Letos mi je bila zima v decembru pisana na kožo. Mrzla in bela. Taka kot mora biti. Obožujem belo zimo. Te barve snega in sonca, lesketajoči kristalčki, opazovanje snežink, hoja po novo zapadlem celcu, stresanje snega s smrekovih vej na spodaj hodeča otroka. Milina, radost, mir. Bil je sneg doma, bilo je snega povsod dovolj.
Predbožični čustveni premik, ki je prinesel najlepše božično darilo Preberite več »
Tale jesenski čas v letu bi jaz lahko poimenovala kar “Christmas came early this year”. Pa ne mislim s tem, kaj vse sem dobila za darila, ampak bolj v smislu obujanja spominov preteklega leta. SEPTEMBER Lansko leto septembra sem izvedela za diagnozo. Drugo diagnozo raka v treh letih. Letos pa je bil september prijazen do
Letna bilanca in moj sveti napredek Preberite več »
Ali poznaš tisti občutek, da si doma, četudi nisi doma? Feels like home so far away from home. No, to! Ko veš, da si točno tam, kjer moraš biti. V fizičnem in psihičnem smislu. Na okus morja sem letos prišla že konec maja, ko sem šla sama na morje na slovensko obalo. Tam sem bila
Morje je zakon! Preberite več »
Včeraj sem imela rojstni dan. 42 let. Kaaaaaaaaaaaaj? Vem, ja. 42 let. Pa nimam občutka, da sem stara. Kako že pravijo, bolj star bolj nor. Jaz pa pravim, da ne gre za norost, ampak za modrost. No, ali pa je za nekatere to norost. Kakorkoli vzameš, jaz sem šla danes prvič v življenju sama na
Norost ali modrost? Preberite več »
Tri mesece je od mojega zadnjega objavljanja. Tri mesece vzponov in padcev, od kar sem prišla sredi decembra domov iz bolnice, ko sem bila na jodovi terapiji. Še v bolnici, ko sem čakala na izvide, sem se zjokala ko mala punčka, ker ne psiha ne telo nista več prenesla slabih novic. Pa novice sploh niso
Adijo bojevnica, pozdravljena mojstrica! Preberite več »
Predpriprave: V ponedeljek in torek me je ta teden čakalo spet nekaj preiskav. Odvzem krvi, dajanje dveh injekcij rhTSH, jemanje testne doze radioaktivnega joda in čakanje na sredo, ko sem imela slikanje ščitnice. V ponedeljek sem šla lahko na pregled hvalabogu po zajtrku in nisem rabila biti tešč. Takoj po aplikaciji injekcije sem imela planirano
Terapija z jodom Preberite več »
Danes je točno mesec dni od operacije. Nimam ravno fizičnih bolečin v vratu, rana se lepo celi, ampak tako zelo sem izčrpana. In ob tem se počutim tako nemočno. In strah me je, ker me naslednji teden zopet čakajo pregledi na Onkološkem institutu in v sredo morda spet hospitalizacija zaradi terapije z radioaktivnim jodom. Tako
Zima, zima bela, jaz pa pregorela… Preberite več »
Ko sem se na “the četrtek” zarana vozila v Ljubljano, je lilo kot iz škafa. Tako zelo, kot da bi hotelo nebo nekaj sporočiti. Ali pa samo sprati težke občutke obeh, ki sva bili v avtu. Dež je namreč padal le za čas trajanja vožnje. Večino časa sva bili z mamo tiho, malo sva kramljali
To be or not to be: let’s make it through the surgery Preberite več »
Ko sem po 20. dneh izolacije v hiši mojih staršev prišla domov, sem imela občutek, da se vse skupaj šele začenja. Vsi so bili tako veseli, da sem sedaj končno doma, dobivala sem ogromno klicev in sporočil, da naj izkoristim, ker sem doma, obdana z najbližjimi. Ja, ne rečem, da nisem bila obkrožena z meni
Priprave na operacijo Preberite več »
Tole je pravzaprav zgodba o tistem “Saj ni res, pa je!”, drugi del Prvi del: “Saj ni res, pa je!” se je itak odvijal od dneva, ko mi je sodelavka konec avgusta povedala, da imam bulico na vratu, pa do 29. septembra, ko sem imela potrjeno diagnozo: sum na multipli papilarni karcinom ščitnice. Res imam