Moj letošnji odhod na morje

Junij je bil zame po dveh letih koronskega premora od vseh prireditev spet po starem. Natrpan z urniki plesnih prireditev ob koncu šolskega leta, zaključnih vrtčevskih nastopov, srečanj z učiteljico in vzgojiteljicama… Pač nabasan. Mislim, saj se mi je lepo družiti in srčno rada pogledam, kako se otroci poslavljajo od šolskega leta in kakšen je njihov napredek, ampak v luči tega, da tudi v službi junija vsi hitimo pred dopusti in da je treba doma tudi že počasi treba misliti na prihajajoči dopust, se hitro zgodi, da je dan prekratek. In teh prekratkih dni je sploh v drugi polovici junija bilo letos pri nas veliko.

Kar naenkrat je bil tu težko pričakovan zadnji šolski dan četrtega razreda za Gajo. In letos je bil to tudi zadnji vrtčevski dan za Nejca. 24. junij 2022. Moj sine je šel zadnjič v vrtec. Zadnjič!

Že v tem tednu pred petkom 24. junija smo imeli Drobežki veliko dela. Obisk knjižnice, miselni pristop k pakiranju, zadnji potrebni nakupi pred dopustom. Namreč 25. junija smo imeli plan, da gresta Gaja in Nejc z mojima staršema na morje. Njihova vsakoletna tradicija, da gresta skupaj s sestrično za en teden z babico in dedijem na morje. Otroka to tako zelo pričakujeta, da je imela Gaja že cel mesec težave s spanjem. Od vznemirjenja.

O moj bog, kako sem se odzvala na to njeno slabo počutje. Dobro, sedaj ko gledam nazaj, dobro vem, da se je pač zgodilo, kar se je moralo zgoditi, ampak vmes mi pa ni bilo tako enostavno shajati sama s sabo in s svojimi občutki v zvezi s tem. Namreč nekako sem ji želela dopovedati, da vse, kar njeno telo potrebuje, je samo počitek. Naj si ga privošči. In Gaja od samega vznemirjenja ni mogla in mogla zaspati. V četrtek sem bila jaz še na večernem sprehodu s svojo prijateljico in sem domov prišla zame kar pozno in ko sem bila še ob enajstih zvečer v kopalnici, se je Gaja še vedno sprehajala po hiši. Da ne more in ne more zaspati… Nisem ji znala držati prostora za njena čustva, samo hotela sem, da gre že enkrat spat. Da ne bo imela več vročine, da bo šla lahko naslednji dan v šolo po spričevalo (kar si je mimogrede zelo želela) in da bo lahko v soboto odšla na tako pričakovano morje z babico in dedijem. Saj nekateri izmed vas, ki ste starši, veste kako to gre… Ko enkrat začneš biti zadirčen na otroka, ni tako enostavno nehati. No, in sva imeli epizodo pregovarjanja v kopalnici kar kake pol ure.

24. junij

Naslednje jutro sem se zbudila sitna. Gaja je bila še vedno vidno utrujena. Vročine sicer ni imela več. Ni pa se znala odločiti, ali naj gre v šolo ali ne. Jaz se toliko dobro že poznam, da sem se hvala bogu, sitna kot sem bila, umaknila iz kopalnice in ji dejala, da se jaz ne morem odločit namesto nje. In ji dala na voljo par možnosti, da gre samo po spričevalo, da sploh ne gre v šolo ali pa da gre samo na četrto uro, ko so bili z učiteljico zmenjeni za sladoled.

Ko sem v spodnjem nadstropju hiše nam že pripravljala zajtrk se mi je drla s kopalnice. Najprej naj obvestim njeno učiteljico, da ne bo prišla v šolo. Sem samo zaklicala nazaj: “Ok, Gaja.” Nato čez par minut spet dretje iz kopalnice: “Mami, premislila sem si. Šla bi v šolo.” “Ja, ok Gaja, pa pojdi. Ti že poznaš svoje telo. Potem pa pridi hitro nazaj, da se boš spočila in da v miru spakiramo. Na morje boš šla samo, če boš zdrava.” In jaz še vedno pripravljam zajtrk, ko si Gaja spet premisli in zakliče, da bo šla samo na četrto uro v šolo, naj sporočim učiteljici, da pride samo za eno uro. In potem ji tako čisto mimogrede omenim, naj se vendar pogovori s svojo dušico, s svojo Žgečkljivo Popi in naj jo prosi za usmeritev. Ali ima njeno telo še dovolj moči, da gre v šolo ali ne. In pride Gaja dol s kopalnice v kuhinjo po dobrih desetih minutah, oblečena v čudovito rdečo oblekico za zadnji šolski dan. “Mami, grem v šolo. Zmogla bom! Dušica mi je dejala, da bo šlo. Takoj po četrti uri pa pridem domov, napiši učiteljici, da pete ure ne bom več v šoli, ker bom šla spat, da se spočijem in potem popoldan spakiram za na morje.” Uau! Res sem si samo mislila: uau!

In so moji trije Drobežki odšli. Sašo ju je peljal v šolo in vrtec. Nejc je bil ves srečen, ker je že dan prej Gajo prosil, naj ga zadnji dan pospremi v vrtec in Gaja mu je to obljubila. Evo, sem si mislila, vse se bo lepo izšlo.

Pa pride čez slabe pol ure Sašo domov, že na izrazu sem mu videla stisko. In je samo rekel: “Očitno je danes eden tistih dni, ko je težko biti dober starš obema otrokoma. Kakor koli obrneš, je eden od otrok prikrajšan.” Ko mi razloži, kaj se je zgodilo, nisem vedela, ali naj znorim od jeze ali naj začnem jokati iz obupa. Gaja je Nejcu obljubila, da ga bo šla pospremit v vrtec, vendar je vmes v avtu postala nemirna, ker so bili malo pozni in ni želela zamuditi v šolo. Na zadnji dan. Le zakaj, ko se je gospodična skoraj celo jutro odločala, ali naj gre v šolo ali ne. In tako ju je v avtu Sašo poslušal, Gajo vso živčno, Nejca žalostnega in pač zavil na šolsko parkirišče. Tako je šla Gaja v miru v šolo, Nejc pa je žalosten sam odšel v vrtec brez sestrice. Sašu je neutolažljivo jokal deset minut. In ko mi je po prihodu domov Sašo to povedal, se je v meni začela ena taka turbulenca, da že dolgo ne.

Ok, Sašo je imel še zadnje opravke za posel, poleg tega je psa peljal k veterinarju, tako da sem ostala sama doma.

Še dobro, da živimo v hiši. In da lahko delam od doma.

Vedela sem, da se moram lotiti čustvenega premika, ker bi me sicer razneslo. In hvala bogu za ta znanja zavestnega ustvarjanja, da si znam pomagati sprostiti napetost, ki se v meni nabere.

Tako sem šla pisat v svoj zvezek čustvenih premikov. Naslov sem si napisala takole:

ŽIVIM V 100% VERI, DA SE VSE ODVIJA V NAJVIŠJE DOBRO. MENE IN VSEH NAS DROBEŽKOV:

• O fak.
• Spet sem v grmovju.
• Nimam sicer čisto občutka, da sem z glavo zarita v zemljo. Zaenkrat še stojim z nogami na tleh. Ampak sem spet v grmovju.
• Počutim se čisto ohromljena. Zgubljena. Razočarana.
• Gaja je imela včeraj vročino. Zakuhala je čisto malo. Čisto na meji je, da zgura ali pa da zboli.
• Ob tem mi je ful hudo. Hudo, ker se mi ob tem prebuja jeza do nje. Ker me zadnji mesec ni NIČ (!!!) poslušala! Po drugi strani pa sem zaradi tega še v krivdi in sramu, ker svojemu otroku nisem sposobna držati časa in varnega prostora, da je, kdor je.
• Kaj se učim v Šoli za trenerje zavestnega ustvarjanja?
• Dovoli si čutit, kar čutiš, draga Tanja. Brez obsojanja. Dušica Rožica te ne obsoja, tudi če si jezna na Gajo.
• Ok. Ok!
• Si bom dovolila biti jezna na Gajo. Zamižim. Globoko zavzdahnem.
• Zacepetam. Tulim na ves glas. Tolčem po mizi. Še dobro, da sem sama doma, pomislim. Aaaaaaa!!! Koliko energije se pretaka čez mene.
• Jeza je šla. Srce se mi od dretja počasi umirja. Diham. In se malo pomirim.
• Kaj je spodaj pod to jezo?
• Nezadovoljstvo. Spet ta občutek, da nisem dobra mama.
• Ulijejo se solze iz mene. Na ves glas zajokam. Že dolgo ne tako. Solze iz čistega obupa, da mi gre slabo.
• In ko takole kar nekaj časa na glas jokam, prileti misel, da že zaradi tega, ker jokam, nisem slaba mama! Ker skrbim za svoj pretok energije, da se takole sčistim in dopuščam, da se slabi občutki sprostijo, nisem slaba mama.
• Dovolim si, da solze opravijo svoje in sčistijo, kar je treba.
• In ko sproti zapisujem, mi prileti še misel, da bom Gaji prebrala ta premik, ko pride iz šole. Mogoče pa res, pomislim.
• Spet se malo ustavim.
• Ali je ta misel, da sem slaba mama, zame absolutna resnica? Niti slučajno. SEM dovolj dobra mama. Sem. To občutim, ko zamižim.
• Kaj je najslabša možna stvar, ki se lahko zgodi glede tega, da Gaja zboli?
• Jutri pač ne bo šla na morje. Ob tem mi je hudo, ker ji res iz vsega srca privoščim, da gre. Pa tudi jaz si želim, da sem malo sama. Zase in za naju s Sašem.
• Kako občutim to misel, da Gaja ne bo šla na morje jutri? Kot neko kombinacijo obžalovanja in hkrati miru. Bo, kar bo.
• Dovolim si to občutit. Brez obsojanja. Sem v čistem sprejemanju.
• Obžalujem to, da včeraj Gaji nisem znala na lep način povedati, da njeno telo pač rabi počitek. Da sem ji moralizirala za cel mesec nazaj. Ampak ob tem mi prileti misel, da zaradi tega še nisem slaba mama. Ne nisem. Saj se nisem nalašč do nje obnašala zadirčno. Ravnala sem po svojih najboljših močeh. In tudi sedaj, ko delam čustven premik, ravnam enako. Po svojih najboljših močeh.
• V trenutku, ko sem zapisala zadnji stavek, mi je prišlo na misel, da tudi Gaja ravna po svojih najboljših močeh.
• Oh, kakšno olajšanje sem našla v tem zavedanju, da obe pač ravnava po najinih najboljših močeh. Tudi Gaja je pač samo otrok in izkuša, kar ji je pač namenjeno za izkusit.
• Oh, kakšna moč je v tem, da si dovolim čutiti to, kar je za prečutit. Brez obsojanja. Z vso intenziteto in mavričnostjo posameznih občutkov.
• Napetost je popustila.
• Vesela sem in ponosna, da sem Gaji vsaj zjutraj pred šolo stala toliko ob strani, da sem ji pri odločitvi, ali naj gre zadnji dan v šolo, svetovala, naj vpraša svojo dušico, kaj si želi. Kaj ji pravi njena Žgečkljiva Popi? In je šla v šolo, eno uro bo šla prej domov, da bo lahko šla spat pred pakiranjem. To je sama začutila, da je prav.
• Sem dobra mama. Sem. Čeprav imam včasih slabe živce. Sem dobra mama s slabimi živci. In ob tem imam nasmeh na obrazu.
• Ok je. Z Gajo se bova pogovorili. In se sproti glede na najine občutke odločili kaj in kako.
• Saj znava obe delati čustvene premike.
• Ja. Sem čisto mirna. In imam vero ter zaupanje, da se bo vse odvilo v naše najvišje dobro.
• Le kaj se bo rodilo iz tega, se vprašam. Ob tem sem čisto sproščena.
• Zaupam (in to zadnjo besedo dvojno podčrtam).

Po tem premiku, ki je trajal kake slabe pol ure, sem se počutila čisto prerojeno. Res sem bila čisto v miru in v zaupanju. In lahko sem nadaljevala z delom za službo. Toliko produktivna že dolgo nisem bila.

Ko je prišel Sašo domov, sva se zmenila in šla Gajo presenetit in jo pričakati pred šolo. Kako je bila presenečena, ko naju je zagledala. Res naju ni pričakovala, je rekla. Čudovita je bila v tisti svoji rdeči oblekici. In že na daleč sem videla, da se dobro počuti. Takoj sem si oddahnila. Prav je bilo, da je poslušala sebe in šla v šolo.Vsi trije smo šli v bližnji park, kjer je kavarna. Nazdravili smo na Gajin uspeh ob koncu šolskega leta, si privoščili domač ledeni čaj in v miru poklepetali. Sprva smo slavili, nato pa smo se še pogovorili. Povedala sva ji, da je zjutraj z njenim ravnanjem, ko ni držala obljube, prizadela Nejca. Na obrazu sem ji videla, da ji je hudo. In tudi ob tem sem bila ponosna, ker sem videla, da ji je mar. Vprašala sva jo, če ima kakšno idejo, kako to napako popraviti. In je tako prikupno zletelo z nje: ” Očitno imam še veliko dela na sebi.” Oba s Sašem sva se zasmejala in oba naenkrat dejala, da imamo vsi še ogromno dela na sebi. Da se to nikoli ne neha, če želiš imeti dober odnos s sabo in z drugimi. Nato se je Gaja domislila, da bo šla vsaj iskat Nejca v vrtec, če ga že zjutraj ni pospremila. To isto idejo sva imela namreč tudi midva, ampak sva želela, da se to sama spomni. In se je. In tako smo še zanj kupili čokoladno tortico na palčki in mu jo je Gaja odnesla v vrtec. Nejc je bil presrečen, ko jo je zagledal, Gaja ga je dvignila v zrak in zavrtela. Meni je šlo na jok od ponosa, ko sem ju opazovala v vrtčevski garderobi. Gaja se mu je opravičila. Zunaj, ko smo bili že vsi skupaj, pa sem še Nejcu dejala, da naj ji pove, kako se je zjutraj počutil, ker se Gaja ni držala dogovora. Nejc, izrazen kot je, je povedal, da mu je bilo res hudo pri srčku, meni kot mami pa je v tistem trenutku zadostovalo, da sem na Gajinem obrazu videla, da ji je mar.

In smo Drobežki odšli domov. Otroka sta šla takoj počivat, saj so bili sredi noči namenjeni, da odidejo na dolgo pot do Pelješca. Vsi smo bili mirni. Gaja je bila srečna in ponosna na svoje telo, da ni več imela vročine. Spakirali smo v krasnem vzdušju in se sredi noči poslovili, ko sta odšla na počitnice. Še pred spanjem sem Gaji prebrala svoj čustven premik. Oh, kako zelo povezovalno.

Vikend po 24. juniju

Tako sva midva za vikend ostala s Sašem sama doma. Noro sva uživala v dobri hrani, ki jo oba čedalje raje pripravljava. In uživava v okusih. Vegansko. Izvrstno. Imela sva še ogromno enih opravkov okoli hiše, delo na vrtu, zalivanje na maminem vrtu, košenje trave, malo sva si pustila tudi časa za druženje s kolegi. Sobota je tako lepo minila.

V nedeljo pa se spet lotiva kuhanja za kosilo. In krekerjev za prigrizke. In kar naenkrat se meni zgodi, da polovico črk iz recepta nisem več videla. In polovico naše kuhinje tudi ne. Tako močno se mi je bliskalo na desni strani obraza. Sprva sem bila še nekaj časa mirna, nato me je zajela panika. Ok. Dihaj, sem si rekla. Sašo mi je svetoval, naj grem na kavč. Ležati mi ni pasalo, zato sem samo sedela. Z naslonjeno glavo in dvignjenimi nogami. In tako sem zamižala. Po parih globokih vdihih in izdihih sem bila čisto mirna. Takoj sem začutila prisotnost svoje Dušice Rožice, ki mi je dejala, da je vse ok. In med mižanjem sem šla v drugo dimenzijo. Bile so tako lepe barve, tak mir in taka spokojnost vsega, kar je. Z Dušico Rožico sem bila na travniku. Zadovoljna. Srečna. Mirna. Vseobsegajoča. V želeni resničnosti. Še Sašu sem rekla, da če je pa tako na drugi strani, me sploh ni strah smrti. Ves čas sem bila tam in na našem kavču hkrati. Neverjetna izkušnja. Medtem so se nama spekle lečine kroglice in ura na pečici je začela piskat. Kosilo je bilo pripravljeno. Šla sva jest. In po kosilu sem se spet lotila čustvenega premika. Ker nisem želela, da gre ta energija v nič. Tale premik sem si pa kar posnela na telefon, ker sem hotela ves čas mižat in biti čisto predana čutenju. Z zvezek sem si ga kasneje le prepisala, da ga imam sedaj zapisanega:

• Premik delam, ker bi rada premaknila to, kar se mi je prej zgodilo, ko se mi je kar bliskalo pred očmi pa sem potem padla v paniko in želim sedaj to premaknit.
• Čutim mir, če se spomnim prej na tisti prizor, ko sem miže videla Dušico Rožico na travniku, hkrati pa čutim še strah, če se bo to spet ponovilo, ker polovico črk nisem videla.
• Tako da sem si zdaj to dovolila čutiti. To kombinacijo obojega in če pomislim na želeno resničnost, kjer sem bila z Dušico Rožico čisto spontano tam, ko sem se umirjala, mi je ta misel ful prijetna, tako da.. To je potem že res, ta moja želena resničnost, v kateri sva bili z Dušico Rožico čisto zadovoljni. In vmes, ko sem bila v želeni resničnosti, se mi je pripeljala misel, da imam še previsoko dozo ščitničnih hormonov. In naj iz 50 in 75 mg, kolikor jemljem sedaj vsak drug dan, grem na 50-50-75 mg.
• Čeprav kdo pa sem jaz, da si bom kar sama spreminjala dozo hormonov?
• Ampak saj mi je zdravnik rekel, da mi umetno držijo dozo hormonov še dve leti po operaciji, potem mi jo bodo pa spravili na normalno dozo tako kot ostalim ženskam.
• Samo kaj pa če sem jaz že tam? Da potrebujem manj hormonov? Ker občutki so isti kot lansko leto. Taki čudni občutki tiščanja v glavi, ko sem lani poleti znižala dozo hormonov pred morjem in mi je bilo potem boljše.
• Čakaj, se bom jaz sedaj vprašala, kako se počutim, če bi šla na 50-50-75 mg…
• (Tu sem si pustila kar precej časa ta čutenje v tišini).
• Zdaj se mi je Dušica Rožica v zdravniški halji prikazala. Ob tej misli čutim kar en tak mir. Nimam občutka, da je ta misel prišla iz glave in razuma. Se mi zdi, da je prišla kot vedenje.
• Tako kot sem prej izjavila, da se moje telo pripravlja na višji nivo. Da se sem se samo sedaj ustavila, da se vse skontemplira.
• O fak, mogoče pa res.
• (Zavzdihnem.)
• Če pomislim prej na tiste misli, da je me doletela možganska kap, me sploh ne skrbi. To ni to. Tole je definitivno hormonalno stanje. Ja, ta misel mi je bolj prijetna.
• Jah, nič. Meni se zdi, da sploh nimam več dileme. Ali jo imam?
• (Tu si spet pustim veliko tišine).
• Kaj je tisti najslabši možni scenarij, če grem sama od sebe na 50-50-75 mg?
• Hja, jaz ga sploh ne vidim. Lahko imam le premalo ščitničnih hormonov…
• Ampak ne verjamem, da jih bom imela premalo, če čutim, da jih imam preveč.
• Katera pa je najhujša misel ob tem, če grem na 50-50-75 mg sama od sebe?
• Ja, da kaj se pa grem in ne poslušam zdravnika.
• Ampak saj krvni izvid je pokazal, da imam TSH tako nizek, kar pomeni, da imam previsoke ščitnične hormone. Zakaj torek ne bi poslušala svojega telesa in občutkov, da imam previsoko dozo hormonov?
• Saj lani sem tudi mimo mnenja kirurga znižala dozo hormonov. Čeprav lani mi je to svetovala dr. Flis Smakova. Ali rabim še Smakovo?
• Ma ne, jaz mislim, da sem tako dobra zavestna ustvarjalka, da se lahko naslonim na sebe.
• Ker ta misel ni prišla sama od sebe kar tako! Prišla je z razlogom, kajne? Če ne se ne bi meni ta misel prilolala prej…
• Ja, v tem pa vidim olajšanje!
• (Tu noro diham, globoko predihavam in si podarim tišino za občutenje).
• Ja, sem kar mirna glede tega: 50-50-75 mg.
• Mogoče je še malo strahca prisotnega.
• (Spet si dovolim tišino).
• Samo ob zavedanju na Dušico Rožico vem kaj narediti.
• Sedaj se mi je pripeljala misel, ali mora strah čisto izginiti, da se lahko odločim?
• Pa ne vem, če…. Lahko ga pustim, da sedi na zadnjem sedežu mojega avtomobila, jaz pa sedim z Dušico Rožico za volanom in slediva svojim občutkom.
• Točno to! 50-50-75 mg! Majke mi, da ni ta misel prišla kar brez veze. In to ravno medtem, ko sem bila v želeni resničnosti.
• (Močno vdahnem in izdahnem in si spet dovolim ogromno tišine).
• Ja nič, v kombinaciji bom. Dopustila si bom ta strah, hkrati bom pa v tej jasnosti, da poskusim s spremenjeno dozo hormonov.
• Ob tem se počutim močno. Ja. Ni slabo.
• V redu je.
• Zdajle mi je sicer priletela misel,d a bogve, če bom jutri lahko delala za službo na računalniku. Pa ravno sem želela pisati tudi svoj blog popoldan.
• Ja glej, če boš, boš.
• Je še malo negotovosti, ampak hkrati vidim to tretje oko in take lepe oranžno rdeče barve, ki me pomirjajo.
• V redu je. Nisem sama.
• In sem čista izvorna energija. In čista izvorna energija ne rabi zdravljenja, ker vse že je. Nje ne rabim zdravit!
• Tako da če se naslonim na občutke svoje izvorne energije, ne morem falit.
• O, ta misel mi je pa všeč.
• Če se naslonim na občutke svoje izvorne energije, ne morem falit.
• In tista misel se je prej definitivno rodila iz čiste izvorne energije. Ja! 50-50-75 mg!
• Kaj pa ti misliš, dragi Um?
• (Spet si dovolim veliko tišine).
• Um pravi, da mi je poslal to misel, ker je usklajen z Vodstvom.
• Oooo, kako lepo! Sedaj mi gre pa na jok.
• Ker imam tako lepo povezan um in srček.
• Uf…. (glasno diham).
• (Zjokam se na ves glas).
• Dobro mi gre (govorim v solzah).
• O fak. Kar glava me boli.
• (Na glas izdihnem in vzdihujem) Kateri dnevi….
• Nič, zaspala bom sedaj, dovolj imam.
• Ampak evo, um mi je dal zelo lep odgovor.
• Hvala ti, um. Hvala ti, telo.
• Moja Dušica Rožica je res zakon. Kakšno lepo darilo mi je prinesla čez to celo epizodo.
• Ni me več strah v bistvu. Ne.
• 50-50-75 mg.

Tako sem bila celo nedeljo sicer še zelo čudna v glavo. Ampak mirna v sebi. In s ponedeljkom sem začela jemati spremenjeno dozo hormonov.

Sledila sem sebi. Še vedno sledim sebi.

Počitnice pred počitnicami

V torek sva šla s Sašem na morje. Sama. V dvoje. Isto na Pelješac, le v drug kraj, kjer so otroci z mojimi starši. Midva sva v 8 km oddaljenem Vignju. Kako noro lepo sva potovala. Čas je tako hitro tekel. Energija je bila božanska. V avtu sva pela, še doma sva si posnela nov CD za na pot. Aiko je tako lepo potoval z nama. V Orebiču so naju ob cesti čakali otroci. Kako lepo je bilo spet srečati vse skupaj.

In sedaj sva tu. Še vedno sama in v dvoje. Imava počitnice pred našimi skupnimi počitnicami. Otroka v apartma dobiva v soboto in bomo še dva tedna skupaj. Drobežki.

Do takrat pa oba zavestno izkoriščava vsak podarjen trenutek. Zase in za naju. Čudovito je. Nočno kopanje, kuhanje vrhunske hrane, obisk prečudovitih plaž, smejanje našemu Aiku, ki je letos prvič na morju.

In ta prečudovita jutra tu v Vignju. Z najlepšim razgledom.

Fino se imava. Lepo je tu! Včeraj sva se zvečer na terasi, pod milijoni zvezd pogovarjala. In jaz na glas rečem: “Drago vesolje, pošlji mi znak, da me podpiraš. Da delam prav in sem na pravi poti.” In potem klepetava dalje. Ni preteklo tri minute, ko vidim zvezdni utrinek in samo vzkliknem: “Yes! To je to! Hvala!” Ob tem sem dobila kurjo polt po celem telesu. Uau, uau, uau! Nato po slabe pol ure utrinek zagleda še Sašo. Potiho je vesolju izrekel isto željo kot jaz. Kasneje je to delil z mano, ko je tudi on videl utrinek.

Kako je lahko še boljše od tega?

Naj se zgodi, kar se mora. V naše najvišje dobro!