na papir. No, na tipkovnico.
Lokacija
Naravnost očarana sem nad samo izbrano lokacijo našega bivanja. Tik ob reki Savinji, v gozdu, stran od naselja in cest leži mini resort- Glamping Savinja, ki ga vodi Julija Poličnik.
To je kraj, kjer je doma pravljica. Ob vsakem novem koraku, čeprav sem iste poti prehodila po večkrat na dan, sem opazila kak nov detajl. Vse je bilo izjemno božajoče za dušo. Palčki, rože, gozdne jagode, kozice, srčki v obliki lesa in kamnov. Lesene hiške, ki so naravnost čarobne. Zvok bližnje Savinje, ptičje petje, metuljčki in čebelice. Narava z veliko začetnico. Ne na dosegu roke, ampak na dosegu vseh telesnih čutil. Tu sem se res počutila neverjetno dobrodošlo in tako zelo doma. Energija samega kraja je bila navdihujoča, pomirjajoča, negovalna. Vse, kar sem te tri dni potrebovala. Srkala in vpijala sem vase vse videno in slišano ter ob tem shranjevala božanske občutke, ki sem jih ob tem doživljala.
Izjemne ženske
Udeleženke in obe organizatorki smo tvorile en tak krasen pisan šopek čudovitih oseb. Vsaka zase je izjemna, edinstvena, lepa, čarobna. Vse skupaj smo tvorile mavrico vsega, kar je. Skupaj smo tri dni bivale, kuhale, se smejale, jokale, delale na sebi, pele, malo poplesale, tudi telovadile, se masirale in razvajale. Živele! Delile smo si izkušnje, lastne zgodbe, načrte, vizije, sanje.
Očarana sem nad tem, da nismo skreirale niti enega konflikta. Niti enega! Pa je bilo vmes vroče in soparno, naporno, utrujajoče, izpolnjujoče, ven so prihajale res globoke osebne transfomacije, ampak me smo se razumele. Me smo se čutile. Me smo samo bile. In se imele odlično. Zame osebno je to spet en tak dokaz, da energija deluje. Preprosto in resnično deluje. Ko spustiš pričakovanja, ko se odpreš in dopustiš, da se odvije, kar se mora, dobiš dobesedno pravljico. Pa ne pravim, da sem osebno vse zaznavala tipi topi. Govorim o tem občutku, da sprejmeš tudi tisto, kar ti morda kak posamezen trenutek ni všeč. Ponosna sem nase, da mi je uspelo to, da tisto, kar me je na momente pri kateri celo malo zmotilo, ni vplivalo na celokupen občutek, da se vse sprejemamo točno take kot smo. Uspela sem z neko lahkotno radovednostjo doživljati in hkrati opazovati kakšne občutke mi prinaša stik oziroma komunikacija z vsako posamezno žensko ali s celo skupino. Dovolila sem si biti pristna in delati kot čutim. Ko sem rabila počitek, sem si ga podarila. Ko sem čutila željo po družbi, sem si jo poiskala. Ko sem čutila, da je čas za kak hec, sem to izrazila. Ko sem želela kaj vprašati, sem vprašala. In dobila sem ponoven dokaz, da je iskrenost do sebe dovolj. Dovolj. Ker z iskrenostjo do sebe že živimo svojo notranjo moč. Dobiš, kar rabiš in hkrati daješ drugim sebe takšen kot si. In tako vsi samo dobimo. Kako je lahko še boljše od tega? Enostavna resnica, za katero srčno upam, da jo bom vedno znova utrjevala in živela.
Živa kuhinja
O moj bog, kako smo dobro jedle!
Del delavnice, velik del pravzaprav, je bil namenjen spoznavanju žive hrane. Hrane, ki je rastlinskega izvora in ne hrani samo telesa, temveč hrani dušo. S spoznavanjem in uživanjem te hrane sem dobila tako veliko. Jedle so moje oči, moj nos in moje brbončice. Nisem še čisto tam, da bi telo popolnoma sledilo. Imela sem nekaj prebavnih težav(ic), malo napenjanja in rahlih bolečin v črevesju. Ampak tako zelo sem ponosna na to, da sem vse skupaj dojemala tako lahkotno. Nisem padala v svoje stare zgodbe, ko bi me količina različnih informacij vrgla v čisto črno luknjo nemoči in še večjih dilem kot dobro leto nazaj, ko sem zapravila na stotine, tisoče evrov za nasvete prehranskih strokovnjakov različnih strok. Vse, kar sem slišala, se je tako lepo zlagalo na svoje mesto, kar se je kazalo predvsem v mojem občutenju, da to JE način, na katerega se želim prehranjevati. Ob tem čutim popolno jasnost, da bom to dosegla v svojem tempu in na svoj način. Vem, da bom še uživala meso in ribe, dokler mi bo to pasalo. Ker preprosto znam opazovati, kakšen občutek mi določena hrana vzbuja. Ampak znam tudi čutiti, kdaj pride jasnost. In glede hrane je končno prišla. Dolgo sem jo iskala. To jasnost. In ta užitek ob dobri hrani. Rada jem. Dobro in zdravo hrano. In vem tudi, da bom jedla vmes kdaj tudi nezdravo. Ampak glede tega nisem v nobenem stresu. Naj le moje zlato in čudežno telo sledi. Pa saj drugače niti ne more biti. In komaj čakam, da si skreiram še več časa, da bom z užitkom in strastjo ustvarjala v kuhinji kot zadnje mesece z veseljem že počnem.
Moja transformacija
Težko rečem, da sem slišala kaj takega, česar v neki grobi osnovi še nisem. Ampak tokrat imam občutek, da nisem samo poslušala, temveč sem utrjevala. Tudi tu so se zlagale informacije na svoje mesto. Vse pretekle informacije, ki sem jih kdaj slišala kot te, ki sem jih prejemala tu. Neskončno hvaležna sem in globoko ganjena nad sabo, da lahko rečem, da veliko že vem. Kar pa sem najbolj ponosna je to, da čutim, da zelo veliko že delam prav. Sem res na pravi poti iskrenega odkrivanja sebe, ki se nikoli pravzaprav ne konča. Spet imam ta nezmotljiv občutek, v katerem se znam marinirati, da sem ok, takšna kot sem. Čedalje večkrat resnično začutim, da sem zdrava. Da skozi mene teče zdravje. In to ni več le posamezna misel na dan, to dejansko ozavestim tudi že po večkrat na dan. Tega ne čutim na primer samo takrat, ko se ustavim, mižim ali meditiram. Čeprav na tem mestu moram izpostaviti izjemno izkušnjo, ki sem jo doživela prvi dan meditiranja z Romano Pogorelčnik (www.sangrila.si). Videla sem izjemne barve, prikazal se mi je dojenček in na vrhu glave sem čutila, da imam lij, skozi katerega po celem telesu doteka in teče zdravje. Skozi mene so tekli slapovi zdravja. In to, da sem zvedela, da lahko med meditacijo razširim vrat do širine ramen, da je telo še bolj pretočno, je sprožilo čiste vibracijske toplice zdravja v mojem telesu. Zvedela sem še koristen napotek, da je treba meditirati z nasmehom na obrazu. In vsakič, ko me zmoti kaka misel ali mi pozornost ukrade kaka telesna bolečina ali senzacija, se moram samo nasmehniti in se zahvaliti. In uau, zadeva res deluje. Z nasmehom je lažje meditirati. Res si bolj pretočen in odprt za sprejemanje in povezovanje z izvorno energijo. Čeprav vsak dan meditirati toliko minut kot imam let? Hmmmm, tole nisem čisto jaz. Kako fino je, da ob tem ne čutim nobene notranje napetosti. Zdravje sem tako poleg te izjemne meditacije (za)čutila tudi med poslušanjem ptičjega petja, šumenjem reke, opazovanjem sončnih kristalčkov na gladini reke, ob srčkih, ki sem jih srečevala na potkah. Povsod in pogostokrat. Bravo jaz!
Glede zdravja smo s Sašo Einsiedler naredile čudovito vajo, s katero sta mi dve izjemni ženski kot dva hudička, vsaka na svoje uho govorili in kričali moja omejujoča prepričanja in največje strahove. Ta vaja me je tako mečno premaknila in prebudila, da SEM res več kot vsi moji negotovi občutki, dvomi in strahovi, da SEM uspela na glas zakričati, da imam dovolj. Da ne bom imela še enega raka. Da ne bom vež zbolela. Oh, kako zelo je pasalo potem zjokati vse slabo ven iz mojega telesa.
Poleg zdravja pa se mi je te dni prebujal in krepil tudi občutek notranje moči. Zavedanja, da sem vredna. Da SEM ljubezen. Da sem občudovanja in oboževanja vredna. Kot to ve in čuti moja Dušica Rožica. Brezpogojna ljubezen in sprejemanje. Ogromno darilo sem dobila med rezanjem energijskih vezi, kar nas je spet vodila čudovita Romana Pogorelčnik. Poznala sem vajo rezanja energetskih vezi, kakor sta me učili čudoviti sestri Lea in Nina Beznik (www.platea.si), tokrat pa je bilo neverjetno močno, ker si osebe, s katero sem rezala energijske vezi, nisem izbrala jaz, temveč moj najvišji jaz, moja Dušica Rožica. In to, kar je sledilo, je bilo tako zelo globoko, da se še sedaj z odprtimi usti spominjam tega včerajšnjega izkustva. Določena oseba, že zdavnaj pokojna, mi je prišla dati največje darilo. Da sem čista ljubezen. To sem dobila za vsa leta nazaj in za vsa naprej. In to sem občutila s tako intenzivnostjo, da je neopisljivo. Želim le še enkrat Alexandri izraziti globoko hvaležnost, da mi je potem stala ob strani za vse solze, ki jih je pretočilo moje telo. In za vse prisotne izjemne ženske, katerih podporo sem čutila ves čas delavnice. Hvala, hvala, hvala.
Včeraj proti koncu celega vikenda smo si morale napisati ljubezensko pismo. Uau! Jaz res še sedaj ne verjamem, da so se besede tako enostavno prelile na papir. Mislim, saj vem, da rada pišem. Ampak tole je dobesedno zletelo iz mene v parih minutah. Dobro mi gre. Majke mi, da mi gre!
Delavnico smo zaključile v krogu. Vsaka je morala zase povedati tri dobre lastnosti, nato pa od vsake posamezne ženske sprejeti še eno lastnost, ki si jo je ta predstavljala za to osebo. Zase sem dejala, da sem iskrena, zdrava in še nekaj, kar mi je ušlo iz spomina. Prav tako mi je iz spomina ušla večina besed drugih žensk, ki so jih imele o meni. Ampak shranjen imam občutek, da sem znala čisto vsak kompliment sprejeti. In uživati v njem. Res lahko samo še enkrat rečem uau. Dobro mi gre.
Prihod domov
Domov sem se odpeljala sama. V tišini. Celo pot do Domžal. Pasalo mi je, da se vse skupaj zasidra.
Ko sem prišla domov, je bila moja ljuba Gaja na rojstnodnevnem sošolkinem praznovanju, Nejc in Sašo sta me pričakala doma z z nagajivim nasmehom na obrazu. Aiko se kar ni nehal vrteti okoli mene.
Fanta sta mi spekla torto presenečenja. Samo zato, ker sta bila vesela, da sem prišla domov.
Globoko ganjena nad to gesto sem še danes brez besed. Ko tako črno na belem dobiš sladico, ki je nisem niti slučajno pričakovala. Veganska, brezglutenska, iz samih ekoloških sestavin. Najboljša torta, kar sem jih jedla. Narejena z ljubeznijo. Imam podporo. Res jo imam. Obožujem nas. Ljubim nas – Drobežke. Tudi to mi daje mojo notranjo moč.
Kako je lahko še boljše od tega?