Polletni pregled in utrjevanje zavedanja

Včeraj sem imela pregled na Onkološkem inštitutu. Redni polletni pregled po operaciji ščitnice. Kako zanimivo imam te preglede na koledarju pozimi tik pred božičnimi prazniki, poleti pa tik pred dopustovanjem na morju. Kot da bi vesolje vedelo, da rabim dobre novice pred oddihom.

Ja, včeraj sem prejela odličen izvid! In vesela sem do lune in nazaj! V resnici sem vesela še mnogo več kot besede lahko opišejo.

Pred pregledom

Že par dni pred petkovim pregledom sem zaznala, da sem pravzaprav kar precej mirna. Nisem občutila nekega strahu ali panike. Pravzaprav se je datum pregleda kar naenkrat približal. V mislih se sploh nisem aktivno ukvarjala ali občutila, da imam kmalu pregled. Tam nekje od srede, četrtka pa se je začenjalo poznati, da se vame useda majčken nemir. Tako počasi se je prilezel in prikazoval v takih na ven komaj zaznavnih odzivih do mojih bližnjih. Pravzaprav do otrok. Ni se mi dalo na primer z dušo in srcem prebrati pravljice pred spanjem, ni se mi dalo poslušati njunega jamranja in pregovarjanja v kopalnici ob večerni rutini. Hrepenela sem po malo miru, da se usedem na kavč in pogledam kako serijo.

Hvala bogu za mojstrsko opazovanje same sebe. Kako neskončno hvaležna sem, da se znam že tako dobro poslušati in biti popolnoma iskrena do sebe. In to tudi izraziti, če je treba. Sašo ob meni se me že trudi slišati, otroka pač skladno z njunima razvojema možgančkov toliko manj. In potem včasih še malo pokasirata. Mojega nemira, jeze, zaskrbljenosti. Kar je pač na sporedu.

In tako sem dva večera pred petkom preprosto potrebovala odklop in se malo sprostila s serijami. Nič se nisem obremenjevala s tem, ali bi bilo bolje, da se grem aktivno kaj sproščati, meditirati, pisati dnevnik… Nič. Podarila sem si to, za kar sem vedela, da mi bo prineslo največ dobrega počutja v tistem trenutku. Obožujem to moč, notranjo moč, ki ti jo da samo iskrenost do sebe. In moč zavedanja. Pravzaprav gresta iskrenost do sebe in zavedanje z roko v roki. Če sem ves čas zavestna, kako se počutim, katere misli so sprožile določene občutke, potem znam in zmorem to obrniti sebi v prid. In se iskreno, popolnoma iskreno do sebe vprašati, se ustaviti, kaj lahko z določenimi mislimi ali občutki naredim. Včasih je to iskanje prijetnejše misli, ki pripelje do prijetnejših občutkov, včasih je to sprehod v naravi, včasih je to iskanje dobrega komada, ki me spravi v boljše vzdušje, včasih je to čvek s prijateljico ali možem, včasih pa je preprosto zavedanje, da nič ne pomaga. In takrat tudi vem, da je golo zavedanje dovolj. Dovolj je, da se samo zavedam. In ko si tako iskreno odgovorim, da mi nič ne pomaga, preprosto vem, da moram čutiti. Zavestno prečutiti to, kar tisti trenutek pač čutim. Z zavedanjem, da je vse energija. Da sem jaz del te izvorne energije, ki je v vsem, kar obstaja in kar je. In ta jasnost, da je že samo to zavedanje dovolj, je sama po sebi največja umetnost sprejemanja sebe v tistem posameznem trenutku. In ko sprejemaš sebe, dopuščaš želeno v svoje življenje. In ker mi je življenje v preteklem dobrem letu prineslo toliko dobrih dokazov, da sem na pravi poti, vem, da s tem, ko sem zavestna in si dovolim čutiti, kar je pač na sporedu, slej ko prej pridem do olajšanja in boljše vibracije v počutju. Vedno. Preprosto vedno. In ja, včasih ni enostavno zdržati s težjimi občutki. Ampak že zavedanje, da bodo slej ko prej minili, je olajšanje samo po sebi.

Kot rečeno, ni mi bilo težko čakati na dan pregleda, ker sem si znala pomagati s serijami. In ob tem sem neskončno hvaležna za Sašovo podporo, ki me je tokrat celo prehitel, da nisem potrebovala sama od sebe izražati, kako se počutim, ker me je že on prej spraševal, kako sem in kaj potrebujem. In tako sem v četrtek zvečer tako mimogrede izrazila, da bi se prav rada pocrkljala s čim okusnim, ko sem se počila na kavč. In spekel mi je pito iz zadnje kuharske knjige, ki sem si jo izbrala za rojstni dan in za katero sem še isti dan dopoldan pomislila, kako rada bi jo jedla, ampak se mi jo ni dalo pripravljati. In smo jo Drobežki celo zmazali za večerjo. Veganska, brezglutenska, božansko slastna!

Dan pregleda

In prišel je včerajšnji dan. Kar naenkrat sem bila na Onkološkem inštitutu. Nobene gužve na cesti v Ljubljano, nobene gužve na sprejemu, nobene gužve v laboratoriju. Tokrat sem bila zmenjena s kirurgom, da dam najprej kri, počakam na krvne izvide in šele potem me bo poklical na pregled v ambulanto. Zavestno sem pristala na to, da bom pač nekaj ur tam sedela in čakala, ampak bom z njim lahko govorila že o svežih krvnih izvidih, ne pa da sem imela najprej pregled v ambulanti, potem sem morala pa še kak teden ali dva čakati na njegov pisni izvid, kjer so bili navedeni sveži parametri iz laboratorija.

S seboj sem si vzela slušalke in zvezek. Dopustila sem si možnost, da se bom kratkočasila s pisanjem in poslušanjem. In res. Usedla sem se pred ambulanto dvanajst in čakala. Ob prejšnjem pregledu vem, da mi je pasalo, da sem samo sedela sama s seboj in opazovala, kako se počutim. Včeraj pa sem začutila, da bi rada poslušala dobro glasbo.

Najprej sem si zavrtela tole pesem, ki mi je ultimativno navdihujoča in me v trenutku prizemlji in pripelje vase. Še sedaj sem hvaležna čudoviti duši Neži, ki mi jo je posredovala in me z njo seznanila.

Nato pa se mi je na youtube kanalu sama od sebe prikazala še spodnja pesem. Uau, uau, uau. Kako noro je to, da sem spet dobila točno to, kar sem potrebovala. Vrtela sem si jo na repeat po mojem kaki dve uri.

In ob tem sem samo pisala, pisala, pisala. Prišel je navdih že en večer prej, ko sem z mojstrico Emo klepetala po telefonu. Tako lepo sva si delili izkušnje in vmes se je meni prižgala lučka. Lučka, da morava začeti pisati o tem, kako dobro nama telo ŽE služi.

In tako sem včeraj res imela s seboj en tak krasen mini zvezek, ki mi ga je za rojstni dan podarila moja najboljša prijateljica. In začela sem pisati, kako rada imam svoje telo. Kaj mi je všeč. In kako dobro mi služi in za kaj sem vse ŽE hvaležna. Popisala sem več strani. Pa nimam še občutka, da je seznam končan. Uau. In ob tem se je vrtela glasba, da sem svetloba, da izbiram konec strahu in sramu, da izbiram, da živim v ljubezni… Da sem svetloba in milina. Mmmmmm.

In tako sta debeli dve uri minili. Ne hitro pravzaprav, ker sem se vmes zavedala, da imam dovolj sedenja. Da moram na stranišče. Da sem lačna.

Ampak v ambulanto sem šla v dobri vibraciji. Mirna. V ljubezni in svetlobi. In potem dobim še fantastične izvide. Tumorski markerji povsem negativni, ščitnični hormoni nekako uravnani. Nekako zato, ker sem ravno par tednov pred pregledom začutila, da jemljem previsoko dozo hormonov. In mi je včeraj kirurg pojasnil, da mi umetno držijo tako visoko stopnjo ščitničnih hormonov in je to običajno za obdobje dveh let po operaciji. Kar pomeni, da bom kmalu, morda že ob naslednjem pregledu, ki bo čez pol leta, ustrezno znižala dozo umetnih hormonov. To, kar ves čas nekje v sebi že čutim. Morda pa res celo realiziram, da bom nekega lepega dne brez umetnega nadomestka. Kako lepa potrditev, da sem na pravi poti. Da nekaj delam prav. Zelo prav!

Izjemna moč zavedanja. Zavedanje JE dovolj.

Želim pa deliti še tole, kar se mi je pripetilo včeraj. V isti sapi, prav v isti sapi, ko mi je kirurg povedal, da so moji izvidi vrhunski in da sem ok, se je meni pripeljala misel: “Hja, že ok, ščitnica je ok Tanja, kaj pa ledvička? Že več kot leto dni je sploh nisi šla pokazat in ne veš, ali si čisto ok ali nisi.”

Ampak! Ja, ampak! In to ampak s klicajem! Tako zelo sem ponosna na tale ampak:

Ampak tokrat sem zaznala to misel in sem se jo tudi ves čas “samo” zavedala. Nisem se zahakljala za njo, nisem ji posvetila svoje nadaljnje pozornosti. Ves čas sem se je samo zavedala, ker je bila prisotna namreč včeraj še čez cel dan, ampak sem samo bila z njo. S to mislijo, da bi morala iti pokazat še moji ledvički in da nisem še ok. In ob tem sem se zavedala, da mi ta misel ne prinaša nekih bajno dobrih občutkov. In ker toliko že vem o energiji, si nisem pustila, da bi ta misel dobila zagon. Hkrati pa sem tudi vedela, da če jo bom skušala na silo odgnati od sebe, da ne bo šla nikamor in bo ustvarila samo še več napetosti in negativnega razpoloženja. In tako sem tej misli samo pustila, da je z mano. Kolikor je pač potrebno.

In sem si dovolila biti vesela, noro vesela zaradi svojih vrhunskih izvidov, hkrati pa sem pustila, da je bila zgornja misel z mano. In to zavedanje je bilo dovolj! Dovolj, da sem veselju pustila svojo pot. Da se je razvilo v krasno popoldne. Da sem se dobesedno potunkala v svojo srečo nad krasnimi izvidi. In misel je bila ves čas prisotna, dostikrat sem vmes samo pomislila: “Aha, to so ostanki mojih preteklih načinov razmišljanja. Ok, pa naj bo tako.”

In draga duša, ti ki to bereš, naj te še enkrat spomnim: zavedanje JE dovolj. Dovolj, da si iskren do sebe in s tem ne ustvarjaš nobene napetosti in upora. In želeno lahko priteka. Zagotovo priteka. Zdravje je pritekalo včeraj. In priteka danes. In danes me ta misel ne muči več. Niti ni več prisotna. Šla je svojo pot.

Včeraj sem imela fenomenalen dan. S službenim regresom za letni dopust sem si kupila noro dober blender, da bom še več časa posvečala stvarem, ki me veselijo. Ustvarjanju dobre in zdrave hrane ter uživanju ob uživanju ustvarjenega. Njamsi. Takoj sem pripravila domače rafaelo kroglice. Iz prosene kaše in kokosove moke. Brez sladkorja, brez mlečnih izdelkov, brez glutena. Njamsi. Ko sta prišla otroka, smo takoj naredili še domači sladoled. Zopet brez dodanega sladkorja. Njamsi.

Včerajšnji dan sem zaključila na terasi. Z možem ob sebi in s prižgano svečko, ker je bila že noč. In sprva sem videla par prvih kresničk letos. In se nasmehnila. Nato še malo klepetala. In nato sem videla prvi zvezdni utrinek. In nato še enega. Kako je lahko še boljše od tega?

Z zavedanjem je lahko ves čas samo boljše. In z iskrenostjo. Do sebe.

Bravo jaz.

Ta trenutek, ko tole pišem, Gaja že lista po kuharski knjigi, kaj bomo še skreirali danes preden gremo v kino.

Bravo mi.