Torta je bila popolna. Jaz pa ne. In prav to je bilo čudovito.

Tudi ko zunanji videz zaslepi, notranji kaos govori resnico.

To soboto smo praznovali – kar dvojno. Moj 46. rojstni dan in 13 let moje hčere Gaje. Praznovanje življenja. A vse se je začelo z zmešnjavo. V petek, tik pred praznovanjem, sva se z Gajo lotili priprave torte.

Zamišljena je bila kot nekaj posebnega – jagodno-čokoladna, veganska, brez glutena in sladkorja. Popolna. Takšna, kot si jo želim vedno ustvariti – ne samo okusno, ampak tudi čudovito na pogled. Ampak jaz sem bila izčrpana. Gaja pa – popolnoma v svojem najstniškem svetu. Sprostitev po šolskih stresih jo je zadela z močjo cunamija. Meni pa je po glavi kljuvala misel: “Zakaj zdaj? Zakaj danes, ko res ne zmorem več?”

In potem se je začelo… padala so jabolka, vrečke, moka. Vse je letelo.

Gaji ni šlo nič od rok. Ne zgolj enkrat, večkrat. Vse je padalo po tleh. Ko se nama je končno zazdelo, da gre bolje, se je iz šole pojavil še Nejc – z vročino. V trenutku je izginila vsa dobra volja, ki sem jo poskušala priklicati. Misli so mi pobegnile – kako bo, če zbolimo vsi? Čez dva tedna gremo na pot. In jaz naj zdaj tukaj z ljubeznijo pečem torto?

Obenem je bila Gaja neustavljiva – plesala, poplesavala, nič pri miru. Navzven seveda v želji pomagati, toda v meni je rastla samo nestrpnost. Z vsako minuto več. Ni razumela recepta, ni znala razločno brati navodil. O moj bog. Jaz pa že zdavnaj brez potrpljenja.

Namesto skupnega trenutka – dretje, obsojanje, zavijanje z očmi.

Na obeh straneh. Hvalabogu za znanje, ki sem ga nabrala v vseh teh letih o sebi. Ker med dretjem sem uspela večkrat zadihati v srce. Se ustaviti. Se opravičiti. In tudi Gaja meni. Počasi, ko sva se obrnili nazaj vase, je prišel mir.

In takrat… sva začeli zlagati torto.

A še ni bilo konec drame.

Recept je bil nov. Plasti preveč, obod prenizek. Ko sva začeli prelivati jagodni sloj, je steklo čez rob. Panika. In čas je bil ključnega pomena, saj se agar agar hitro strdi. Glava mi je še komaj delovala, a sva odrezali kuhinjski pogrinjek in si izdelali nov obod. Zajel naju je ustvarjalni kaos – in uspeli sva.

Torta je šla v hladilnik.

Ampak meni je ostal grenak priokus. Vse je šlo narobe. Bila sem prepričana, da bo rezultat temu primeren.

Naslednji dan… čarovnija.

V hiši drugačna energija. Gaja sijoča. Nejc brez vročine. Mož po neprespanih nočeh preteklega tedna končno naspan. In midve z Gajo – pripravljeni na “resnico torte”.

Ko sva odstranili obod, me je presunilo – bila je čudovita. Resnično. Visoka, elegantna, čista simfonija plasti. Z ene strani rahlo zalita, z druge kičasto lepa. Ampak izjemna.

In takrat me je zadelo: na ven lepa, znotraj pa…

Toliko napetosti, stresa, razočaranja, obsojanja, ki so se skrivali pod to podobo. Kolikokrat v življenju naredimo isto? Ustvarjamo nekaj popolnega na zunaj, medtem ko znotraj razpadamo?

Za koga si v resnici želim popolnosti?

Seveda, rada imam lepe stvari. Užitek je, ko ustvarim nekaj estetskega.

Ampak za koga je bila ta popolnost namenjena? Da me drugi pohvalijo? Da bodo vsi rekli: “Kako ti uspe?” In čeprav se trudim, da živim avtentično – priznam – še vedno kdaj iščem odobravanje.

Ampak ta torta me je naučila nekaj dragocenega: lepota ni v tem, da vse teče gladko.

Včasih je največje darilo ravno v kaosu, v razbitih trenutkih, v slabi volji in potem tudi v pomiritvi. V tem, da kljub vsemu ne obupamo. Da vztrajamo. Da zaupamo. Da dovolimo, da nas življenje pelje.

Vabim te k razmisleku…

Kje v življenju si prizadevaš za popolnost na zunaj, medtem ko v sebi kričiš po nežnosti? Kje nosiš masko, da je vse pod nadzorom, a ti v resnici samo želiš malo miru? Kdaj si se nazadnje objel(a) z vsem, kar si – tudi s svojim kaosom?

Zdaj vem – včasih je dovolj, da samo smo. Da dihamo. Da posedimo med razmetano mizo in kapljico preliva, ki je stekel po pultu. Da objamemo otroka brez potrebe po razlagi ali vzgoji. Da si priznamo, da smo utrujeni. Da nehamo popravljati, dokazovati, popravljati sebe in druge. Da smo.

Da samo smo. Prisotni, tudi ko stvari niso idealne. Brez potrebe biti boljši, drugačni, bolj urejeni.

A zakaj je to tako težko? Morda zato, ker nas svet uči, da vrednost izhaja iz dosežkov. Da smo ljubljeni, če smo popolni, če imamo rezultate, če navdušujemo. Tako redko pa nas kdo vpraša: Kako si, ko ničesar ne dosegaš? Ko si samo ti, brez filtrov, brez funkcije, brez nasmeha za druge?

In ravno tam – v tisti tišini, v ranljivosti – se začne resnična moč. Ne v popolnosti, temveč v dovoljenju. Da si dovolj že zdaj. Da si človek. In da to, kar si – v vsakem trenutku, tudi v zmedi, tudi v solzah – že ima vrednost.

Morda ne bo vsak tvoj dan čudovit. Morda bo torta spet stekla čez rob.

A če bo tvoje srce odprto – bo vedno lepo. Po svoje. Resnično.

Na koncu ni bila pomembna torta, ampak mi

In veš kaj?

Na koncu je bil to eden najlepših rojstnih dni, kar smo jih imeli. Toliko smeha že dolgo nismo slišali pod našo staro lipo. Toliko iskrenosti, toliko ranljivosti. Pogovarjali smo se o resnih stvareh – o tem, kakšno glasbo si želi vsak od nas na svojem pogrebu. In nato, čez nekaj minut, smo že plesali, jedli sladoled, se smejali, se gugali.

Otroci so kričali od veselja, odrasli pa smo samo bili. Skupaj. V tem trenutku. In to – to je bilo tisto, kar šteje.

Fotografije naše družine in mize pod lipo niso popolne. Ampak so resnične. In to je več kot dovolj.