Uresničitev sanj
Uspelo mi je! In to v dvojini. Oba z možem sva 9. maja odletela v Švico v Basel, kjer je Dr Joe Dispenza organiziral Progressive retreat. Kako sem si to skreirala? Sanjsko. Preprosto sanjsko. Že od leta 2020 sem sanjala o tem, da bi šla na delavnice od Joe-ja Dispenze. Še sedaj se v živo spomnim, kako sva z mamo sedeli na kavču in gledali Zvezdanino oddajo, v kateri je gostila Mojco Fatur. Prevzela me je njena zgodba in me navdahnila, da se da vse premagati. Takrat sem se namreč soočala z rakom ščitnice, ko je po svetu divjala norija zaradi covida, Mojca pa je razlagala, kako sta z njenim možem odšla v Amsterdam na celotedensko delavnico Dispenze. Knjiga Placebo ste vi mi je že pred tem sicer prekrižala pot, ampak spomnim se, da je nisem uspela cele prebrati. Tako težka in gosta mi je bila. Ampak po ogledu oddaje sem začutila močno notranjo željo, da si jaz to želim doživeti. V živo. In tako so mi nekje po operaciji ščitnice v naročje dobesedno padli vsi njegovi spletni programi, prebrala sem vse tri njegove knjige in začela meditirati. Nato so minevali meseci in leta, ko sem se res učila poslušati samo sebe in odvilo se je, da nisem več meditirala vsak dan. Če se mi je dalo, sem, če ne pač ne. Ampak želja, da to enkrat doživim v živo, je ostala enako močna. In tako sem lani novembra prejela mail, da so odprte prijave na njegov retreat v Baslu za maj 2024. Po celem telesu sem takrat začutila mravljince in preprosto vedela. Vedela sem! Na tole grem. Dvignila sem telefon in poklicala Saša ter mu sporočila, da grem na Dispenzo. In iz njega je prav tako povsem instinktivno zletelo, da gre z mano. In hip za tem sem že klikala in plačala dve karti. Dobiti vstopnice ni tako zelo enostavno, saj so po navadi hipoma razprodane. Ampak meni je uspelo. Nama je uspelo. Sašo je še isti večer rezerviral letalski karti in hotel v Baslu.
BREZ PRIČAKOVANJ V ŠVICO
Tako sva iz Zagreba odletela v Švico. Še doma sva oba spuščala pričakovanja. Jaz sem vas čas v sebi držala namero, naj se zgodi in odvije kot se mora. In ves čas sem si želela le še več jasnosti. Naj prodre še več jasnosti na katerem koli področju, čeprav sem si je želela tako glede zdravja kot glede posla.
Let je bil miren in že na letališču so se začele odvijati situacije, ki so čisti dokaz, da nas vesolje podpira, ko smo v pretoku in v dopuščanju. Po pristanku sva spoznala par Slovencev, za katere se je izkazalo, da smo nastanjeni v istem hotelu. Skupaj smo odšli na avtobus do glavne železniške postaje v Baslu in nato peš do hotela. Kako zanimivo, malce smo se izgubili, ampak kasneje se je izkazalo, da tudi to ni bilo zaman. Ob iskanju hotela smo namreč povsem v bližnji okolici našli trgovino, ki nas je zalagala cel dopust in restavracijo, v katero smo zavili še isti dan na večerjo.
Zvečer sem na tej večerji res uživala ob spoznavanju krasnih ljudi in njihovih zgodb in srce se je že začelo odpirati.
OBJAVA MOJE NOVE SPLETNE STRANI RAVNO V BASLU
V petek sva se s Sašem odločila, da greva malo v center Basla. Najprej je bilo seveda treba najti darila za otroka. Njiju je zanimalo le to, kaj jima bova prinesla. In ker sva vedela, da ne bova imela nič časa, saj je vikend program dobesedno natrpan čez oba cela dneva, sva se v petek po zajtrku podala na tramvaj in jo švignila v mesto. Podprta s pomočjo svoje prijateljice Mateje Strnad, ki dela jyotish in mi rada pogleda v mojo karto, sem vedela, da je ravno petek dan, ko mora moja nova spletna stran ugledati luč sveta. In sedaj, ko tole ubesedujem, vem, da sem bila spet vodena, da sem našla popolno mesto, da sem poslikala zastavice, ki tako lepo podpirajo mojo idejo in željo, da se odprem svetu. Naj me svet spozna. Naj začuti, kako zelo lahko navdahnem s svojo zgodbo in kako zelo globoko lahko tudi pomagam.
Neomejena ljubezen. Neomejena sreča. Neomejeno življenje. Neomejena svetloba. Neomejena strast.
In tako je moja nova spletna stran jazsemtanja.com ugledala luč sveta ravno v petek, 10. maja v Baslu. Popila sva kavico v Starbucks kavarni, kupila par krasnih darilc za otroka in ostale bližnje ter odšla nazaj k hotelu, saj se je popoldan pričel retreat.
PRVI DAN RETRATA
V petek se je vse skupaj začelo popoldan. Programa je bilo predvidenega le za dve uri. Že ko sva vstopila v notranjost dvorane, so me zajele solze. Kakšna ganjenost, da sem tu. Končno sem tu. Počutila sem se, kot da sem prišla domov. K sebi.
Ko je dr Joe Dispenza prišel na oder, je bilo vzdušje tako zelo polno pričakovanj. Vsi smo ploskali. Vsi čakali na nova znanja, nova vedenja in nove izkušnje. Tako zelo se me je dotaknilo, ko so našteli, iz koliko držav sveta smo vsi prišli z istim namenom. 8100 ljudi iz 91 držav sveta. In nato so za vsako izmed teh držav povedali, koliko ljudi je prišlo. Iz naše ljube Slovenije je tako v Basel prišlo 81 ljudi, kar je točno 1% vseh. Meni se je zdelo to povsem veličastno. In neverjetno, da so ravno za nama s Sašem v dvorani sedeli Slovenci. Tako veliko ljudi, ampak izkušnja, da se vedno najdemo skupaj, je bila tako zelo povezujoča in podporna. In enako se nama je dogajalo tudi v soboto in nedeljo. Vedno so bili okoli naju Slovenci. Vsakič drugi.
Prvi dan nismo nič meditirali, bilo je dve uri teorije. Ker sem prebrala vse njegove knjige, ne morem reči, da sem v vseh treh dneh sploh slišala kaj novega. Ampak preprosto ne gre za to. Gre za to, da določeno stvar lahko zasidraš le, ko si jo pripravljen zasidrati. In tako se mi zdi, da sem toliko odnesla, ker je bilo srce ves čas tako zelo odprto in sproščeno, možgani pa so črpali in sprejemali.
SOBOTA, DRUGI DAN
V soboto se je začelo zares. Nikoli si ne bi mislila, da mi bo uspelo sedeti cel dan in brez težav poslušati in doživeti vse, kar se je dogajalo v dvorani. Neopisljiva energija te zajame že zjutraj, ko vidiš 8100 ljudi na kupu z neko skupno namero: priti še bolj k Sebi. Program je potekal od zjutraj do zvečer, mislim da vsega skupaj enajst ur. Če sem se prej spraševala, kako bo šlo, ali ne bom preveč utrujena, ali ne bom zaspala, ali bom sploh vse zmogla slišati in sprejeti, je bilo po soboti jasno: vse se da. Vse je mogoče. Vse je izvedljivo. In ta prebuditev notranje moči in obuditev notranjega glasu, da se da. Uau, kak zagon mi je to dalo za naprej.
V soboto smo imeli dve meditaciji: dobrohotni sedanji trenutek (the generous present moment) in vklapljanje v želeni potencial (tuning into new potential). Ne spomnim se več dobro v detajle, kaj sem čutila, vem le to, da občutenje tega “nothingnessa” nikoli ni bilo tako mogočno in vseprisotno. Tako zelo sem čutila NIČ, ki mi je predstavljal VSE. Vse možnosti, vse potenciale, vse moje sanje, vse! Ta črnina, ki sploh ni črna, mi še danes tako zelo veliko da. Rada se izrazim, da je “nothingness” pravzaprav “everythingness”. In čutim, da se je še bolj odprlo zaupanje v neznano. Ker neznano ni nekaj, kar bi bilo strašljivo, ampak je tako zelo podporno. Ker je božansko. Ker mi krije hrbet in piha veter v moja jadra. Ker me dviguje iz neslutenih globin v tako pristno zavedanje majhnosti, ki je po drugi strani tako zelo veličastna. Če me je vse znano pripeljalo do sem, kaj ne more biti preprosto lažje, da zaupam v neznano? Da spustim nadzor in se docela predam? Tej prečudoviti, ljubeči energiji Izvora, ki samo je? V meni se ob teh vprašanjih naseli tako globok mir. Tu sem doma. Med vsako meditacijo so mi tekle solze, ves čas sem čutila čiščenje vsega starega in ob tem tako ponižno hvaležnost, da imam priložnost to doživljati. Čutiti ljubezen. Čutiti predajo. Čutiti zaupanje. Da lahko postanem in ostanem zdrava. Da lahko postanem še bolj ljubeča do sebe.
“What would love do?”, nas je nagovarjal Dispenza. In ali se lahko vprašamo, ko ozavestimo, da smo spet začeli razmišljati misli, ki niso podporne in nas vodijo v prihodnost, ki bo enaka preteklosti: “Is this loving to me?” Je to ljubeče do mene? Je to podporno zame, da spet razmišljam iste misli, čutim ista čustva, ki so neprijetna in mi bodo prinesla le še več tega? Da se! Dragi moji, res se da se spremeniti svoje misli in svoje občutke! Da se transformirati vse nabrane programe in jih odkleniti iz telesa. Da se! Toliko zgodb je bilo že povedanih, da ni več dvoma. Toliko je znanstvenih dokazov, da ni več dvoma. Moj um se je nahranil. Res, moj um se je nahranil, da ni več nobenega dvoma. V sebi čutim čisto jasnost, da se da!
Želim deliti zgodbo, ki je meni povsem spremenila pogled na dvom. Dr Joe je lepo in s kančkom humorja opisal, kako naj se lotimo svojih misli, ki se nas lotevajo ob delu na sebi: “Ali to res pomaga? Kdaj bo že bolje? Ali to sploh kaj deluje? Resno, bo sploh kdaj drugače?” in nas znova in znova vračajo v dvom. In tako ne verjamemo in ne zaupamo v sam proces. Dejal je, da je z zaupanjem tako kot z nosečnostjo: ali si noseč ali pa nisi. Ni nič vmes. Ali zaupaš ali pa ne zaupaš! Tako zelo preprosto. Mene je vrglo na rit. In spoznala sem, da sem končno noseča! Da verjamem in da zaupam. In da ni nič vmes. Da lahko donosim le še več zaupanja in vere. Ja! Tako zelo preprosto. In res čutim, da sem opravila s tem izmuzljivim dvomov. Za vedno. Ker sem noseča! In verjamem. In zaupam v proces dela na sebi.
NEDELJA, TRETJI DAN
V nedeljo je bilo vzdušje še bolj enotno in povezano. Tako velika skupina ljudi nas je skupaj pela, skupaj plesala in skupaj meditirala. Ter poslušala. Kot rečeno, nič novega, pa vendar tako zelo prebojnega.
Verjemimo! Obnašajmo se! Postanimo! Believe, behave, become!
Še preden smo začeli z meditacijami, sem samo ob poslušanju Dispenze, vsega kar je imel za povedati, jokala. Kar solze so tekle. Nisem jim pripisovala vzroka. Nisem jih analizirala. Samo pustila sem, da tečejo.
In nato med prvo jutranjo meditacijo, ko smo odpirali srce, sem spet jokala. Tiho jokala, ker je bilo toliko ljudi okrog mene. Kaj bi bilo, če bi se docela sprostila in jokala na glas. Toliko solz je steklo, da se je meditacijska maska popolnoma prepojila. Ampak tokrat niso bile solze starega. To so bile solze hrepenenja po prihodnosti, za katero sem že (za)čutila, da jo (lahko) živim. Čutila sem srečo, čutila sem svobodo in čutila ter videla sem se zdravo. Dobila sem čisto jasnost glede enega zdravstvenega pregleda. Da ga ne potrebujem. Naj zaupam in verjamem telesu. Dobila sem čisto jasnost glede posla. In še sedaj to čutim. To je tako dragoceno darilo zame. Spomnim se, da sem po tej jutranji meditaciji odšla na stranišče in med umivanjem rok sem se pogledala v ogledalo. Popolnoma sem se zdrznila, ker sem v ogledalu videla tako lepo žensko. Prvič v življenju sem se pogledala v ogledalo in si bila tako zelo lepa. Čutilo se je, da se je nekaj v meni spremenilo. Res ganjena sva šla ven in s Sašem posnela fotko čiste blaženosti.
Nato se skozi celo nedeljo sledile še tri globoke in transformativne meditacije. Vadili smo dih, ki nas popelje v gama možgansko stanje, delali na omejujočih prepričanjih in jih spreminjali v nova. Na koncu smo se posvetili še energijskim centrom, kjer sem celo telo čutila kot eno povezano celoto. Vmes med odmori sem se počutila kot na koncertu, ker je bila energija res navdihujoča in zmagoslavna. Res sem hvaležna, da živim ravno v času, ko se o naših telesih in podzavesti odkriva toliko novega, ker je o tem z vidika nevroznanosti in epigenetike že toliko raziskanega, da v celoti verjamem. Res verjamem, da smo zmožni vsega. Na voljo nam je nešteto možnosti in le od nas je odvisno, na koliko se jih bomo priklopili, jih (za)čutili in (za)živeli kot da so vse te možnosti že naša čista resnica v svetem posameznem sedanjem trenutku.
Ni mi žal, da sem šla. V meni se je prebudil tisti naboj energije, da zmorem in da mi je dovoljeno sanjati in te sanje že živeti. Neskončno trenutkov je bilo v teh treh dneh, da sem to doživela v dvojini. Da sva bila tu skupaj s Sašem. Drug drugemu opora in skupaj tako zelo močnejša in še bolj povezana.
Sedaj sanjam že nove sanje. Vidim se že na tedenski delavnici in komaj čakam, da to doživim. Možno je! Pripada mi. In ta občutek, ker res verjamem v vse, kar sem zapisala…. Neprecenljivo.
Dajmo živo živet naša življenja. Prebujeno. V vsakem trenutku posebej. Zmoremo!
Pa še nekaj zapisov iz zvezka, ki sem ga imela s seboj. Po najboljših zmožnostih prevedeno v slovenščino:
- Na drugi strani strahu je pogum.
- Rešiti. Ponastaviti. Odražati.
- Moram preseči samega sebe, da postanem nekdo drug – nova verzija sebe.
- Ko verjameš Vase, verjameš v VSE možnosti.
- Kdaj, če ne zdaj?
- Pogovori se z umom. Treniraj to žival. Potolaži jo, da jo vidiš in slišiš in ji reci, da jo boš nahranil. Ampak naj nikamor ne gre: naj sedi toliko časa ob tebi, dokler se ne umiri.
- Če te misli pripeljejo do bolezni, te lahko tudi ozdravijo.
- Če nekaj analiziraš, to samo poslabšuješ. Naredi nasprotno. Usmerjaj svojo pozornost na NIČ! Analitični um je treba preseči in začutiti ta vseobsegajoči in neskončni prostor.
- Veliko je nečesa v ničemer. There’s a lot of something in nothing.
- Zgubljaj se v nič. Postajaj nič. Become less of you and more of nothing.
- Namesto, da ostajaš v vlogi žrtve, postani kreator svojega življenja.
- Duša si želi neznano. Duša si želi avanture.
- Kaj je ta občutek, ki sem se ga tako zelo navadila? Želim si zapustiti ta trenutek in ta občutek. Pustiti moram, da odide.
- Utišaj glasnost slabega.
- Proces premagovanja je proces postajanja.
- Namera in pozornost! Kaj želim verjeti? Kaj želim misliti? In kaj želim čutiti?
- Vsi imamo še vedno kdaj neprijetne misli in občutke. Ne rabimo pa postati obsedeni z njimi. Ostajaj pozorna in prisotna v NIČ. Investiraj v neznano!
- Misel sproži signal ven iz telesa, čustvo pa prinese občutek nazaj v telo.
- nazaj v telo.
In kaj vse je še možno?