Ko sebi izrekam da

Rada se opazujem. In zadnje čase, to štejem sedaj že kar v mesecih, to počnem zelo pogosto. Opazujem, katere misli mi švigajo po umu, kateri občutki se ob tem vzbujajo in na splošno kako se počutim. Od začetka poletja, ko sem okrevala res po dolgotrajni izčrpanosti, se mi je zgodilo toliko reči, za katere sem nekako ves čas želela, da se ubesedijo na tale blog. Vedela sem pa tudi to, da želim, da me k pisanju pokliče. No, in me skoraj pol leta ni prijelo. Tudi to sem opazovala. Toliko se že poznam, da se ne silim več in da zaznam programe kot: spodobilo bi se, že dolgo časa nisi nič napisala, kaj bodo pa rekli… Vem in živim tudi ta občutek, da ko veš, veš. Ko si v dilemi, očitno še ni zrelo. Ko ne veš, je preprosto ne. Res. Ko veš, veš. Kdaj sebi reči da.

In sedaj, ko sem spet bolj statična kot ne, ker družinsko prebolevamo covid, me je prijelo. Želim deliti s tabo, draga čudovita duša, ki si si vzela čas, da to prebereš, kako sem zadnjih par mesecev izbirala Sebe. Ja, prav vidiš. Sebe z veliko začetnico. Ko sebi rečem da, se rojeva najlepša ljubezenska zgodba vseh časov. Čutim to. Ljubezen do Sebe. Ljubezen do mogočnosti življenja samega. Ljubezen do Biti.

Burni dnevi tik pred letnim dopustom

Konec junija se po navadi izteče ravno pol leta od prejšnjega kontrolnega pregleda na Onkološkem inštitutu. Redni pregled za ščitnico, ki je več nimam. To me sploh ni skrbelo. Ampak ustvarila sem si situacijo, ki mi je pognala strah v vse kosti, iz omare so pokukali spet občutki strahu pred smrtjo in pred boleznijo. Pred bolnicami. Pred zdravniškimi pregledi. Sedaj razumem, da je vse to vodstvo. Da sem utrdila, kar je brbotalo pod površjem. In je ruknilo na plano, da ozavestim, kako me je še vedno (lahko) strah. In da s temi občutki lahko shajam. Že februarja sem imela pregled pri ginekologu, kamor sem se naročila tako lahkotno kot že dolgo ne. Ni se mi namreč enostavno naročati na zdravniške preglede po vsem, kar sem dala skozi. Ne, res ne. In naučila sem se živeti tako, da z mislimi, besedami in dejanji ne rinem tja, kjer se ne počutim dobro. Tako da klic v naš zdravstveni dom, ker sem slučajno od vratarke v službi izvedela, da se nam menja ginekologinja, zagotovo ni bil naključje. Vem, da je bilo to vodstvo. Da se je prebudila notranja moč, da lahko grem na pregled k zdravniku. In tako sem odšla na ginekološki pregled. Hvaležno in ponižno sem sprejela novico, da je vse ok z mano in mojim telesom, ko je kar izletelo iz mene, če mi pogleda še dojke. Zdravnica je dejala, da tega ne delajo, da pa mi lahko da napotnico za ambulanto dojk. No, ta pregled je bil konec junija, v zadnjem tednu pred našim letnim dopustom. V zadnjem tednu Gajine in Nejčeve šole. In sem šla v ambulanto dojk v mislih, da mi bo zdravnica naredila ultrazvočni pregled dojk. No, pa mi ga ni. Ker je po pogovoru z mano, ko sem podelila izkušnjo raka na ledvički in raka na ščitnici, ocenila, da sem zrela za mamografijo. Že ob izgovorjavi te besede tam v ambulanti nisem imela dobrega občutka. Ne, nisem imela. Pa me je zdravnica prepričevala, da grem tokrat po dobre rezultate in naj kar grem. Da me v zgornjem nadstropju čakajo za slikanje. In sem šla. Z neprijetnim občutkom v prsnem košu. En, dva je bilo slikanje za mano. Od same bolečine med slikanjem sem se zunaj pred zdravstvenim domom prav zjokala. In ko sem šla po prihodu domov v gozd na sprehod, da pridem k sebi, sem videla veverico, ki mi je prečkala pot in začutila malce radosti in olajšanja v svojem srcu. Sicer pa sem hkrati čutila, da se nekaj izraža skozi mene, kar nisem znala ubesediti. Dejali so me, da me bodo poklicali, če izvid ne bo ok. In glej ga zlomka, že isti večer zvečer sem imela neodgovorjeni klic ambulante za dojke. Nisem se javila, ker sem bila na Gajini zaključni predstavi petega razreda. Uf, me je zvilo, ko sem videla to številko na zaslonu telefona. In komaj zdržala do naslednjega dne, ko se spet pričeli delati. Naslednji dan, prav spomnim se, da je bil četrtek, je ambulanta za dojke delala popoldan. Šla sem na kosilo k svoji prijateljici, ko sem dobila klic. Slikanje je treba ponoviti, ker nekaj ni tako kot bi moralo biti. Šok. Trepet. Prav celo telo se je spomnilo, kako težko je slišati slabe novice. Pa ne spet! Pa ne spet jaz! Dovolj imam. Dovolj imam vsega! Ali grem lahko vsaj enkrat v miru na družinske počitnice? Pa zakaj si to delam? Ali sem res tako nesposobna, kaj nisem delala dovolj na sebi, da telo ne sledi? In nato jok, jok, jok… Dovolila sem si čutiti smrtni strah. Poklicala sem osebo, ki mi je ob težkih trenutkih kot druga mama. In ji dejala, da ne bi šla na ponovno mamografijo. In tako mi je predlagala, da si samoplačniško najdem pregled, da ga opravim preden gremo na morje. Pred menoj pa je bil samo še četrtkov popoldan in nato petek, ko sem imela ob 10.ih svoj redni pregled na Onkološkem inštitutu. Uspela sem priklicati zasebno ambulanto v Ljubljani, kjer so imeli ravno še en termin prost za ultrazvočni pregled dojk. In se naročila.

V petek, ko sem se zbudila, sem si pripravila proseno kašo in si jo dala v termo posodo. Vzela s seboj knjigo. In odšla na Onkološki inštitut. Tam vedno kri oddam tešče. In tokrat je bilo prvič v treh letih, da je bila bolnica odprta, da niso bile potrebne maske in odprt je bil dostop na dvorišče z vrtom. Oh, kako mi je odleglo, da mi ni bilo potrebno par ur čakati na hodniku pred ambulanto kirurga, ki me je operiral. Tako sem v laboratoriju oddala kri in sem imela kar nekaj prostega časa do pregleda pri kirurgu. Bila sem zunaj na klopi. Usedla sem se na del klopi, ki je bil na soncu. Kakšen prijeten občutek jutranjega sonca, ki diši po poletju. Knjige sploh nisem vzela v roke. Pojedla sem s hvaležnostjo v srcu tisto kašo, hkrati pa sem si dovolila čutiti strah. Strah pred neznanim. Strah pred tem, da mi na pregledu najdejo še kaj na dojkah. Za ščitnico sem v vsaki celici svojega telesa čutila, da je vse kot mora biti. Zanimivo je takole biti z obojim, sem se zavedala. S strahom in hkrati z neskončnim mirom, ki me je obdajal, ko sem opazovala mogočna drevesa na vrtu tega mini parka. Prišle so ptice. In začutila sem prisotnost pokojne babice. Čutila sem tudi babico in dedka po očetovi strani. Vedela sem, da nisem sama. In vedela sem, da je prav, da si dovolim čutiti vse, kar prihaja na površje. In bolj, ko sem si dovolila čutiti minljivost in strah zaradi cele situacije, bolj se je hkrati jačal občutek povezanosti z Izvorom. Z vsem, kar je. Z neskončnostjo in brezobličnostjo. Z mirom v srcu.

Ure so tekle, ko je sledil pregled pri kirurgu. Bravo jaz, s ščitničnimi hormoni je vse v najlepšem redu! In tako sem z eno dobro novico odšla na drug konec Ljubljane, kjer sem imela pregled dojk. Tam sem spet začutila nemir. Telo se je treslo. Nisem se mogla umiriti. Pila sem vodo, želodec je bil spet lačen. Jaz pa brez hrane in brez apetita. In tudi v tej ambulanti sem se precej načakala na pregled. In dočakala. Pregled je vodil izjemno prijazen in miren zdravnik iz tujine, ki se je tako lepo trudil govoriti slovensko, da me je kar prevzel. Povedala sem mu celo zgodbo, zakaj sem na pregledu. In me je pogledal v oči in dejal, da pregled ne nadomešča mamografije. Da pokaže druge vrste tvorb kot mamografija. In sem ga pogledala v oči in rekla, da jaz potrebujem le ta pregled, da grem lahko mirno na dopust. Razumel me je. Čutil je mojo stisko. In kot človek mi je dal vedeti, da me popolnoma razume. Kot zdravnik pa mi je nanizal, kako zelo pomembni sta obe preiskavi hkrati, ultrazvok in mamografija. Ležala sem tam na mizi, ko me je pregledoval. Roke sem imela ledene. Oblečena v najlepše roza krilo, ki ga premorem, da sem si zjutraj vsaj malo pričarala ženstvene energije in ljubezni do sebe. In zdravnik je govoril: “Dihajte, Tanja. Dihajte, Tanja.” Vse je bilo ok. Moje dojke so povsem ok, je dejal (in dodal, da naj vseeno grem tudi na mamografijo). Vzporedno je iz mene spet zletelo, če lahko pregleda še abdomen in ledvičke, ker od leta 2021 sploh še nisem bila na kontrolnem pregledu, ker nisem zmogla. In me je pogledal s tako toplino v očeh in naredil še ta pregled. Tudi moje ledvičke so ok! Zdrava sem, zdrava sem, zdrava sem. To sem čutila v vsaki celici svojega telesa in prevzela me je taka zmagoslavna slovesnost in hvaležnost telesu, da bi lahko objela cel svet, če bi se dalo. V sebi sem kričala od zadovoljstva in se zdravniku zahvaljevala za tako lep odnos in pregled. Na koncu mi dela pregleda sploh ni računal, tako da sem čutila obilje tudi na področju financ. Oh, kako se je lepo izteklo. In kako je lahko še boljše od tega? Takoj sem poklicala svoje Drobežke in tulila od navdušenja, da bomo mirno spakirali za prihajajoče počitnice. Najboljši petek ever, v soboto pa hop na nam ljubi Pelješac.

In kaj želim s to zgodbo sploh predati tebi? To, da je res pomembno poslušati sebe. Na dopustu se namreč niti enkrat nisem soočala s strahom glede dojk. Kadarkoli sem se spomnila na njih, sem čutila tako toplino in milino do sebe, da je neopisljivo. Dovolila sem si čutiti zdravje, četudi sem imela datum kontrolne mamografije planiran dva dni po prihodu domov. Imela sem se fantastično lepo, v srcu pa je bil naseljen čisti mir. Zaupanje. Vera. Vase in v vse, kar se odvija. Namreč tudi po prihodu domov, ko bi morala imeti ponovno mamografijo, sem se zjutraj oblekla in prav fizično odpravila v pisarno v Ljubljano. Da ja ne bi imela časa razmišljati o mamografiji in o tem, ali naj se grem še enkrat slikati ali ne. In so me za čas malice poklicali, kje da sem. In sem sestri, ki me je klicala, dejala, da ne zmorem. In me je vprašala, če naj v karton napiše, da zavračam slikanje. In bolj ko sem ji razlagala, da ne čutim tega, da zavračam pregled, da gre bolj za to, da ne zmorem in čutim, da ni potrebno, ker sem opravila ultrazvočno slikanje, bolj me je silila v to, da bo zdravnici napisala, da zavračam slikanje. In ko sem rekla znova in znova, da to vendar ne drži, me je na koncu pogovora vprašala, kaj vendar naj napiše zdravnici, zakaj me ni bilo na pregled. In zletelo je iz mene, naj ji vendar pove resnico. Kakšno resnico? Ja, resnico pač. Napišite ali povejte ji vse to, kar sem jaz povedala vam. In je za trenutek utihnila in dejala, da prav. Da se bo pogovorila z zdravnico in ji opisala celotno situacijo. Nato pa bo že zdravnica sama napisala, kaj mi svetuje glede nadaljevanja zdravljenja. Meni je takoj, ko sem odložila telefon, odleglo. Iz mene se je skotalila tonska skala in po nekaj tednih sem na dom dobila izvid zdravnice od prvotne mamografije, da sem zdrava. Nobenega predloga, naj ponovim slikanje. Vse je ok!

Tako sem s tem, ko sem sledila sebi, dobila izvrsten izvid. In v meni se je naselil mir. In, ko pomislim na svoje dojke, nikoli ne začutim strahu, kaj je pokazala prvotna mamografija. Nikoli. In utrdila sem svoje notranje prepričanje, da trenutno ne potrebujem dodatne diagnostike glede tega. Moje dojke so zdrave in polnim jih samo z naklonjenostjo do sebe.

Šolati se ali ne se šolati in kako me je spet poklical Učbenik življenja

Tik pred dopustom sem imela uvodni razgovor z dvema krasnima ženskama, ker sem čutila, da se jima jeseni pridružim v šoli, ki sta jo pripravljali z vsem svojim srcem in znanjem. Pomladi sem res čutila, da si želim vse svoje znanje še bolj nadgraditi in delati na sebi, da bom lahko čim prej začela živeti svoje poslanstvo, da bom pomagala drugim in jih podpirala pri svojih življenjskih izzivih. Res si želim deliti še več sebe, da lahko začutite, kako se je prebujati in kako je živeti zavestno. Tudi mene so v težkih časih vedno navdihnile knjige ljudi, ki jim je uspelo. Premagati raka. Preživeti najhujše. Se pobrati po težki ločitvi ali letih zlorab. Kako nadvladati travme in jih spremeniti v vire svoje notranje moči do lastne sreče. Jaz pa želim pokazati, kako shajam z vsemi izzivi, že vmes. Vsak dan. Se pravi zgodba o meni ni zgodba po tem, ko sem premagala dva raka, ampak zgodba, kako shajam z življenjem, ko se mi vse, kar se mi dogaja, dogaja.

No, v prepričanju, da bom jeseni štartala z novim šolanjem, sem šla na dopust. In ker se res rada opazujem, ne morem mimo tega, da delim, kako me je letos poklical Kojčev Učbenik življenja. Letos se mi pred dopustom ni dalo v knjižnico, kjer si po navadi naberem za cel kovček poletnega branja. Šla sem čez domače police in vzela s seboj še neprebrano knjigo od Alenke Rebula: Blagor ženskam, ki jo imam doma že leta. Nato sem s seboj vzela Kojčev Učbenik življenja, ki sem ga na dah prebrala leta 2009, ko sem se soočala s parezo obraznega živca po prebolelem herpesu zoster. Pa z dnevne mizice sem vzela še Singerjevo Dušo brez spon, ki sem jo hlastno prebirala zadnje dni pred odhodom na morje.

Zanimivo je bilo opazovati, kako sem sprva do konca prebrala Dušo brez spon. Čutila sem tudi, da je ne prebiram zadnjič. Prebrala sem jo tik tak. Prvi teden dopusta sva bila z možem namreč sama, ker sta bila otroka na počitnicah z mojima staršema v hotelu v sosednjem mestu. Časa sva imela tako res na pretek, predvsem pa ni bilo motilcev, mami, poglej, kako bom skočil/a v vodo in podobno. In sva oba brala. Po Singerju sem v roke vzela Blagor ženskam, ki mi kar ni stekla. Ni in ni stekla. In prav že med prebiranjem sem ozavestila programček, kako moram knjigo, ki sem jo začela, prebrati vendar do konca. In eno jutro, ko sem odšla na stranišče, ja, dobesedno na stranišče, sem začutila klic, naj zagrabim Učbenik življenja. In res sem se poslušala in ga vzela v kopalnico. Začela sem ga prebirati in nisem mogla nehati. Nato me je poklicalo, da kar vzamem marker in si sproti podčrtam, kar mi zaigra ob prebranem. Nikoli, nikoli do sedaj nisem v svojih knjigah ničesar podčrtala. Ker se po knjigah vendar ne piše, ne riše in nič ne zapiše. Še en ozaveščen program, za katerega vem, da ga ne potrebujem več. Če je knjiga moja, zakaj ne bi dihala z menoj in zakaj si ne bi dovolila, da si označim, podčrtam kar mi je ljubo? In tako sem po 14. letih imela spet v rokah Kojca in njegov Učbenik življenja. Vse zapisano sem brala in čutila tako globoko kot še nikoli nobene knjige do sedaj. Ne morem mimo stavka, ki mi je spremenil življenje. Dobesedno. “Ničesar ne moremo izsiliti.” Uau. Ničesar ne moremo izsiliti. “Naše stopnje zavesti na silo ne moremo spremeniti.” Uf, kakšno olajšanje, ko sem to prebrala. “Nič nam ni treba”. “Dan skrbi sam zase, zato ne rabimo skrbeti zanj.” “Volja prasile se izraža skozi naše želje.” Ja, vem. Samo par stavkov. Ampak skupaj z vsem preostalim, kar sem prebrala, je teh par stavkov v meni spet prebudilo Mene. Nič ne rabim! Ničesar ne morem izsiliti. Za nič, kar se mi je zgodilo, nisem kriva. Dovolj je, da si želim zdravja. In to JE volja prasile, Izvora. Se pravi, da zdravje MI pripada, če si ga vendar želim. Ker prasila preko želja kaže, kaj nam je namenjeno, da se uresniči. In nič ne rabim, da zdravje dosežem. Samo pustiti je treba, da se odvije kot je namenjeno. In zaupati, da vse poteka v naše najvišje dobro. Še sedaj vem, na kateri plaži sem te stavke prebirala in ostala odprtih ust. In takoj sem delila s Sašem, kaj berem. Vse prebujena in polna življenja sem mu oznanila, da nič ne rabim. Kaj pa če isto velja tudi glede te šole, ki se jo nameravam udeležiti? Samo pustila sem, da je šel ta stavek ven iz mene. In Sašu rekla, veš kaj, nobenih zaključkov ne bom delala. Samo opazovala se bom, v kaj se bo to razvilo. Ob tem sem čutila eno tako navihano radovednost, hkrati pa čisti mir. Prav zanimivo se mi je bilo opazovati. In neverjetno, kako um ni iskal nobenih odgovorov.

In do konca avgusta, ko sem se počasi morala odločiti, ali se bom šole lotila, sem ujela še nekaj misli in prepričanj. Začutila sem, da ne čutim, da me šola kliče. Vedela sem, da mi um pošilja misli kot so: prijavi se, moraš se, sicer ti ne bo nikoli uspelo. Kaj pa misliš, da si? Da boš postala zdrava in si skreirala svoj posel kar sama? Čutila sem, da bi odločitev za šolo izhaja iz občutka strahu (da mi nikoli sicer ne bo uspelo). Ob tem pa se je hkrati v meni prebujalo notranje vedenje in jasnost. Da tisto, kar ni 100% ja, zame pomeni ne. Da vem, da če se odločim ZA šolo, je to odločitev uma in ne odločitev srca. V meni se je tako rojevala notranja moč in čista jasnost. Septembra, ko sem k prijateljici za vikend šla na morje, sem zjutraj na sprehodu ob plaži začutila, da moram sporočiti svojo odločitev. Še sedaj čutim tisto svoje vedenje, da delam prav. In še sedaj čutim, da sem se odločila prav. Zase. Rekla sem šoli ne in sebi da. Kako malo se to sliši, pa vendar so to ogromno začetki nečesa najlepšega, kar se rojeva. Čutim to. Ne rabim nekaj zunanjega, da se odkrijem. Da dam v prakso, vse kar vem. Da v vsej polnosti zaživim to čudovito življenje. In Sebe.

Pričetek novega šolskega leta

Septembra sem čutila, da si ne želim imeti veliko stvari na urniku. Do sedaj sem imela par let torke zasedene z Akademijo dopuščanja želenega, ki mi je dajala vso podporo in čudovite dušne sestre. Ljubila sem naša torkova srečanja, ker so mi vedno dala material, da sem se lažje prebila čez teden. Dala so mi Sebe in sprejemanje točno take kot sem. Dala so mi čudovite prijateljice. Dala so mi način, da res obvladam delo s čustvi in shajanje z njimi in da sem začutila, da to želim delati tudi v prihodnje. Lansko leto sem celo leto ob ponedeljkih hodila na pevski zbor, kjer sem se res počutila izjemno lepo in znova ugotovila, kako rada pojem. Ob četrtkih pa sem prav tako včasih bila prisotna v eni skupini za starše in otroke.

Letos pa me je poleti poklical Qigong, ki je bil celo poletje v naši domžalski občini ob sredah zastonj v našem parku ob Kamniški Bistrici. Vadba me je popolnoma prevzela. Kot da bi mi manjkal tisti košček sestavljanke. Da združim delo na sebi z delom na telesu. Izvorno, univerzalno, nevtralno energijo si s posameznimi gibi pošiljam v vsako celico svojega telesa in tako zelo mi paše krepiti sebe in se povezovati z naravo. Po koncu poletja sem izvedela, da se bodo srečanja nadaljevala na naši šoli vsako sredo.

In tako sem si septembra dovolila, da imam torke zasedene z Akademijo in srede s Qigongom. Ob ponedeljkih sem pogrešala pevski zbor, ampak bolj kot pogrešanje petja mi je ustrezalo to, da nimam zabasanega urnika vsak popoldan.

In tako se je v meni počasi rojevala želja, da si sprostim še kak dan v tednu. Tudi dve aktivnosti na teden sta mi bili preveč. Ker v tem, da nimam nekaj naplaniranega, sem čutila tako svobodo, da sem vedela, da si moram slediti.

In tako sem zadnji vikend v septembru, ko smo bili družinsko na morju, začutila, da je čas, da si sprostim tudi torkove večere. Tako zelo težko sem se poslovila od meni ljubih ljudi, od Ashvate Nataše, ki mi je dala toliko znanja in orodij, da znam krmariti skozi svoje čustvene viharje. In od punc, ki so mi v vseh razgaljenih trenutkih nesebično in predano stale ob strani. Ampak ob čudovito podpornem okolju morja sem uspela sprejeti še eno odločitev, da sem sebi rekla da.

Sedaj sem že en mesec brez urnika. Le ob sredah imam Qigong, ki se ga neizmerno veselim. Lahko samo zapišem, da sem ponosna nase, da sem si sledila. Da sem sledila srčnim željam in si znala prisluhniti, čeprav so se oglašali programčki, kaj vse bom zamudila. Sedaj sem mnogo lažje mama, mnogo lažje preklapljam iz službenih dolžnosti do tega, kako samo biti jaz. Ker sem podarjam čas, ko nimam nič na urniku. Diham Sebe. Diham življenje. S polnimi pljuči in mnogo bolj ljubeče do sebe in mojih najdražjih. In jutro, ko se zbudim in ozavestim, da danes popoldan ni ničesar na urniku, se mi zasmeji v nov dan. Res lahkotneje zadiham. Lahkotneje in več spet ustvarjam v kuhinji. Tako zelo rada kaj skuham in spečem. Obožujem kuhinjo. Ko imam čas in Sebe. Najlepše pa mi je vsakodnevno spoznanje, da ničesar ne obžalujem. Kar je še en dokaz, da sem se odločila prav, ko sem se odločila Zase. Kako je lahko še bolje kot to?

Propadle krompirjeve počitnice, ki so največji blagoslov

Sedaj ko to pišem, bi ravno morala koristiti dopust. Z družino in še eno družino smo nameravali v Bosno. V piramide. Otroka sta komaj čakala, da doživita to, o čemer sva jima pripovedovala s Sašem in kar sem letos poleti znova doživela jaz, ko sem si en teden bosanskih piramid podarila z najboljšo prijateljico.

Pa se nam ni izšlo. Že sredi preteklega tedna me je v sredo treslo v pisarni. Začela sem kihati in čutila kot bi bilo telo iz čigumija. V četrtek in petek sem delala od doma z nadzemeljskimi močmi in motivacijo, saj smo v petek popoldan že nameravali na pot. Vsak dan sem se namreč počutila slabše. In že v četrtek, ko sem se pogovarjala s prijateljico, ki bi s hčerko istih let kot Gaja morali z nami, sem čutila, da je za nas bolje, da ne gremo. Oba s Sašem sva čutila, da ne gremo na dopust, če nismo vsi ok. Nejc je bil namreč tudi že slabe dva tedna čisto prehlajen.

V petek, ko sta otroka prihrumela domov in zatulila čez vrata, da so počitnice, pa sem pomislila, da ne bi bilo slabo, da naredim test. Korona. Spet. Že v tretje. Ampak v sebi pa čisti mir. Čeprav smo se že v četrtek odločili, da zaenkrat ne gremo v Bosno, da odidemo mi sami štirje morda v nedeljo ali ponedeljek, ko se bom že pozdravila, sem čutila, da je prav, da smo se odločili, da ne gremo. Kakšno vodstvo! In tako smo do nedelje še čakali, kaj bo in kaj ne. In v nedeljo zjutraj sva se z možem složno odločila, da ostanemo doma. Preprosto nisva čutila, da je ok, da gremo. Gaja je bila sprva zelo jezna, da ne gremo. Seveda, veselila se je druženja s svojo prijateljico. Nejc je bil tudi žalosten, čeprav ne tako zelo. Ampak ko sva s Sašem v vsej jasnosti in miru povedala, da čutiva, da je za našo družino najbolje, da ne gremo, se je v našo modro hiško naselil čisti mir.

Za nami so najboljše počitnice. Dopust, ki se je sprevrgel v bolniški stalež in prebolevanje covida, ki je zaokrožil med nami. Ne morem mimo tega, da nas je lepo opazovati, da smo radi skupaj. Čeprav vsak s svojimi simptomi, se imamo skupaj izjemno lepo. Res čutim, da je ta teden čisto darilo za nas vse! Nobenih planov, nobenih pričakovanj, kaj bomo počeli. Nobenega druženja. Samo mi. Drobežki in Aiko. In ko je splet preplavljen s fotografijami družin, ki so potovale in bile na raznih izletih, sem jaz srečna, da smo ostali doma. In da nam ni bilo treba nikamor.

Zadnji teden smo živeli družino. Počitek. Čas zase. Naklonjenost. Povezanost. Ljubezen. Z vsakim dnem pa smo tudi bolj zdravi.

Rada nas imam.

In par dni nazaj, ko sem šla po kosilu spet spat, sem jo začutila. Ljubezen do Sebe. Ko sem se ulegla v posteljo, sem kot čista Zavest odšla iz telesa in sama sebe opazovala. Videla sem svoje, sicer bolno telo, kako leži in se zdravi. In ob tem sem čutila čisto ljubezen. Prvič sem začutila ljubezen do Sebe. Do svojega telesa v taki izjemni veličini. Solze so mi stekle po licih. In še sedaj se lahko spomnim te ljubezni vsakič, ko se uležem v posteljo. Kaj vse je še možno? In kako je lahko še boljše kot to?