Po štirih letih spet sama... Na morju. Jaz pa: "Kje bom spala?"
Ko sem se drugič v življenju soočala z izkušnjo raka, sem si maja 2021, pri svojih 42. letih, privoščila dopust v ednini.
Šla sem v hotel na slovensko obalo. Sama. In s seboj vzela električno kolo. In prvič v življenju zares izkusila, kako je biti več dni zapored res sama. Uživala sem na polno, se soočala s svojimi strahovi, ki so v trenutkih samote še bolj glasno butali na plan… Takrat sem se že učila tehnik, kako si pomagati. In res sem že znala malo po malo uživati. In prav nič nisem pogrešala svojih dveh otrok in moža. Dobro, je že res, da je bil takrat najin zakon bolj na trhlih nogah, pa vendarle. Nikogar nisem pogrešala. In takrat sem si, četudi s priokusom rahle krivde in malček sramu, komajda priznala, da sem res zelo zelo rada sama.
Obljubila sem si, da bom vsako leto šla sama na dopust.
Spomini na pretekla leta – čas zame
Leta 2022 sem si podarila tečaj žive hrane in prebujanja notranje moči z meni izjemno ljubima mentoricama Sašo Einsidler in Alexandro Pi Bachel. Ob prekrasni Savinji v čudovitih lesenih hiškah sem preživela bogate dneve, pridobila ogromno znanja, spoznala nekaj prečudovitih žensk in v sebi doživela kar nekaj prebojev.
Leto kasneje sva se z najboljšo prijateljico Natašo odpravili v Visoko in obiskali bosanske piramide. Brez urnika, brez organizacije. Meditirali, jedli, spali, se pogovarjali in si dovolili biti. Popolno čutenje izpolnjenosti.
Ko telo govori glasneje od uma
Lani sem točno teden dni po rojstnem dnevu dala odpoved. Po dvajsetih letih dela kot pravnica v korporaciji sem dojela, da ne želim več.
Telo ni zmoglo. Kričalo je: “Kdaj, če ne zdaj, draga Tanja?!” In sem slišala.
Kljub kreditu, brez prihodkov, sem si s pomočjo prijateljice Marjetke in v njeni izjemni družbi podarila uresničitev sanj: Florido in retreat z dr. Joejem Dispenzo. Uresničitev sanj. Popotovanje vase, ki si ga nisem niti v najbolj norih sanjah predstavljala. Popolna transformacija, ki je še vedno v teku…
Samota razkrije, kar hrup zakriva
Glas v meni, ki vsa ta leta ni nehal šepetati „Tanja, pojdi spet nekam sama,“ je postajal glasnejši.
Celo letošnjo zimo in pomlad sem se ukvarjala s sabo, z gradnjo novega posla, z neprepoznanimi stiskami, ki jih nikoli prej nisem ozavestila.
Kdo sem, brez rednega prihodka? Kdo sem, če ne igram vloge pravnice? Kdo sem, ko nimam ničesar pod nadzorom? Če ni urnika, ni plana, ni vloge, ni kontrole? Butnila sem ob lastno nevrednost. In občutenje neuspeha. Nikoli tako močno kot tokrat. Ker sem si vrednost gradila le na podlagi garanja. In služenja denarja z delom, ki ga nikoli zares nisem marala…
In tako sem pred nekaj tedni sprejela odločitev. Grem. Spet na morje. Sama. A tokrat drugače. Ne v hotel. Ampak v kamp. Z našo prikupno prikolico.
Vikend sva preživela skupaj z možem, v nedeljo pa je odšel domov. In jaz sem ostala. Sama. Z Aikom, našim kosmatincem.
In že prvi dan sem močno dojela, da sem tam, kjer moram biti. V tišini. Sama. In to čisto zares.
Kdo sem, ko ostanem brez vlog?
Ko se znajdem brez vloge mame, žene, pravnice…
Se vprašam: kdo sploh sem? Ko ni rednih prihodkov, ko ni plana, ko ni kontrole…
Čutim, kako sem vrednost in z njo povezan občutek uspeha zgradila le na delu. In zdaj se vse to ruši.
Moj um in jaz – vsak svojo pot
Že prvi dan po odhodu Saša sem uživala v svobodi, kopanju v hladnem morju, brez knjig za osebno rast. Samo jaz in ljubezenski roman. Brez »kaj naj bi prebrala«. Brez »kaj naj bi počela«. Brez urnika.
Ampak um… Um je potreboval dramo. Vprašanja. Nadzor. “Kje bom spala?” V prikolici z več ležišči sem v glavi vrtela dileme.
V nedeljo popoldan sem tako, namesto da bi čutila svobodo, analizirala: bom spala v spodnjem pogradu, ki ga ima Nejc? Ali v zgornjem, kjer spi Gaja? Ali pospravim jedilno mizo in znova uredim zakonsko posteljo? Vse se je vrtelo okrog tega vprašanja. In ko sem končno nehala poslušati glavo ter se povezala s telesom, sem jasno slišala: “Tanja, seveda želiš svojo posteljo. Zakaj bi si to odrekla?”
Zavestno sem se odločila: pospravim mizo, pripravim zakonsko posteljo in si privoščim noč, kot si jo želim. In čeprav sem imela več dela, je bil občutek miru in udobja vreden vsake sekunde. Spala sem izvrstno. Kot kraljica.
Svoboda, ki prihaja iz znotraj
To je le en primer, kako um kriči, ko sem sama. Kam na plažo? Kaj jesti? Naj objavim nekaj? Delam? Meditiram? Berem? In vendar, prav zdaj imam priložnost vse to slišati. Se ne vpletati. Samo opazovati. Pustiti mislim, da so.
In s tem ustvarjam prostor. Za čustveno svobodo. Za odpornost. Za več sebe.
Vem, da potrebujem samoto, da se slišim. In vem, da se moram ustavljati, da zares slišim. Ne svoje glave oziroma uma, ampak da slišim svoje telo. Svoje srce.
Včeraj sem dan preživela v lepih vibracijah. Čutim, da že živim svoje sanje. Kljub osiromašenem stanju na TRR računu, sem na morju. Delam od doma. Izza kamp mizice. In čutim SVOBODO. Tisto notranjo. In to čutim, da je najvišje podpirajoče čustvo, ki si ga želim še več.
Vpogled vase in povabilo k ZZZ izzivu
Draga bralka, dragi bralec, kdaj si si ti nazadnje vzel čas zase? Ne za “hitri sprehod”. Ampak pravi odklop. Brez vloge, urnika, kljukic?
Vem, kako zdravilen je prostor samote. Zato te z vsem srcem vabim, da se pridružiš mojemu 21-dnevnemu ZZZ izzivu – Mali zapisi. Veliki premiki.
Vsak dan boš pisal/a zase. Postavljal/a namere. Hvaležnost. In vse to v skupnosti, kjer pogumno gledamo vase.
V tem izzivu te povabim, da vsak dan posvetiš par drobnih trenutkov sebi. Zapis. Jutranja namera. Hvaležnost. Prostor za misel, ki jo slišiš, čutenje, ki te preplavi, besedo, ki iz tebe spregovori.
Ker vem, da male spremembe, ki jih vpeljemo dosledno in ljubeče, vodijo v velike premike.
Delim še tri odzive ZZZ udeležencev, ki so se me res dotaknili:
- Prvi je celo od moškega:
» Fajn je, najprej pišeš blesarije, ker ne veš, kaj bi, potem pa te zvezek počasi vabi in usmerja, da pričneš dejansko spoznavati sebe, kaj si želiš in namera je takoj boljša.«
- Drugi:
» Koliko časa že vem, da je fino pisati svojo jutranjo namero? Uf dolgo… Pa zahvalo zvečer? Še dlje:) Kaj pa želje in odgovore zakaj si to res želim? No, to pa ne tako dolgo.
Problem je v tem, da vse te stvari vem. Sem pa po naravi lenuh za takšno disciplino, da bi si vsak dan zapisovala. Saj veš, enkrat fališ in že ven padeš iz rutine.
In pojavila se je Tanja s svojim ZZZ zvezkom. Rešitev! Lepo te vodi 21 dni, da si vsako jutro napišeš namero, izraziš hvaležnost, se pohvališ in napišeš želje. Nič preveč. Stavek, dva za vsako stvar. Toplo priporočam vsem lenuhom in tistim, ki si res želijo sprememb v svojem življenju!
- Tretji:
»Draga Tanja, pokazala si mi pot kako začeti in zaključiti nov dan. Sama sebe presenečam, ko berem za nazaj, česa vse sem sposobna in ponosna ko pridem do željenih ciljev.
Navdušila sem tudi svoje tri hčere. ❤️
Cenim te in podpiram, v pričakovanju tvojih novih idej.«
