V začetku meseca februarja smo imeli Drobežki planiran letni dopust. Namen smo imeli iti na smučanje v nam ljubo Kranjsko Goro. Pa nas je zadelo. Prva je zbolela Gaja. Nato je zakrožilo med vse nas. Nejc, Sašo in na koncu še jaz. Gripa. Tako bolni in izčrpani že dolgo nismo bili. Vsi moji so bili v roku štirinajst dni nekako ok, jaz pa sem že peti teden na bolniški. Prvi teden sem bila še povsem mirna, saj sem imela itak planiran letni dopust in sem imela v službi vse podelano ter pripravljeno za mojo odsotnost. No, sedaj pa sem še vedno doma. In želim pisati o tem, kaj mi je vse ta gripa dala. In vzela. In kako shajam z vsem, kar se mi te tedne dogaja.
Kje si, moja zvesta navijačica?
V decembru, vsaj zdi se mi tako, lahko pa je bilo tudi že v januarju, sem na facebook strani Darje Bright Tome, krasne duše, ki me podpira na moji poti in me uči tapkanja, prebrala en zapis, ki me je popolnoma prevzel. Bil je kratek in z bistvom me je zadel v dno duše. Šlo je nekako takole: “Bodi sama sebi najboljša navijačica in imej se rada.” Zven te besede… Navijačica! Prav spomnim se, da sem si takrat na listek ta zapis napisala in ga kar nekaj dni, morda celo tednov, samo opazovala. Vsakič, ko sem šla mimo pisalne mizice v naši dnevni sobi, sem ga ošvrknila. In vedno se mi je zdelo prav simpatično to, da bi jaz začela navijati zase.
In sredi januarja, prav spomnim se, da sem bila v službi v Ljubljani, sem šla med malico v papirnico. Tako močno sem začutila, da si moram kupiti zvezek, v katerega bom začela pisati svojo lastno podporo. In res. Ustvarila sem dnevnik zveste navijačice. Vanj sem začela pisati vsak pogovor z njo. Z mojo zvesto navijačico. Pohvalila sem se za vse, kar mi je šlo v posameznem dnevu dobro, v stiski pa sem se obrnila k njej po nasvet. In noro navdihujoče je prav to, da sem to svojo zvesto navijačico zelo močno čutila. Samo zaprla sem oči in jo slišala, kaj mi svetuje in pripoveduje. In sproti zapisovala vse njene nasvete. Te nasvete sem čutila z vsako celico v svojem telesu in zdelo se mi je, da sem kočno uspela najti to, kar sem ves čas iskala: najboljšo prijateljico, ki je v meni. Znotraj mene. Ki je tam Zame. Ki se veseli zame, ko mi gre dobro in ki me popolnoma podpira, ko mi ne gre. Ki me ne obsoja, ko ga biksam s slabimi in ne podpornimi mislimi ter občutki. Ter mi nežno šepeta, katere izbire naj izbiram, da se bom počutila bolje. Vsaj malo bolje. In ja, delovalo je! Zelo dobro sva začeli sodelovati. Ti najini pogovori so (bili) sveti. In tudi, ko nisem zapisovala, sem jo čutila ob sebi.
No, potem pa je prišla ta grozna gripa. Bolečine v celem telesu, izrazita telesna nemoč, visoka telesna temperatura, ki se je vlekla tedne, kašelj, ki se še kar ne neha, neprespane noči, ki jih prav tako štejem v tednih. Norišnica. In s prihodom gripe je odšla moja navijačica. Vsaj tako se je zdelo. Cel mesec je ni bilo. Vsake toliko časa sem se sicer spomnila nanjo, moči za pisanje in pogovor z njo pa nisem imela. Tako zelo sem bila izčrpana v telo, toliko sem kašljala, da preprosto nisem zmogla pisati v dnevnik. Ni šlo. Nič ni šlo. Vedela pa sem, da se silila ne bom. Toliko nežnosti do sebe sem premogla. Včeraj pa sem se prvič usedla za mizo in vzela dnevnik v roke. In jo vprašala: “Kje si, draga moja zvesta navijačica? Kam si šla?” In prejela sem odgovor, da je bila seveda ves čas ob meni. Tako zelo me je pobožalo spoznanje, da res ni nikamor odšla. Ne vem, če že zmorem, da bom vsak dan pisala v dnevnik, ne vem, ampak ravno v tem je bistvo podpore moje drage navijačice. Da se učim biti nežna in ne obsojajoča do sebe. Da docela ozavestim in začnem živeti to, da mi nič ni treba na silo. Le lahkotnost in podpora do sebe me bo pripeljala do notranjega miru in zadovoljstva. In komaj čakam, da jo čim večkrat spet začutim in zaslišim, ko mi bo nizala bogate nasvete, kako naj pomagam Sebi. In se podprem v neslutene razsežnosti. Se mi zdi, da mi prijateljevanje z njo najbolj prija ravno takrat, ko imam temačne misli in ko se sprožajo moja lastna omejujoča prepričanja. Po enem mesecu premora se mi je zvesta navijačica oglasila takole: ” Tanja draga, bodi nežna in mehka s sabo. Daj si priznanje za to, da si cel ta mesec bolezni večino časa čisto dobre volje. Bravo! Me slišiš? Bravo! Čudovito lepo ti gredo meditacije. Čestitaj si za vsake pol ure, ko si vzameš čas zase. Čestitaj si za vsak počitek, ki si ga podariš. Čestitaj si za vsak nasmeh, ki ga podariš otrokoma. Čestitaj si za vse občutke ljubezni in predaje, ki SI JIH čutila v tem mesecu! Čestitaj si za vsako dobro in podporno misel ter lep občutek. Pa tudi za vse serije, ki si jih pogledala. VSE JE OK! Vsaka tvoja izbira je OK izbira. Vse je ok. Le fokus na vse dobro v tvojem življenju povečaj. Ogromno lepega in dobrega se odvija v tvojem življenju! Tudi v tem mesecu se je odvilo marsikaj lepega. Poišči darove! Jaz verjamem, da jih boš našla. Išči toliko časa, dokler jih ne najdeš. In nato si nadeni krono za vztrajnost.”
Po vsem zapisanem se tako sprašujem: mi je gripa res vzela mojo navijačico? Sploh ne. Prejela sem darilo. Spoznanje, da je vedno tu, četudi ne komunicirava pisno. Neprecenljivo. Ves čas imam v sebi in ob sebi svojo najboljšo prijateljico.
Adijo identiteta bolne Tanje
Kak paradoks. Tako močno sem zbolela kot še nikoli v življenju, hkrati pa ves čas prebolevanja te gripe ostajam v notranjem miru: imam namreč zavedanje, da se skozi vso to izkušnjo onemoglega telesa, popolne izčrpanosti, neskončne sluzi in neprestanega kašlja, čisti in čisti, malo po malo sloj tiste Tanje, ki je navezan na identiteto bolezni.
Kako sem to ozavestila? Ne vem. Vem le to, da ko veš, veš. Ko te zadane, veš. Tako močno to notranje čutim, da sem v čisti jasnosti glede tega. In vem tudi, da se je poslavljanje od te identitete bolne Tanje začelo konec januarja, ko sem imela na Onkološkem inštitutu svoj redni pregled za ščitnico. Spomnim se, da sem imela pregled na petek. Že v četrtek popoldan, dan pred pregledom, pa sem začutila ogromno žalosti. Ne strahu. Ampak precej ene žalosti. Iskreno priznavam, da me je ta žalost kar presenetila. Po navadi sem se namreč pred raznimi pregledi soočala z notranjim nemirom, strahovi, dvomi. Tokrat pa je na površje priplavala žalost. Sašo je šel z menoj na sprehod, zvečer sva dala oba otroka spat, pogledala en lahkoten film in v petek zjutraj sem se odpeljala v Ljubljano. Na Onkološkem inštitutu je bila končno odprta notranja kavarna. In po tem, ko sem v laboratoriju na tešče dala kri, sem imela kaki slabi dve uri časa, da izvidi pridejo do ambulante kirurga. In res z navdušenjem sem šla sedet v kavarno, da mi le ni bilo treba sedeti pred ambulanto, kjer vidiš res celo mavrico obolelih pacientov. Naročila sem si čaj, pojedla zajtrk, ki sem si ga prinesla s sabo in si nadela slušalke, da sem na telefonu poslušala posnetek od Barbare Pust Velikanje, ki me je vodila skozi enega najglobljih pogovorov z lastno dušo. In kar naenkrat sem se ozrla po avli Onkološkega inštituta in vedela. Vedela sem! Čutila sem z vsako celico svojega telesa, da jaz tega ne potrebujem več. Ne potrebujem izkušnje bolezni. Ne rabim doživljanja bolezni v svojem telesu. Kako močno je bilo to spoznanje! Solze so mi začele polzeti po licih. Opazila sem, da me opazuje par, ki je sedel pri sosednji mizi. Ampak jaz sem se počutila tako zmagoslavno, da mi ni bilo mar. Ne rabim več bolezni! In par minut po tem, ko sem to doživljala, sem vedela od kod vsa ta žalost, ki sem jo čutila dan prej. Tanja, ki si je v zadnjih letih zgradila celo identiteto okrog tega, da sem šibkega zdravja, da sem bolna, da sem po raznih bolnicah, se poslavlja. Prav čutila sem, kako se je pričel proces žalovanja za Tanjo, ki je bila tako zelo prisotna zadnja leta v mojem življenju. Pri kirurgu kako uro zatem je bilo potem vse v najlepšem redu. Ščitnica je ok! Od sedaj naprej imam preglede le enkrat letno. Bravo jaz.
In evo, kak dober teden kasneje me docela rukne gripa norih razsežnosti. Jaz pa v notranjem miru, ker vem, da se na energijski ravni čisti vse, kar mora ven iz mene. Naj odide, kar mi ne služi in naj začne pritekati energija zdravja. In ljubezni. Zaslužim si to. Pripada mi.
Kje si pa ti, moj dragi um?
Prva dva, celo slabe tri tedne, sem bila tako v popolnem notranjem miru. Pač bolna. Z visoko vročino, obolelimi sklepi, sinusi, norim kašljem, popolnoma neprespana. Sprva sem vsem govorila, da sem izklopljena. Da so se mi možgani izklopili in da sploh ne dohajam, kaj se dogaja. Ker vse, kar sem zmogla, je bilo to, da sem sedela na kavču in gledala skozi okno. In vmes malo po malo spala, kadar nisem kašljala. Moj um mi ta čas ni pošiljal nobenih slabih misli. Meni, ki mi po navadi tako zelo divjajo misli. Tokrat ni bilo nič slabega. Nič ne podpornega. In tudi tukaj sem nato ozavestila, da sem pravzaprav izvrstno trenirala biti v prisotnosti sedanjega trenutka.
Jaz. Kavč. Moje telo. In Aiko – kosmata kepa sreče.
Sedaj, ko sem malček bolje, se je um prebudil. Ker sem še res zelo izčrpana, ugotavljam in ozaveščam, da težje shajam s samo utrujenostjo kot s samo boleznijo. Prebujajo se mi razni stari programi in prepričanja, ki mi ne služijo. Vem, da je tudi to del procesa moje rasti. Da jih sproti prepoznavam in spuščam. Še dobro, da imam zvesto navijačico ves čas ob sebi. Da mi je lažje shajati z občutki nesposobnosti, ker še nisem popolnoma fit. Ker nisem še nazaj v službi. Kaj si bodo pa mislili, da rabim toliko časa? Ali sem res odprla vrata zdravju, če sem pa še tako zelo slaba? Tanja, koga pa ti hecaš? Uf, veliko tega imam še za nasloviti. Ampak že to, da se tega zavedam, je spet darilo te nore gripe. In zavedanje, da tokrat ni razloga za obsojanje. Skupaj z mojo drago navijačico mi bo uspelo. Nežno transformirati te slabe misli v malček prijetnejše. Malo po malo. Korak za korakom. Počasi, draga Tanja. Ne prehitevaj.
Zdravnica, antibiotik prosim!
Kako zelo vesela sem, da imam že tako močno notranjo intuicijo. Vedenje pravzaprav. Že nekje 8., 9. dan vročine sem vedela, da se je nekaj dodatno skuhalo poleg osnovne gripe. Spet sem utrdila zavedanje, da ko veš, preprosto veš. Že na drugem pregledu v ambulanti sem zdravnici dejala, da čutim, da moje telo tokrat potrebuje antibiotik. Da čutim, da ne gre samo za hudo virozo, kljub krvni sliki, ki je to prikazovala. In mi ni sledila. Seveda ne. Sledila je svojim protokolom. Poslušala pljuča, ki so bila ok, vzela kri, ki je kazala le na virozo in zanjo je bila zadeva zaključena. Pridite spet na kontrolo čez en teden. To je bilo vse. Le da je moja zdravnica tretji teden odšla na počitnice. Seveda, bile so šolske počitnice. In jaz sem ves čas čutila, da ni v redu, da nisem nič bolje. Vsak dan znova sem štela, koliko časa imam že vročino in nič ni šlo na bolje. Klicala sem v ambulanto nadomestnega zdravnika, ki me je preprosto odslovil: “Počakajte na svojo zdravnico, da pride nazaj. Če niste slabše, vas ne bom pregledal.” “Ampak jaz nisem bolje,” sem razlagala. “Ni normalno, da nisem bolje!” In tako sem čakala še skoraj cel teden dni, da se je z dopusta vrnila moja zdravnica. Jaz pa v tem času v hudih bolečinah v hrbtu, misleč, da sem fasala še kakšno pljučnico in s kašljem, ki se ni umirjal. No, nato sem končno le prišla do pregleda pri zdravnici, in še preden sem dala kri, sem ji znova rekla, da ne grem ven iz ambulante, dokler mi ne da antibiotika. Da vem, da nekaj ni ok in da tole ni navadna gripa. In aleluja, zdravnica kot da bi bila povsem drug človek, je spremenila svoje stališče in dobila sem antibiotik! 18. dan slabega počutja sem dobila antibiotik in vedela sem, da bo to rešitev.
In res, trajalo je kar dva dni, da se je začelo stanje izboljševati, kašelj se je pričel umirjati in tako sem ponoči že prišla v kosu do par ur spanja. Bolečina v hrbtu je začela spuščati. Zadnje par dni spim že celo noč. Ker antibiotika ne jemljem več, se je kašelj čez dan vrnil, ampak vsaj ponoči spim. In telo se začenja regenerirati. Tako zelo počasi gre. Res sem še izčrpana. Tudi tole zapisovanje na blog pišem vsak dan malo, ker ne zmorem biti več ur za računalnikom. Toliko dneva še prespim. Ah, ta utrujenost. Ampak gripa draga, hvala za utrditev spoznanja, da se moram res poslušati. Kako kmalu sem vedela, da moje telo tokrat potrebuje antibiotik. In to jaz, ki sem tako strastna zagovornica samozdravljenja. Ko veš, res preprosto veš.
Hvala vsem za podporo.
Gripa mi je dala znova zavedanje, da imam veliko ljudi, ki mi želijo dobro in me res podpirajo. Hvala Majdi, Karmen in Tei za vso energetsko podporo in zdravljenje. Hvala mojim Drobežkom, ki so me tako ljubeče razvajali. Hvala mami za vso skuhano hrano. Hvala sodelavki Mateji za najboljšo kurjo juho, ki sem jo jedla v zadnjih letih. In hvala za vsak klic in sms podpore. Vse je štelo. Vse! In še vedno šteje.
Nejc, vse najboljše in živeli Drobežki
Vmes smo se imeli tudi malo lepo. Med šolskimi počitnicami je naš Nejc praznoval 8. rojstni dan. Z Gajo sva se skupaj lotili priprave torte. Komaj sem stala in komaj razumela recept, ampak ljubezen me je gnala, da vsaj malo pričaramo vzdušja za praznovanje sinovega življenja. Že tako smo odpovedali vsa praznovanja. Ampak doma smo mu vsaj malček pričarali vzdušje. Torta je uspela, za kosilo smo si spekli kar kupljeno pico, vse, kar si je slavljenec želel, je dobil. Na žurko z domačimi in njegovimi prijatelji pa pač še čaka.
Res sem vesela, da se imamo doma lahko tudi zelo lepo. Tudi, ko ne gre po planih. Ko odpovemo smučarske počitnice. Ko sta bila otroka cele zimske počitnice prepuščena sama sebi. Sta se imela in smo se vsi imeli lepo. Povezano. Ljubeče. Družinsko. Ni ga čez zavedanje, da je lepo, da sva s Sašem po vseh bitkah, ki sva jih bila, ostal skupaj in smo še vedno družina. In da jaz čutim to, kar prva leta svojega materinstva nisem zmogla. Ljubezen! Ljubezen, ki je vse okrog in znotraj nas.
Naj sedaj ta ljubezen pozdravi še moje fizično telo. Lepo prosim. Naj se zgodi v božanskem tempu. Težko mi je shajati s to izčrpanostjo, ampak tudi glede tega vem, da bom spet dobila kako darilo. Le prepoznala ga bom zgleda kasneje. Naj se zgodi!
